Seznam točk

Obstajata dve človeški kreposti, delavnost in marljivost, ki se zlijeta v eno samo: v prizadevanje, da bi dobro uporabili talente, ki jih je vsakdo prejel od Boga. Sta kreposti, ker vodita k temu, da dobro opravimo svoje delo. Delo namreč — to oznanjam že od leta 1928 — ni prekletstvo niti kazen za greh. Prva Mojzesova knjiga govori o tem dejstvu, še preden se je Adam uprl proti Bogu. Po Gospodovih načrtih naj bi človek vedno delal in tako sodeloval v neskončnem delu stvarjenja.

Kdor je delaven, izkoristi čas, ki ni le zlato, ampak je tudi božja slava! Dela, kar mora storiti, in je v tem, kar dela; ne zaradi rutine, niti zato, da bi zapolnil svoj čas, temveč kot rezultat pozornega in preudarnega razmisleka. Zato je marljiv. Običajna uporaba te besede, marljiv, nas spominja na njen latinski izvor. Marljiv prihaja iz glagola diligo, ki pomeni ljubiti, ceniti, izbrati kot sad prizadevne in skrbne pozornosti. Ni marljiv tisti, ki je zaletav, temveč tisti, ki dela z ljubeznijo in dovršeno.

Naš Gospod, popoln človek, je izbral ročno delo, ki ga je rahločutno in ljubeče izvrševal skozi skoraj vsa leta, kar jih je preživel na zemlji. Svoj poklic je opravljal med drugimi prebivalci njegove vasi in s to človeško in božjo dejavnostjo nam je jasno dokazal, da običajno delo ni malenkost neznatnega pomena, temveč os našega posvečevanja, nenehna priložnost, da se srečujemo z Bogom ter ga hvalimo in slavimo z delom našega uma ali naših rok.

Govorili smo o človeških krepostih. Morda se bo kdo vprašal: toda če ravnamo tako, ali to ne pomeni oddaljitve od normalnega okolja, ali ni to nekaj tujega vsakdanjemu svetu? Ne. Nikjer ni zapisano, da mora biti kristjan svetu odtujen človek. Naš Gospod Jezus Kristus je z deli in z besedami izrazil hvalnico neki drugi človeški kreposti, ki mi je še posebej ljuba: naravnost, preprostost.

Spomnite se, kako je naš Gospod prišel na svet: kot pravi človek. Svoje otroštvo in mladost je preživel v neki palestinski vasi kot eden izmed tamkajšnjih prebivalcev. V letih njegovega javnega delovanja se nenehno ponavlja odmev njegovega običajnega življenja v Nazaretu. Govorí o delu, poskrbí, da se njegovi učenci spočijejo, srečuje se z vsemi in se ne izogiba pogovoru z nikomer; tistim, ki mu sledijo, izrecno reče, naj ne preprečujejo otrokom, da bi prišli k Njemu. Morda se takrat, ko pove primero z majhnimi otroki, ki se igrajo na trgu, spominja časov svojega otroštva.

Ali ni vse to navadno, naravno, preprosto? Ali ni mogoče tega živeti v običajnem življenju? Kljub temu se ljudje običajno navadijo na to, kar je preprosto in navadno ter nezavedno iščejo nekaj razkošnega, umetnega. Morda ste kakor jaz že izkusili, na primer, da je nekdo hotel pohvaliti lepoto svežih, pravkar nabranih vrtnic z nežnimi in dišečimi cvetnimi lističi. In njegov komentar je bil: Kot bi bile umetne!

Vsi prazniki naše Gospe so veliki, saj so priložnosti, ki nam jih ponuja Cerkev, da bi z dejanji pokazali svojo ljubezen do svete Marije. Toda če bi moral izmed teh praznikov izbrati samo enega, bi izbral današnjega: Božje materinstvo presvete Device Marije.

To praznovanje nas vodi k premišljevanju nekaterih središčnih skrivnosti naše vere: k meditaciji o učlovečenju Besede, kar je delo vseh treh oseb presvete Trojice. Marija, hči Boga Očeta, je po Gospodovem učlovečenju v njenem brezmadežnem telesu nevesta Boga Svetega Duha in mati Boga Sina.

Devica Marija je na načrte, katere ji je razodel Stvarnik, svobodno odgovorila “da”, in takrat je božja Beseda privzela človeško naravo: razumsko dušo in telo, izoblikovano v prečistem Marijinem telesu. Božja in človeška narava sta se združili v eni sami osebi: Jezusu Kristusu, ki je pravi Bog, in od takrat naprej pravi človek; večni Edinorojenec Očeta in od tistega trenutka naprej, kot človek, pravi sin Marije. Zato je naša Gospa Mati učlovečene Besede, druge osebe presvete Trojice, ki je s seboj — brez mešanja obeh narav — za vedno zedinila človeško naravo. Sveti Devici lahko glasno, kot najlepšo hvalo, izrečemo te besede, ki izražajo njeno najvišje dostojanstvo: Božja Mati.

To je bila vedno gotova vera. Proti tistim, ki so jo zanikali, je efeški koncil razglasil: “Kdor ne priznava, da je Emanuel v resnici Bog in da je sveta Devica zato Bogorodica (Božja Mati), rodila je namreč po mesu božjo Besedo, ki je postala meso, bodi izobčen.”

Zgodovina nam je ohranila pričevanje o veselju kristjanov ob teh jasnih, točnih odločitvah, ki so potrjevale, kar so vsi verovali: “Vse prebivalstvo mesta Efeza je od zgodnjih jutranjih ur do večera hrepeneče pričakovalo odločitev … Ko se je razvedelo, da je bil povzročitelj bogokletja odstavljen, so vsi v en glas začeli slaviti Boga in vzklikati sinodi, ker je sovražnik vere padel. Takoj ko smo stopili iz cerkve, smo se v spremstvu bakel odpravili na svoje domove. Bilo je ponoči. Celo mesto je bilo veselo in razsvetljeno.” Tako piše sveti Ciril in moram priznati, da je celo z razdalje šestnajstih stoletij tisti odziv pobožnosti name napravil globok vtis.

Bog daj, da bi ista vera žarela v naših srcih in da bi se iz naših ust dvignil zahvalni spev. Ko je namreč presveta Trojica izbrala Marijo za Mater Kristusa, ki je človek kot mi, je vsakega izmed nas postavila pod njen materinski plašč. Je Božja Mati in naša Mati.