Seznam točk

Če živimo tako, bomo v svetu uresničili delo miru; služenje Gospodu bomo drugim znali narediti prijetno — veselega darovalca namreč Bog ljubi. Kristjan je eden izmed mnogih v družbi; toda iz njegovega srca bo prekipevalo veselje človeka, ki si je zastavil, da bo z nenehno pomočjo milosti izpolnjeval Očetovo voljo. In ne počuti se kot žrtev, niti oslabljen, niti omejevan. Hodi z dvignjeno glavo, ker je človek in ker je božji otrok.

Naša vera tem krepostim, ki jih noben človek ne bi smel zanemariti, daje ves njihov pomen. Kristjana nihče ne more premagati v človeškosti. Zato je nekdo, ki sledi Kristusu — ne po lastnem zasluženju, temveč po Gospodovi milosti — ljudem okoli sebe sposoben posredovati tisto, kar včasih zaslutijo, a ne uspejo razumeti: da je resnična sreča, resnično služenje bližnjemu mogoče le prek Srca našega Odrešenika, ki je perfectus Deus, perfectus homo.

Zatecimo se k Mariji, naši Materi, najodličnejšemu bitju, kar jih je izšlo iz božjih rok. Prosímo jo, naj iz nas naredi ljudi, ki so predani dobremu, ter da bodo te človeške kreposti, vgrajene v življenje milosti, postale najboljša pomoč tistim, ki skupaj z nami v svetu delajo za mir in srečo vseh.

Eden izmed tistih izvedencev, ki niso več pravilno razločevali Mojzesu razodetih naukov, naukov, ki so jih oni sami zapletli z nekoristno kazuistiko, je pomešan med množico Gospodu zastavil vprašanje. Jezus je odprl svoja božja usta, da bi odgovoril temu učitelju postave. Odgovoril mu je počasi, z gotovim prepričanjem nekoga, ki je to dobro izkusil: Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem svojim srcem, z vso svojo dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki.

Poglejte sedaj Učitelja v krogu njegovih učencev v dvorani zadnje večerje. Ko se je bližal trenutek njegovega trpljenja, je srce Kristusa, obdanega s tistimi, ki jih je ljubil, vzplamenelo v neizrekljivem ognju: Novo zapoved vam dam, da se ljúbite med seboj; kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubíte med seboj! Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste imeli ljubezen med seboj.

Da bi se preko vrstic svetega evangelija lahko približali Gospodu, vam vedno priporočam, da se trudite v prizor vživeti tako, da boste v njem udeleženi kakor še ena oseba več. Tako se boste — vem za mnoge navadne in običajne ljudi, ki to živijo — zatopili v razmišljanje, kakor Marija, pozorni na Jezusove besede, ali pa se mu boste kakor Marija upali iskreno izraziti svoje skrbi, celo najmanjše.

Gospod, zakaj praviš, da je ta zapoved nova? Kot smo pravkar slišali, je bila ljubezen do bližnjega predpisana že v Stari zavezi, in gotovo se spomnite tudi, da je Jezus že na začetku svojega javnega delovanja z božjo velikodušnostjo širil to zahtevo: Slišali ste, da je bilo rečeno: Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika. Jaz pa vam pravim: Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo.

Gospod, dovoli nam, da vztrajamo pri tem vprašanju: zakaj to zapoved še naprej imenuješ novo? Tisto noč, nekaj ur preden si se žrtvoval na križu, med ganljivim pogovorom s tistimi, ki so te — kljub njihovi osebni šibkosti in bedi, kakršna je tudi naša — spremljali do Jeruzalema, si nam Ti razodel nesluteno merilo ljubezni: kakor sem jaz vas ljubil. Kako te ne bi apostoli razumeli, ko pa so bili priče tvoje nedoumljive ljubezni!

Učiteljevo oznanilo in njegov zgled sta jasna, natančna. Svoj nauk je podkrepil z deli. Kljub temu velikokrat mislim, da je po dvajsetih stoletjih ta zapoved še vedno nova, kajti le redki so se trudili, da bi jo živeli. Preostali, večina, pa o tem raje ni hotela in noče ničesar vedeti. Skrajno sebično pridejo do zaključka: čemu še več komplikacij, saj imam že svojih dovolj in še preveč.

