Seznam točk

Kako jasen je Kristusov nauk! Kot običajno odprimo Novo zavezo, tokrat pri enajstem poglavju Matejevega evangelija: Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen. Ali vidiš? Od njega se moramo učiti, od Jezusa, ki je naš edini vzor. Če se hočeš na svoji poti izogibati spotikanju in stranpotem, ti ne preostane drugega kot hoditi, koder je hodil On, se opirati na odtise njegovih stopinj, se poglobiti v njegovo ponižno in potrpežljivo srce, piti iz izvira njegovih zapovedi in njegovih čustev; skratka, poistovetiti se moraš z Jezusom Kristusom. Truditi se moraš zares postati drugi Kristus med tvojimi brati ljudmi.

Da pa se nihče ne bi čutil izvzetega, preberimo še nek drug navedek svetega Mateja. V šestnajstem poglavju Gospod še natančneje pojasni svoj nauk: Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzamesvoj križ ter hodi za menoj. Božja pot je pot odrekanja, mrtvičenja, izročitve, toda ne pot žalosti ali bojazljivosti.

Še enkrat poglej Kristusov zgled, od betlehemske zibeli do kalvarijskega prestola. Premišljuj o njegovi samoodpovedi, njegovih odrekanjih: o lakoti, žeji, utrujenosti, vročini, zaspanosti, grobem ravnanju, nerazumevanju, solzah … in o njegovem veselju nad tem, da bo odrešil vse človeštvo. Rad bi, da si globoko zapišeš v srce in v razum tisti povzetek iz pisma svetega Pavla, v katerem vabi Efežane, naj brez oklevanja sledijo Gospodovim stopinjam, zato da boš velikokrat premišljeval o tem ter iz tega izpeljal praktična dejanja: Posnemajte torej Boga, saj ste njegovi ljubljeni otroci, in živite v ljubezni, kakor je tudi Kristus vzljubil nas in je daroval sam sebe za nas kot blago dišečo daritev in žrtev Bogu.

Na te trdne resnice vas spominjam zato, da bi vas povabil, da se pozorno vprašate o gonilih vašega delovanja, z namenom, da bi popravili, kar je potrebno popraviti, da bi vse naravnali k služenju Bogu in vašim bratom ljudem. Glejte, Gospod nam je prišel blizu, nas pogledal z ljubeznijo in nas poklical s svetim poklicem, ne zaradi naših del, ampak po svojem sklepu in milosti, ki nam je bila dana v Kristusu Jezusu pred večnimi časi.

Prečistite svoj namen, vse delajte iz ljubezni do Boga ter z veseljem objemite križ vsakega dne. To sem ponovil že tisočkrat, saj menim, da mora biti ta misel vklesana v srca kristjanov. Kadar se ne omejimo zgolj na to, da prenašamo stiske, fizično ali duševno bolečino, temveč jih ljubimo ter jih izročimo Bogu v zadoščevanje za naše osebne grehe ter grehe vseh ljudi, takrat vam zagotavljam, da nas to trpljenje ne bo potrlo.

Nič več ne nosimo kateregakoli križa, temveč odkrijemo Kristusov križ in tolažbo, da njegovo težo nosi Odrešenik. Mi pa sodelujemo, kakor Simon iz Cirene, ki se je vračal domov z dela na polju z mislijo na zasluženi počitek, a je bil prisiljen primakniti svoja ramena Jezusu v pomoč. Prostovoljno postati Kristusov Cirenejec in tako od blizu spremljati njegovo razbolelo človeškost, ki je sedaj podobna zdelani stari cunji, za zaljubljeno dušo ne pomeni nikakršne nesreče, temveč prinaša gotovost bližine Boga, ki nas blagoslavlja s to izbiro.

Pogosto mi je veliko ljudi presenečeno govorilo o veselju, ki ga — hvala Bogu — imajo in razširjajo moje hčere in sinovi v Opus Dei. Na to tako očitno resničnost vedno odgovorim z enako razlago, saj druge ne poznam: njihovo veselje temelji na tem, da se ne bojijo ne življenja ne smrti; da v bridkostih ne zapadejo v pobitost; da si vsak dan prizadevajo živeti v duhu požrtvovalnosti ter da so se kljub osebni bedi in slabotnosti vedno pripravljeni odreči samim sebi, s čimer drugim ljudem krščansko pot naredijo lažjo in prijetnejšo.

