Seznam točk

Bog Oče nam je podelil, v srcu svojega Sina, infinitos dilectionis thesauros, neizčrpne zaklade ljubezni, usmiljenja, naklonjenosti. Če hočemo odkriti dokaz, da nas Bog ljubi — da ne samo posluša naše prošnje, temveč nam prihaja naproti —, je dovolj slediti razmišljanju svetega Pavla: On ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim tudi vsega podaril?

Milost človeka prenavlja od znotraj in ga spreminja iz grešnika in upornika v dobrega in zvestega služabnika. Vir vseh milosti pa je ljubezen, ki jo ima Bog do nas in ki nam jo je razkril ne samo z besedami, marveč tudi z dejanji. Po tej Božji ljubezni je druga oseba presvete Trojice, Sin Boga Očeta, prevzel naše meso, torej našo človeško naravo v vsem, razen v grehu. In Beseda, Božja Beseda, je Verbum spirans amorem, Beseda, iz katere izhaja ljubezen.

Ljubezen se nam razkrije v utelešenju, v Jezusovi odrešujoči poti na zemlji vse do skrajne žrtve križa. Na križu pa se razodene z novim znamenjem: eden izmed vojakov mu je s sulico prebodel stran in takoj sta pritekli kri in voda. To sta Jezusova voda in kri, ki nam govorita o izročitvi do skrajnih meja, do consummatum est, izpolnjeno je, iz ljubezni.

Če ob današnjem prazniku še enkrat premislimo osrednje skrivnosti naše vere, se bomo čudili nad tem, kako se najgloblje resničnosti — ljubezen Boga Očeta, ki izroči svojega Sina, in ljubezen Sina, zaradi katere gre ta miren na Golgoto — spremenijo v dejanja, ki so ljudem zelo blizu. Bog se ne obrača na nas z izkazovanjem moči in oblasti, temveč se nam bliža tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Jezus ni nikoli oddaljen in vzvišen, čeprav ga bomo v letih njegovega oznanjevanja včasih videli jeznega zaradi človeške hudobije. A če dobro pogledamo, bomo takoj opazili, da se njegova jeza rodi iz ljubezni; gre za še eno povabilo, da nas izvleče iz nezvestobe in greha. Ali si res želim krivičneževe smrti, govori Gospod Bog, mar nimam rajši, da se spreobrne od svojih poti in živi. Te besede nam razložijo celotno Kristusovo življenje in nam pomagajo razumeti, zakaj je prišel k nam s srcem iz mesa, s srcem, kot je naše, ki je trden dokaz ljubezni in stalna priča neizrekljive skrivnosti Božje dobrote.

Ne morem drugače, kot da vam zaupam nekaj, kar zame predstavlja razlog za žalost in spodbudo za delovanje: misel na ljudi, ki še ne poznajo Kristusa, ki še ne slutijo globoke sreče, ki nas čaka v nebesih, in ki hodijo po zemlji, ter iščejo veselje, čigar resničnega imena ne poznajo, ali pa se zgubljajo po poteh, ki jih oddaljujejo od pristne sreče. Kako dobro lahko razumemo to, kar je moral občutiti apostol Pavel tisto noč v Troadi, ko je v spanju videl prikazen: Pred njim je stal neki Makedonec in ga prosil: Pridi v Makedonijo in pomagaj nam! In ko se mu je to prikazalo, smo začeli iskati priložnost, da bi odrinili v Makedonijo. Doumeli smo, da nas Bog kliče, naj tja ponesemo veselo oznanilo.

Ne čutite tudi vi, da nas Bog kliče, da nas — prek vsega, kar se dogaja v naši okolici —, pošilja oznanjat dobro novico o Jezusovem prihodu? Vendar kristjani včasih podcenjujemo svoje poslanstvo, zapademo v površnost, zgubljamo čas za prepire in jezo. Kar pa je še slabše, tudi taki so, ki se po krivem zgražajo nad načini, kako drugi živijo določene vidike vere ali razne pobožnosti, in namesto da bi sami odprli pot in se jih trudili živeti na način, ki je zanje pravi, ves čas le uničujejo in kritizirajo. V življenju kristjana se gotovo lahko, in dejansko tudi se, pokažejo slabosti. Vendar nismo pomembni mi in naše težave; edini, ki šteje, je On, Jezus. Govoriti moramo o Kristusu in ne o samih sebi.

Ta moja razmišljanja so spodbudile nekatere izjave o domnevni krizi pobožnosti do svetega Jezusovega Srca. Take krize ni; prava pobožnost je bila in tudi danes je živ odnos, poln človeškega in nadnaravnega smisla. Njegovi sadovi so bili in so okusni sadovi spreobrnjenja, izročitve, izpolnjevanja Božje volje, ljubečega prodiranja v skrivnosti odrešenja.