Med kristjani za takšno držo ni prostora. Če izpovedujemo isto vero, če zares težimo k temu, da bi stopali po jasnih sledovih, ki so jih na zemlji pustili Kristusovi koraki, se ne smemo zadovoljiti s tem, da drugim prihranimo zlo, ki ga tudi sebi ne bi privoščili. To je že veliko, pa vendar bore malo, ko razumemo, da mero naše ljubezni določa Jezusovo ravnanje. Jezus nam merila pravilnega ravnanja ne predlaga kot nek oddaljen cilj, kot nek zaključek boja, ki traja vse življenje. To merilo je, oziroma bi moralo biti — vztrajam zato, da ga boš prevedel v konkretne sklepe — izhodiščna točka, ker ga je naš Gospod vnaprej postavil kot pogoj: po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci.

Jezus Kristus, naš Gospod, se je učlovečil in prevzel našo naravo, da bi se človeštvu pokazal kot zgled vseh kreposti. Učite se od mene, nas vabi, ker sem krotak in iz srca ponižen.

Kasneje, ko apostolom govori o znamenju, po katerem jih bodo prepoznali kot kristjane, ne reče: Zato ker ste ponižni. On je najbolj vzvišena čistost, brezmadežno jagnje. Nič ni moglo umazati njegove popolne svetosti brez madeža. Prav tako nam ne reče: Opazili bodo, da stojijo pred mojimi učenci, ker ste čisti.

Hodil je po tem svetu v najpopolnejši nenavezanosti na zemeljske dobrine. Čeprav je Stvarnik in Gospod vsega vesoljstva, ni imel kraja, kamor bi naslonil glavo. Kljub temu ni dejal: Vedeli bodo, da ste moji prijatelji, ker se niste navezali na bogastvo. Štirideset dni in noči je prebil v puščavi, v strogem postu, preden se je posvetil oznanjevanju evangelija. A svojim apostolom vseeno ni zagotovil: Razumeli bodo, da služite Bogu, ker niste ne požeruhi ne pijanci.

Slišali smo, da je značilnost, ki bo odlikovala apostole in prave kristjane vseh časov, naslednja: Po tem — prav po tem — bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste imeli ljubezen med seboj.

Zdi se mi popolnoma logično, da so bili božji otroci vedno ganjeni — kakor ti in jaz v tem trenutku — ob tem, pri čemer je vztrajal Učitelj. “Gospod kot preizkušnjo zvestobe svojih učencev ni postavil čudes in neznanskih čudežev, čeprav jim je podelil moč, da so jih v Svetem Duhu lahko uresničevali. Kaj jim pravi? Spoznali bodo, da ste moji učenci, če boste ljubili drug drugega.”

Ne sovražiti sovražnika, ne vračati slabega s slabim, odreči se maščevanju, odpuščati brez zamere, vse to je takrat — tudi sedaj je tako, nikar se ne slepimo — veljalo kot nenavadno vedenje, preveč junaško, zunaj normalnega. Tako daleč sega ozkosrčnost človeških bitij. Jezus Kristus, ki je prišel rešit vse ljudi in želi kristjane pridružiti svojemu delu odrešenja, je hotel svoje učence — tebe in mene — naučiti velike ljubezni: iskrene, najplemenitejše in dragocene; drug drugega moramo ljubiti, kakor Kristus ljubi vsakogar od nas. Samo tako, da znotraj svoje osebne okornosti posnemamo božje ravnanje, nam bo uspelo svoje srce odpreti vsem ljudem, ljubiti na bolj vzvišen, popolnoma nov način.

Kako dobro so prvi kristjani živeli to gorečo ljubezen, ki je močno presegala vrhove zgolj človeške solidarnosti ali dobrotljivega značaja! Ljubili so drug drugega, prisrčno in močno, iz Kristusovega Srca. Tertulijan, pisec iz 2. stoletja, nam je posredoval komentar poganov, ganjenih ob vedenju takratnih vernikov, ki je bilo tako polno nadnaravne in človeške privlačnosti: “Poglejte, kako radi se imajo!” so ponavljali.