Ponovno se ozri na svoje življenje in prosi odpuščanja za to in ono malenkost, ki se takoj pojavi pred očmi tvoje vesti; za neprimerno rabo jezika; za tiste misli, ki se nenehno vrtijo samo okrog tebe; za tisto kritično obsodbo, v katero si privolil in ki te po neumnem skrbi ter v tebi povzroča nenehen nemir in bojazen … Lahko bi bili zelo srečni! Gospod namreč hoče, da smo zadovoljni, pijani od veselja, medtem ko hodimo po enakih poteh sreče, ki jih je prehodil On! Nesrečne se čutimo samo takrat, ko si prizadevamo zaiti s poti in se podati na stezo sebičnosti in čutnosti. Še toliko slabše pa je, če stopimo na stezo hinavcev.

Kristjan se mora izkazati kot pristen, resnicoljuben, iskren v vseh svojih dejanjih. Njegovo delovanje mora odsevati duha: Kristusovega duha. Če ima kdo na tem svetu obveznost, da se izkaže za doslednega, je to kristjan, ker je prejel vnaprej, da bi naredil rodoviten ta dar: resnico, ki osvobaja, ki odrešuje. Morda me boste vprašali: Oče, in kako naj dosežem iskrenost življenja? Jezus Kristus je izročil svoji Cerkvi vsa potrebna sredstva: naučil nas je moliti, govoriti z njegovim nebeškim Očetom; poslal nam je svojega Duha, Vélikega Neznanca, ki deluje v naši duši; in zapustil nam je vidna znamenja milosti, ki so zakramenti. Uporabljaj jih. Okrepi svoje življenje pobožnosti. Vsak dan opravljaj osebno molitev. In nikoli ne odtegni svoje rame veselemu bremenu Gospodovega križa.

Jezus sam te je povabil, da mu slediš kot dober učenec, da bi na svojem potovanju po zemlji sejal mir in veselje, ki ga svet ne more dati. Zato — ponavljam — moramo hoditi brez strahu pred življenjem in brez strahu pred smrtjo, ne da bi se za vsako ceno izogibali bolečini, ki je za kristjana vedno sredstvo očiščenja in priložnost, da resnično ljubi svoje brate, tako da izkoristi tisoč priložnosti običajnega življenja. Čas se je iztekel. Zaključiti moram ta razmišljanja, s katerimi sem skušal nagniti tvojo dušo, da bi se ti odzval z nekaj konkretnimi sklepi; ne z mnogimi, pač pa z jasno določenimi sklepi. Pomisli na to, da Bog hoče, da si zadovoljen; če ti po tvoji strani narediš vse, kar lahko, boš srečen, zelo srečen, presrečen, čeprav bo v vsakem trenutku prisoten križ. Toda ta križ ni več morišče, temveč prestol, s katerega vlada Kristus. In ob njem njegova Mati, ki je tudi naša Mati. Sveta Devica Marija ti bo izprosila srčnost, ki jo potrebuješ, da boš odločno sledil korakom njenega Sina.

Pogosto se pomešajte med osebe iz Nove zaveze. Okušajte tiste ganljive prizore, v katerih Učitelj deluje z božjimi in človeškimi dejanji ali pa s človeškimi in božanskimi izrazi pripoveduje vzvišeno zgodbo o odpuščanju, zgodbo o njegovi neprekinjeni ljubezni do njegovih otrok. Ti odsevi nebes se obnavljajo tudi sedaj, v večni aktualnosti evangelija: božjo zaščito občutimo, jo opazimo, lahko celo trdimo, da se je dotikamo z rokami; to je varstvo, ki postaja vedno bolj čvrsto, ko gremo naprej kljub spodrsljajem, ko začenjamo vedno znova, kajti to je notranje življenje, živeto z upanjem v Boga.

Brez te vneme, da bi premagali zunanje in notranje ovire, ne bomo dobili nagrade. Če kdo tekmuje, ne prejme venca, če ni tekmoval po pravilih, če se ni zares boril; in “boj ne bi bil pristen, če ne bi bilo nasprotnika, s katerim bi se borili. Brez nasprotnika torej ne bi bilo venca zmage; brez poraženca namreč ne more biti zmagovalca.”

Daleč od tega, da bi nam jemale pogum, nas morajo nenaklonjene okoliščine spodbosti, da bomo rasli kot kristjani. V tem boju se posvečujemo in naše apostolsko delo postane učinkovitejše. Ko premišljujemo trenutke, v katerih je Jezus Kristus na vrtu Getsemani in kasneje v zapuščenosti in zasramovanju na križu sprejel in ljubil Očetovo voljo, ko ga je težilo velikansko breme trpljenja, se moramo prepričati, da se je nujno držati njegovega nasveta, če ga hočemo posnemati in biti njegovi dobri učenci: Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Zato rad zase prosim Jezusa: Gospod, naj ne bo nobenega dne brez križa! Tako se bo z božjo milostjo okrepil naš značaj in kljub naši osebni bedi bomo našemu Bogu služili kot opora.

