Seznam točk

Res je, da ta osebna sposobnost ni dovolj: nihče se ne reši brez Kristusove milosti. Toda če posameznik ohranja in goji načelo poštenosti, mu bo Bog izravnal pot; in lahko bo svetnik, ker je znal živeti kot dober človek.

Morda ste videli drugačne, v določenem smislu prav nasprotne primere: mnogi, ki se imenujejo kristjani — ker so bili krščeni in prejemajo zakramente — a se izkažejo kot nezvesti, lažnivi, neiskreni, polni napuha … In naenkrat padejo. So kot zvezde, ki za nekaj trenutkov zasvetijo na nebu, potem pa se dokončno utrnejo.

Bog hoče, da smo zelo človeški, če sprejmemo odgovornost njegovih otrok, ki jo nosimo. Glava naj se dotika nebes, noge pa naj trdno stopajo po zemlji. Cena krščanskega življenja ni prenehati biti ljudje ali opustiti prizadevanje, da bi pridobili kreposti, ki jih nekateri že imajo, četudi ne poznajo Kristusa. Cena vsakega kristjana je odrešujoča kri našega Gospoda, ki hoče, da smo — ponavljam — zelo človeški in zelo božji, ter da se vsak dan trudimo posnemati Njega, ki je perfectus Deus, perfectus homo.

Ego sum via, veritas et vita, Jaz sem pot, resnica in življenje. S temi nezmotljivimi besedami nam je Gospod pokazal, kaj je prava steza, ki vodi k večni sreči. Ego sum via: On je edina steza, ki povezuje nebesa z zemljo. To pravi vsem ljudem, še posebno pa opominja tiste, ki smo mu — kakor ti in jaz — dejali, da smo odločeni naš krščanski poklic vzeti resno: da bo Bog vedno prisoten v naših mislih, na naših ustnicah in v vseh naših dejanjih, tudi v tistih najbolj vsakdanjih in običajnih.

Jezus je pot. On je na tem svetu zapustil čiste sledi svojih korakov, neizbrisna znamenja, katerih ne zob časa ne sovražnikova zavratnost ne moreta izbrisati. Iesus Christus heri, et hodie; ipse et in saecula. Kako rad se spomnim na to! Isti Jezus Kristus, ki je bil včeraj tam za apostole in ljudi, ki so ga iskali, danes živi za nas in bo živel na veke. Ljudje smo tisti, ki včasih ne zmoremo odkriti njegovega obličja, večno sodobnega obličja, ker gledamo z utrujenim ali nejasnim pogledom. Sedaj, ko začenjamo ta trenutek molitve pred tabernakljem, ga prôsi kakor tisti slepi človek iz evangelija: Domine, ut videam! — Gospod, da bi spregledal! Naj se moj razum napolni z lučjo in naj Kristusova beseda pronica v moj razum; naj se v moji duši ukorenini njegovo življenje in me preoblikuje v pričakovanju večne slave.

Jezus Kristus, naš Gospod, se je učlovečil in prevzel našo naravo, da bi se človeštvu pokazal kot zgled vseh kreposti. Učite se od mene, nas vabi, ker sem krotak in iz srca ponižen.

Kasneje, ko apostolom govori o znamenju, po katerem jih bodo prepoznali kot kristjane, ne reče: Zato ker ste ponižni. On je najbolj vzvišena čistost, brezmadežno jagnje. Nič ni moglo umazati njegove popolne svetosti brez madeža. Prav tako nam ne reče: Opazili bodo, da stojijo pred mojimi učenci, ker ste čisti.

Hodil je po tem svetu v najpopolnejši nenavezanosti na zemeljske dobrine. Čeprav je Stvarnik in Gospod vsega vesoljstva, ni imel kraja, kamor bi naslonil glavo. Kljub temu ni dejal: Vedeli bodo, da ste moji prijatelji, ker se niste navezali na bogastvo. Štirideset dni in noči je prebil v puščavi, v strogem postu, preden se je posvetil oznanjevanju evangelija. A svojim apostolom vseeno ni zagotovil: Razumeli bodo, da služite Bogu, ker niste ne požeruhi ne pijanci.

Slišali smo, da je značilnost, ki bo odlikovala apostole in prave kristjane vseh časov, naslednja: Po tem — prav po tem — bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste imeli ljubezen med seboj.

Zdi se mi popolnoma logično, da so bili božji otroci vedno ganjeni — kakor ti in jaz v tem trenutku — ob tem, pri čemer je vztrajal Učitelj. “Gospod kot preizkušnjo zvestobe svojih učencev ni postavil čudes in neznanskih čudežev, čeprav jim je podelil moč, da so jih v Svetem Duhu lahko uresničevali. Kaj jim pravi? Spoznali bodo, da ste moji učenci, če boste ljubili drug drugega.”

Kako bomo lahko premagali te ovire? Kako se bomo mogli utrditi v odločnosti, ki se nam začenja dozdevati zelo težka? Tako da se bomo navdihovali pri vzoru, ki nam ga kaže presveta Devica Marija, naša Mati: nadvse široka pot, ki neobhodno pelje preko Jezusa.