Če opažaš, da si pri tolikih malenkostih v teku dneva ne zaslužiš te pohvale; da se tvoje srce na božje zahteve ne odziva tako, kakor bi se moralo, pomisli tudi, da je prišel čas, da se popraviš. Odzovi se vabilu svetega Pavla: Delajmo dobro vsem, še posebno pa domačim po veri, torej Kristusovemu mističnemu Telesu.

Ali nas ne gane, da je apostol Janez, že prileten, največji del enega od svojih pisem posvetil prav spodbudam, naj se vedemo skladno s tem božjim naukom? Ljubezen, ki mora živeti med kristjani, se rodi iz Boga, ki je Ljubezen. Preljubi, ljubimo se med seboj, saj je ljubezen iz Boga, in vsak, ki ljubi, je rojen iz Boga in Boga pozna. Kdor ne ljubi, ni spoznal Boga, kajti Bog je ljubezen. Zadržal se je pri bratski ljubezni, kajti po Kristusu smo postali božji otroci: poglejte, kakšno ljubezen nam je podaril Oče, da bi se imenovali božji otroci — in to tudi smo.

Medtem, ko močno trka na našo vest, da bi postala bolj občutljiva za božjo milost, vztraja, da smo prejeli čudovit dokaz Očetove ljubezni do ljudi: V tem se je razodela božja ljubezen do nas, da je Bog poslal na svet svojega edinorojenega Sina, da bi živeli po njem. Gospod je prevzel pobudo in nam prišel naproti. Dal nam je ta zgled, da bi skupaj z Njim šli služit drugim, da bi — rad to ponavljam — svoje srce velikodušno položili na tla, da bodo drugi hodili po mehkem in bo njihov boj zanje prijetnejši. Tako bi morali ravnati, ker smo postali otroci istega Očeta, tistega Očeta, ki nam je brez pomislekov izročil svojega nadvse ljubljenega Sina.

Ljubezni ne gradimo mi; preplavi nas po božji milosti: On nas je prvi vzljubil. Dobro je, da se temeljito prepojimo s to prečudovito resnico: “Boga lahko ljubimo zato, ker On ljubi nas.” Ti in jaz sva zmožna razlivati ljubezen do tistih, ki nas obdajajo, ker sva se rodila iz vere, zaradi Očetove ljubezni. Predrzno prosíte Gospoda za ta zaklad, za to nadnaravno krepost ljubezni, da bi jo živeli celo v najmanjših podrobnostih.

Kristjani pogosto nismo znali odgovoriti na ta dar; včasih smo zmanjšali njegovo vrednost, kot bi bil omejen na miloščino, hladno in brez duše; ali pa smo ga skrčili na bolj ali manj formalno dobrodelnost. To zmoto je dobro izrazila v usodo vdana tožba neke bolníce: Tukaj z menoj ravnajo usmiljeno, moja mati pa je zame skrbela ljubeznivo. Ljubezen, ki se rodi iz Kristusovega Srca, ne more dopuščati tovrstnega razlikovanja.

Da bi se ta resnica trdno usidrala v vas, sem na nazoren način že tisočkrat govoril, da nimamo enega s katerim bi ljubili Boga, in drugega, s katerim bi ljubili ljudi. To naše ubogo srce iz mesa ljubi s človeško ljubeznijo, in če je združeno s Kristusovo ljubeznijo, postane človeška ljubezen tudi nadnaravna. Takšna in nič drugačna je ljubezen, ki jo moramo gojiti v duši, in ta nas bo vodila, da bomo v drugih odkrivali podobo našega Gospoda.

Sveti Leon Veliki pravi: “Z besedo bližnji ne moremo imenovati samo tistih, s katerimi nas povezujejo prijateljske ali sorodstvene vezi, temveč vse ljudi, ki imajo isto naravo kot mi … En sam Stvarnik nas je ustvaril, en sam Stvarnik nam je dal dušo. Vsi uživamo v istem nebu in istem zraku, istih dnevih in nočeh, in čeprav so nekateri dobri, drugi pa slabi, eni pravični in drugi krivični, je Bog kljub temu velikodušen in dobrohoten do vseh.”

