Seznam točk

“Če je že sama navzočnost spoštovane osebe dovolj, da se dostojneje vedejo ljudje okrog nje, kako nas potemtakem nenehna božja navzočnost, razširjena po vseh kotičkih, ki jo spoznavamo po svojih duševnih sposobnostih in jo nadvse ljubimo, ne bi delala vedno boljših v vseh naših besedah, dejanjih in čutenjih?” Zares, če bi bilo to dejstvo, da nas Bog vidi, močno usidrano v naši zavesti in bi se zavedali, da se vse naše delo, prav vse — ničesar namreč ni, kar bi ušlo njegovemu pogledu — odvija v njegovi navzočnosti, s kakšno pozornostjo bi dokončali svoja opravila ali kako drugačni bi bili naši odzivi! To je skrivnost svetosti, o kateri govorim že toliko let: Bog nas je vse poklical, da bi ga posnemali, tako vas kot mene, da bi ob tem, ko živimo sredi sveta in smo navadni ljudje, znali postaviti Kristusa našega Gospoda na vrh vseh poštenih človeških dejavnosti.

Sedaj boste še bolje razumeli, da če kdo izmed vas ne bi ljubil svojega dela, če se ne bi zares čutil zavezan eni od plemenitih zemeljskih dejavnosti z namenom, da jo posvečuje, če ne bi imel poklica, ne bi nikoli uspel prodreti v nadnaravno srčiko nauka, ki ga oznanja ta duhovnik. Manjkal bi mu namreč neobhodno potreben pogoj: biti delavec.

Vera je nadnaravna krepost, ki odpre naš razum, da pritrdimo razodetim resnicam, da rečemo “da” Kristusu, ki nam je v polnosti dal spoznati odrešenjski načrt presvete Trojice. Velikokrat in na veliko načinov je nekdaj Bog govoril očetom po prerokih; v teh dneh poslednjega časa pa nam je spregovoril po Sinu, katerega je postavil za dediča vsega in po katerem je tudi ustvaril veke. On, ki je odsvit njegove slave in odtis njegovega bitja ter vse nosi z besedo svoje moči, je dovršil očiščenje grehov in sédel na desnico veličastva na višavah.

Vere ne smemo samo oznanjevati, temveč jo moramo predvsem živeti. Morda nam bo pogosto manjkalo moči. Takrat — spet se navežemo na sveti evangelij — ravnajte kakor tisti oče božjastnega sina. Zanimal se je za ozdravljenje svojega sina, upal je, da ga bo Kristus ozdravil, toda ni mogel verjeti v tolikšno srečo. In Jezus, ki vedno pričakuje vero, je poznal zadrego tiste duše ter mu je vnaprej rekel: Vse je mogoče tistemu, ki veruje. Vse je mogoče: vsemogočni smo! Vendar samo z vero. Tisti človek čuti, da njegova vera omahuje, in boji se, da bo to pomanjkanje zaupanja preprečilo ozdravitev njegovega sina. In joče. Ne sramujmo se tega joka, saj je sad božje ljubezni, skesane molitve, ponižnosti: Dečkov oče je takoj zavpil in rekel: Verujem, pomagaj moji neveri!

Tudi mi mu sedaj, ko končujemo ta čas meditacije, recimo enako, z istimi besedami: Gospod, verujem! Poučil sem se v tvoji veri, odločil sem se, da ti bom sledil od blizu. V svojem življenju sem te pogosto prosil za tvojo milost. In prav tako pogosto se mi je zdelo nemogoče, da bi Ti lahko uresničil tolika čudesa v srcih svojih otrok. Gospod, verujem! Toda pomagaj mi verovati bolj in bolje!

To molitev namenímo tudi sveti Mariji, Božji in naši Materi, Učiteljici vere: Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!

Poleg tega bi vas želel spomniti, da nihče ne uide težnji po posnemanju drugih. Ljudje se ženejo, celo nezavedno, v stalnem prizadevanju, da bi drug drugega posnemali. In mi, bomo opustili povabilo k posnemanju Jezusa? Vsak posameznik se trudi, da bi se korak za korakom poistovetil s tem, kar ga privlači, z vzorom, ki ga je izbral zase. Glede na ideal, ki si ga vsakdo oblikuje, se pokaže njegov način ravnanja. Naš Učitelj je Kristus, Božji Sin, druga oseba presvete Trojice. S posnemanjem Kristusa dosegamo čudovito možnost, da smo deležni tega toka ljubezni, ki je skrivnost troedinega Boga.