Da bi se približali Bogu, se moramo podati na pravo pot, ki je Kristusova presveta človeškost. Zaradi tega vedno priporočam branje knjig, ki opisujejo Gospodovo trpljenje. Ti spisi, navdani z iskreno pobožnostjo, nam pred oči postavljajo Božjega Sina, človeka kakor mi in resničnega Boga, ki ljubi in v svojem mesu trpi za zveličanje sveta.

Pomislite na eno izmed najbolj zakoreninjenih molitev med kristjani, na sveti rožni venec. Cerkev nas spodbuja h kontemplaciji skrivnosti, da bi se v naš um in v našo domišljijo skupaj z veseljem, trpljenjem in slavo svete Marije vtisnil neverjetni Gospodov zgled, v njegovih tridesetih letih skritosti, v njegovih treh letih oznanjevanja, v njegovem sramotnem trpljenju in v njegovem slavnem vstajenju.

Slediti Kristusu: v tem je skrivnost. Spremljati ga tako od blizu, da bomo živeli z Njim, kakor prvih dvanajst učencev; tako od blizu, da se bomo poistovetili z Njim. Brez odlašanja bomo pritrdili, če le nismo postavljali ovir milosti, da smo si oblekli našega Gospoda Jezusa Kristusa. Gospod se kakor v ogledalu odseva v našem ravnanju. Če je ogledalo takšno, kot mora biti, bo odsevalo preljubeznivo podobo našega Odrešenika, ne da bi jo popačilo, ne da bi iz nje naredilo karikaturo. In drugi ljudje bodo imeli možnost, da ga občudujejo, da mu sledijo.

V tem prizadevanju, da bi se poistovetili s Kristusom, ločim štiri stopnje: iskati ga, najti ga, biti z njim in ga ljubiti. Morda boste ugotovili, da ste nekako na prvi stopnji. Hrepeneče ga iščite, iščite ga v vas samih z vsemi vašimi močmi. Če se boste tako trudili, si upam trditi, da ste ga že našli in ste že vstopili v oseben odnos z njim, ga ljubite in ste začeli vaš pogovor v nebesih.

Prosim Gospoda, da bi se odločili v naših dušah gojiti edino plemenito ambicijo, edino, ki je vredna truda: da bi hodili skupaj z Jezusom, kot sta hodila njegova blažena Mati in sveti očak, s hrepenenjem, z odrekanjem, brez da bi karkoli zanemarili. Deležni bomo sreče, ki jo prinaša božje prijateljstvo — v notranji zbranosti, združljivi z našimi poklicnimi ali državljanskimi dolžnostmi — in zahvaljevali se mu bomo za rahločutnost in ljubezen, s katero nas On uči izpolnjevati voljo našega Očeta, ki prebiva v nebesih.

Začeli smo s preprostimi, čudovitimi ustnimi molitvami, ki smo se jih naučili v otroštvu in ki jih nikdar nočemo opustiti. Molitev, ki se je pričela s to otroško prostodušnostjo, se zdaj odvija v širokem, umirjenem in zanesljivem toku, ker gre v korak s prijateljstvom z Njim, ki je rekel: Jaz sem pot. Če tako ljubimo Kristusa, če se z nadnaravno smelostjo zatekamo v odprtino, ki jo je sulica napravila v njegovi strani, se bo izpolnila Učiteljeva obljuba: Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil; prišla bova k njemu in prebivala pri njem.

Torej mora srce razločevati in častiti vsako od božjih oseb. Na neki način je kot odkritje, do katerega pride duša v nadnaravnem življenju, kakor odkritja otročička, ki postopoma odpira oči življenju. Ljubeče se zabava z Očetom in s Sinom in s Svetim Duhom; z lahkoto se podredi delovanju poživljajočega Tolažnika, ki se nam daje, ne da bi si to zaslužili: nadnaravni darovi in kreposti!

Ko pridejo do vasi, se pot konča in onadva, ki sta bila, ne da bi se zavedala, v globini srca ranjena zaradi besede in ljubezni Boga, ki je postal človek, obžalujeta, da odhaja. Kajti Jezus se od njiju poslovi, kakor da gre dalje. Nikoli se ne vsiljuje ta naš Gospod. Hoče, da ga kličemo svobodno, potem ko smo zaznali čistost ljubezni, ki nam jo je vsadil v dušo. Na silo ga moramo zadržati in ga prositi: Ostani z nami, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil, noči se.

Takšni smo: vedno premalo drzni, morda zaradi neiskrenosti, morda pa zaradi sramežljivosti. Globoko v sebi si mislimo: Ostani z nami, kajti v duši nas obdaja tema in samo Ti si luč, samo Ti zmoreš potešiti to tesnobo, ki nas razjeda. Kajti “ni nam neznano, katera izmed lepih in poštenih stvari je na prvem mestu: to, da imamo vedno v posesti Boga.”

In Jezus ostane. Odprejo se nam oči tako kot Kleopu in njegovemu tovarišu, ko Kristus razlomi kruh; in čeprav bi On znova izginil izpred naših oči, se bomo mogli tudi mi znova odpraviti na pot — noči se — da bi drugim spregovorili o Njem, kajti eno srce ne zmore zadržati tolikšnega veselja.

Pot v Emavs. Naš Bog je to ime navdal z milino. Emavs pa je ves svet, kajti Gospod je odprl božje poti na zemlji.