Božji otroci se izoblikujemo z uresničevanjem te nove zapovedi; v Cerkvi se učimo služiti, ne pa da bi drugi služili nam. Tako najdemo moč, da lahko ljubimo človeštvo na nov način, ki ga bodo vsi opazili kot sad Kristusove milosti. Naše ljubezni ne moremo zmotno zamenjati s sentimentalno držo, niti z neko nejasno željo, da bi pomagali drugim in tako sebi dokazovali svojo večvrednost. Ljubezen pomeni živeti z bližnjim in — vztrajam — spoštovati božjo podobo v vsakem človeku ter si prizadevati, da bi jo videl tudi on in bi se tako znal obrniti h Kristusu.

Univerzalnost ljubezni zato pomeni univerzalnost apostolata; da zares prevedemo v dela veliko prizadevanje Boga, ki hoče, da bi se vsi ljudje zveličali in prišli do spoznanja resnice.

Če naj ljubimo tudi sovražnike — mislim na tiste, ki nas uvrščajo med svoje sovražnike, saj jaz za svojega sovražnika ne štejem nikogar in ničesar — potem imamo še večji razlog, da ljubimo tiste, ki so se le oddaljili, tiste, ki nam niso preveč simpatični, tiste, ki so zaradi njihovega jezika, kulture ali vzgoje videti kot pravo nasprotje tebe ali mene.

Za kakšno ljubezen gre? Sveto pismo govori o dilectio, da bi se dobro razumelo, da ne gre zgolj za čustveno naklonjenost. Izraža namreč trdno odločenost volje. Dilectio izvira iz electio, izbira. Dodal bi še, da ljubiti po krščansko pomeni hoteti ljubiti, se v Kristusu odločiti, da si bomo prizadevali za dobro vseh duš, brez kakršnegakoli razlikovanja, da bomo zanje pridobili predvsem tisto najboljše: da bi spoznali Kristusa, da bi se zaljubili vanj.

Gospod pritiska na nas: Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo. Gledano s človeškega vidika nas morda ne vleče k ljudem, ki bi nas zavrnili, če bi pristopili k njim. Toda Jezus od nas zahteva, da jim slabega ne vračamo s slabim; da ne izpustimo priložnosti, da bi jim služili s srcem, čeprav nam je težko; da vedno molimo zanje.

Ta dilectio, ta ljubezen, postane polna najbolj ganljivih odtenkov, ko se nanaša na brate v veri, predvsem na tiste, ki so nam najbližje: starši, žena ali mož, otroci, sestre in bratje, prijatelji in sodelavci, sosedje, kajti tako je odredil Bog. Če ne bi bilo te topline, te plemenite in čiste človeške ljubeznivosti, ki je naravnana k Bogu in temelji v Njem, ne bi bilo ljubezni.

Naiven bi bil, kdor bi si domišljal, da je zahteve krščanske ljubezni lahko izpolnjevati. Čisto nekaj drugega se izkaže v tem, kar izkušamo pri običajnih človeških opravilih in na žalost tudi v cerkvenem okolju. Če ljubezen ne bi zavezovala k molku, bi vsakdo na dolgo in široko pripovedoval o sporih, napadih, krivicah, o obrekovanju, o spletkarjenju. To moramo priznati s preprostostjo ter se poskušati odzvati na ustrezen način: z osebnim prizadevanjem, da ne bi nikogar ranili, z nikomer grdo ravnali, da bi popravili, kar ni prav, brez da bi pri tem kogarkoli poniževali.

Vse to ni od danes. Le nekaj let po Kristusovem vnebohodu, ko so še skoraj vsi apostoli hodili iz kraja v kraj in je bila čudovita vnema vere in upanja nekaj vsesplošnega, so kljub temu mnogi že začeli zahajati na stranpota in opuščati Učiteljevo ljubezen.

Dokler sta namreč med vami zavist in prepir, piše sveti Pavel Korinčanom, mar niste meseni, mar ne ravnate po človeško? Kadar namreč kdo pravi: Jaz sem Pavlov, drugi pa: Jaz sem Apolov, ali niste ljudje, ki ne razumejo, da je Kristus prišel, da bi presegel vse te razdore? Kaj je vendar Apolo? In kaj je Pavel? Služabnika sta, po katerih ste vero sprejeli: vsak, kakor mu je dal Gospod.