Če se občasno ne čutite dovolj močne, da bi sledili Kristusovim stopinjam, izmenjajte nekaj prijateljskih besed s tistimi, ki so ga poznali od blizu, medtem ko je bival na tej naši zemlji. Na prvem mestu z Marijo, ki ga je za nas prinesla na svet. Z apostoli. Med tistimi, ki so na praznik prišli molit, je bilo tudi nekaj Grkov. Ti so stopili k Filipu, ki je bil iz Betsajde v Galileji, ga prosili in rekli: Gospod, radi bi videli Jezusa. Filip je šel in to povedal Andreju. Andrej in Filip pa sta šla in povedala Jezusu. To nas spodbuja, ali ne? Tisti tujci si niso upali predstaviti se učitelju, zato so poiskali dobrega posrednika.

V domišljiji se rad vračam v leta, ko je Jezus živel ob svoji Materi, ki obsegajo skoraj vse življenje našega Gospoda na tem svetu. Gledam ga, ko je še majhen, ko ga Marija neguje, ga poljublja in zabava. Gledam, kako raste ob ljubečem pogledu njegove Matere in svetega Jožefa, njegovega zemeljskega očeta. S kakšno nežnostjo in rahločutnostjo Marija in sveti očak skrbita za Jezusa v času njegovega otroštva; v tišini sta se gotovo nenehno učila od Njega. Njuni duši sta postajali podobni duši tega Sina, človeka in Boga. Zaradi tega Mati — in za njo sveti Jožef — bolj kot kdorkoli pozna čustva Kristusovega Srca in oba skupaj sta najboljša pot, rekel bi edina pot, da bi prišli k Odrešeniku.

“Naj bo v vsakem izmed vas,” je zapisal sveti Ambrož, “navzoča Marijina duša, da bi slavili Gospoda; naj bo vsakem ta duh Marije, da bi se radovali v Bogu.” In ta cerkveni oče nato doda nekaj misli, ki se na prvi pogled zdijo drzne, vendar imajo jasen duhovni pomen za življenje kristjana. “Glede na meso je Kristusova Mati samo ena; glede na vero je Kristus sad vseh nas.”

Če se poistovetimo z Marijo, če posnemamo njene kreposti, bomo lahko dosegli, da se po milosti Kristus rodi v duši mnogih, ki se bodo z Njim poistovetili po delovanju Svetega Duha. Če posnemamo Marijo, bomo na neki način udeleženi pri njenem duhovnem materinstvu. V tišini tako kot naša Gospa; neopazno, skoraj brez besed, s celovitim in doslednim pričevanjem krščanskega življenja, z velikodušnostjo, ki brez prestanka ponavlja fiat, ki se kot nekaj intimnega obnavlja med nami in Bogom.

Naj nihče ne misli, da bodo na tej poti kontemplacije strasti dokončno utišane. Varali bi se, če bi predpostavili, da se bomo zaradi hrepenenja po iskanju Kristusa, ob srečanju in pogovoru z njim ter zaradi sladkosti njegove ljubezni spremenili v popolne ljudi. Četudi vam ne manjka izkušenj, mi vseeno dovolite, da vas spomnim na to. Sovražnik Boga in človeka, Satan, se nikoli ne vda, nikoli ne počiva. Oblega nas celo takrat, ko se duša vname in žari v ljubezni do Boga. Ve, da je takrat težje doseči padec, toda če mu uspe, da človek užali svojega Gospoda, čeprav le z majhnim dejanjem, bo lahko nad njegovo vest zagnal hudo skušnjavo obupa.

Če se želite učiti iz izkušnje ubogega duhovnika, ki hoče govoriti samo o Bogu, vam svetujem naslednje: kadar bo meso poskušalo znova pridobiti svoje izgubljene pravice ali kadar se bo napuh — kar je hujše — uprl in pokazal svojo trmo, se nemudoma zatecite v te božanske špranje, ki so jih na Kristusovem telesu odprli žeblji, s katerimi je bil pribit na križ, ter sulica, ki je prebodla njegovo stran. Pojdite tja, kakor vam narekuje vzgib: odložite v Gospodovih ranah vso to človeško … in božjo ljubezen. To pomeni želeti si združitve, počutiti se kot Kristusov brat, njegov krvni sorodnik, kot otrok iste Matere, saj nas je ona pripeljala do Jezusa.