Razumi: če zabijaš žebelj v steno in pri tem ne naletiš na odpor, kaj boš lahko obesil nanj? Če se ne učvrstimo z božjo pomočjo in z žrtvijo, ne bomo mogli biti Gospodovo orodje. Če pa se odločimo, da bomo stiske iz ljubezni do Boga izkoristili z veseljem, nam ob tem, kar je težko in mukotrpno, ne bo težko vzklikniti skupaj z apostoloma Jakobom in Janezom: Zmoremo!

Rastimo v upanju, kajti tako se bomo utrjevali v veri, ki je temelj tega, kar kdo upa, prepričanje o stvareh, ki se ne vidijo. Rastimo v tej kreposti, ki pomeni prositi Gospoda, naj v nas poveča njegovo ljubezen. Kajti zares zaupamo samo v tisto, kar ljubimo z vso močjo; in ljubiti Gospoda je vredno truda. Tako vi kakor jaz smo izkusili, da se zaljubljen človek izroča z gotovostjo, v čudovitem sozvočju src, ki bijejo v eni sami volji. In kaj je božja ljubezen? Ali ne veste, da je Kristus umrl za vsakogar od nas? Da, za to naše ubogo, majhno srce se je izvršila Jezusova žrtev.

Gospod nam pogosto govori o nagradi, ki nam jo je pridobil s svojo smrtjo in s svojim vstajenjem. Odhajam, da vam pripravim prostor. Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz. Nebesa so cilj naše zemeljske poti. Jezus Kristus je šel tja pred nami in tam v družbi Device Marije in svetega Jožefa — ki ga zelo častim — ter angelov in svetnikov pričakuje naš prihod.

Nikoli ni manjkalo krivovercev — tudi v času apostolov — ki so poskušali kristjanom iztrgati upanje. Če pa se oznanja, da je Kristus vstal od mrtvih, kako nekateri med vami govorijo, da ni vstajenja mrtvih? Če ni vstajenja mrtvih, tudi Kristus ni vstal. Če pa Kristus ni vstal, potem je prazno tudi naše oznanilo, prazna tudi vaša vera. Božanskost naše poti — Jezus, ki je pot, resnica in življenje — je zagotovo poroštvo, da se bo končala v večni sreči, če se ne bomo ločili od Njega.

Toda ne pozabite, da biti z Jezusom zagotovo pomeni srečati se z njegovim križem. Ko se prepustimo božjim rokam, On pogosto dopusti, da okušamo bolečino, osamljenost, nasprotovanje, obrekovanje, sramotenje, norčevanje, od znotraj in od zunaj: saj nas hoče izoblikovati po svoji podobi in sličnosti ter dopušča celo to, da nas imenujejo norce in nas imajo za neumne.

Takrat je čas, da vzljubimo pasivno mrtvičenje, ki pride — prikrito ali pa predrzno in grobo — kadar ga ne pričakujemo. Prihajajo, da bi ovce ranili s kamni, ki bi jih bilo treba metati proti volkovom: kdor hodi za Kristusom, na svojem mesu izkusi, da tisti, ki bi ga morali ljubiti, z njim ravnajo na način, ki se razteza od nezaupanja do nasprotovanja, od sumničenja do sovraštva. Gledajo ga nezaupljivo kakor lažnivca, ker ne verjamejo, da je mogoče imeti oseben odnos z Bogom, notranje življenje; po drugi strani pa so do ateista in brezbrižneža, ki je navadno razbrzdan in nesramen, nadvse ljubeznivi in razumevajoči.

Gospod bo morda dopustil, da je njegov učenec napaden z orožjem osebnih žalitev, ki ni nikdar v čast človeku, ki se ga poslužuje; ali da je osramočen na javnem mestu kot posledica zlonamerne množične in lažnive propagande, kajti nima vsakdo daru dobrega okusa in dostojnosti.

Če ljudje zagovarjajo negotovo teologijo in razpuščeno moralo brez zavor, če po svojih osebnih kapricah izvajajo dvomljivo liturgijo, z disciplino hipijev in neodgovornim vodenjem, potem ni čudno, da proti tistim, ki govorijo le o Jezusu Kristusu, širijo nevoščljivost, sumničavost, lažne obtožbe, žalitve, trpinčenje, ponižanja, govorice in nadlegovanja vseh vrst.

Tako Jezus s klesanjem obdeluje duše svojih, obenem pa jim daje notranjo vedrino in veselje, saj zelo dobro razumejo, da tudi iz stotih laži skupaj hudi duhovi ne zmorejo napraviti niti ene resnice; v njihovo življenje vtisne prepričanje, da se bodo počutili udobno šele tedaj, ko se bodo udobju odpovedali.