Apostol ne zavrača različnosti: vsakdo ima od Boga svoj lasten dar, eden tako, drugi tako. Toda te razlike morajo služiti za dobro Cerkve. Sedaj se čutim spodbujenega, da bi Gospoda prosil — če hočete, se pridružite tej moji molitvi — naj nikoli ne dopusti, da bi pomanjkanje ljubezni v njegovi Cerkvi razdvajalo duše. Ljubezen je sol krščanskega apostolata; če izgubi svoj okus, kako bomo potem stopili pred ljudi in jim z dvignjeno glavo razlagali: Tukaj je Kristus?

Zato vam ponavljam skupaj s svetim Pavlom: Če bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa ne bi imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. In če bi imel preroštvo in bi poznal vse skrivnosti in vse spoznanje in če bi imel vso vero, tako da bi gore prestavljal, ljubezni pa ne bi imel, nisem nič. In če bi razdal vse svoje imetje in če bi žrtvoval svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa ne bi imel, mi nič ne koristi.

Ob teh besedah apostola narodov ne manjka takih, ki so podobni tistim Kristusovim učencem, ki so, ko jim je naš Gospod oznanil zakrament njegovega telesa in krvi, dejali: Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati? Da, trda je. Kajti ljubezen, ki jo opisuje apostol, ni omejena na človekoljubje, na humanitarnost ali na logično sočutje ob tujem trpljenju: od nas zahteva, da živimo teologalno krepost ljubezni do Boga ter ljubezni do drugih zaradi Boga. Zato ljubezen nikoli ne mine. Če pa so preroštva, bodo prenehala; če so jeziki, bodo umolknili; če je spoznanje, bo prešlo …Za zdaj pa ostajajo vera, upanje, ljubezen, to troje. Največja od teh pa je ljubezen.

Prepričali smo se, da ljubezen nima nič skupnega s to karikaturo, v katero se je včasih poskušalo spremeniti osrednjo krepost kristjanovega življenja. Čemú torej ta zahteva, naj jo nenehno oznanjamo? Ali se pojavlja zgolj kot nekakšna obvezna tema, ki pa ima le malo možnosti, da bi se izrazila v konkretnih dejanjih?

Če pogledamo okrog sebe, bomo morda našli več razlogov za pomislek, da je ljubezen iluzorna krepost. Ko pa boš o tem premišljeval z nadnaravnim smislom, boš odkril izvor te nerodovitnosti: odsotnost zavzetega in nenehnega, prijateljskega odnosa z našim Gospodom Jezusom Kristusom, ter nepoznavanje delovanja Svetega Duha v duši, katerega prvi sad je prav ljubezen.

Ko je eden od cerkvenih očetov povzel apostolove nasvete — nosite bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo— je še dodal: “Če bomo ljubili Kristusa, bomo zlahka prenašali slabosti drugih, tudi tistih, ki jih še ne ljubimo, ker nimajo dobrih del.”

Tod se vzpenja pot, na kateri rastemo v ljubezni. Če bi mislili, da se moramo najprej udejstvovati v humanitarnih dejavnostih, v prostovoljnem socialnem delu, in bi ob tem izključili Gospodovo ljubezen, bi se zmotili. “Ne zanemarjajmo Kristusa zaradi skrbi za bolnega bližnjega, saj moramo bolnika ljubiti zaradi Kristusa.”

Nenehno glejte Jezusa, ki se je, ne da bi prenehal biti Bog, ponižal in prevzel podobo služabnika, da bi nam lahko služil; samo v tej smeri se odpirajo prizadevanja, ki so vredna truda. Ljubezen išče zedinjenje, hoče se poistovetiti z ljubljeno osebo, in ko se združimo s Kristusom, nas bo pritegnilo hrepenenje, da bi bili v pomoč njegovemu življenju izročitve, neizmerne ljubezni in žrtve, vse do smrti. Kristus nas postavlja pred dokončno dilemo: ali bomo porabili svoje življenje sebično in samotno, a se bomo z vsemi močmi posvečali služenju.