Nekaj povsem drugega pa je izkazovanje neplodnega sentimentalizma, brez doktrine, prenasičenega s pietizmom. Tudi meni niso všeč osladne podobe in slike presvetega Srca, ki človeku z zdravo pametjo in nadnaravnim čutom kristjana ne morejo navdihovati nikakršne pobožnosti. Vendar se mi ne zdi najbolj logično praktične zlorabe, ki izginejo same od sebe, prikazovati kot doktrinalen, teološki problem.

Če obstaja kriza, je to kriza človeških src, ki — zaradi kratkovidnosti, sebičnosti, ozkih pogledov — ne zaznajo nedoumljive ljubezni našega Gospoda Jezusa Kristusa. Liturgija svete Cerkve je vse od ustanovitve današnjega praznika znala ponuditi hrano resnične pobožnosti, tako da je za branje pri maši izbrala besedilo svetega Pavla, ki predlaga celoten načrt kontemplativnega življenja — znanje in ljubezen, molitev in življenje —, začenši s pobožnostjo do Jezusovega Srca. Bog sam nas skozi apostolova usta vabi, da hodimo po tej poti: Naj Kristus po veri prebiva v vaših srcih, da bi tako, ukoreninjeni in utemeljeni v ljubezni, mogli z vsemi svetimi doumeti, kolikšna je širokost in dolgost in visočina in globočina, ter spoznati Kristusovo ljubezen, ki presega spoznanje, da bi se izpolnili do vse Božje polnosti.

Božja polnost se nam razkriva in daje v Kristusu, v Kristusovi ljubezni, v Kristusovem Srcu. Kajti Njegovo Srce je tisto, v katerem telesno biva vsa polnost božanstva. Če torej izpred oči izgubimo ta veliki Božji namen — tok ljubezni, ki je bil na svetu vzpostavljen po utelešenju, odrešenju in binkoštih —, ne bomo razumeli nežnosti Gospodovega Srca.

Prej smo omenili dogodke pri Nainu. Zdaj bi lahko navedli druge, saj so evangeliji polni podobnih prizorov. Te pripovedi so in bodo vedno vznemirjale človeška srca, saj ne opisujejo samo iskrene geste človeka, ki se usmili sebi podobnih, temveč v prvi vrsti razkrivajo Gospodovo neizmerno ljubezen. Jezusovo Srce je Srce utelešenega Boga, Emanuela, Boga z nami.

Cerkev, združena s Kristusom, se rodi iz ranjenega Srca. Iz tega na stežaj odprtega Srca se nam daje življenje. Kako ne bi tu vsaj mimogrede omenili zakramentov, po katerih Bog deluje v nas in nam daje delež v Kristusovi odrešenjski moči? Kako se ne bi s posebno hvaležnostjo spomnili presvetega zakramenta evharistije, svete daritve na Kalvariji in njenega stalnega nekrvavega obnavljanja pri naši maši? Jezus se nam izroča v hrano; ker Jezus Kristus prihaja k nam, se je vse spremenilo in v našem bitju se kaže moč — pomoč Svetega Duha —, ki napolnjuje našo dušo, oblikuje naša dejanja, naš način mišljenja in čutenja. Kristusovo Srce je mir za kristjana.

Temelj izročitve, za katero nas prosi Gospod, se ne omejuje samo na naše želje in naše moči, tolikokrat majhne in nemočne; v prvi vrsti se opira na milosti, ki jih je za nas pridobilo ljubeznivo Srce Boga, ki je postal Človek. Zato moremo in moramo vztrajati v notranjem življenju otrok našega Očeta, ki je v nebesih, ne da bi dali prostor potrtosti in malodušju. Rad ljudi pripravim k razmišljanju, kako kristjan v svojem običajnem, vsakdanjem življenju, v najpreprostejših stvareh, v normalnih okoliščinah svojega običajnega dneva živi vero, upanje in ljubezen, saj tu leži bistvo ravnanja duše, ki računa na Božjo pomoč in ki v življenju teh teoloških kreposti odkriva veselje, moč in mir.

To so sadovi Kristusovega miru, miru, ki nam ga prinaša njegovo presveto Srce. Kajti — povejmo to še enkrat — Jezusova ljubezen do ljudi je nedoumljiv vidik Božje skrivnosti, ljubezni Sina do Očeta in do Svetega Duha. Sveti Duh, vez ljubezni med Očetom in Sinom, v Besedi najde človeško Srce.

O teh osrednjih resnicah naše vere ni mogoče govoriti, ne da bi začutili omejenost našega razuma in veličino razodetja. Toda čeprav teh resnic ne moremo zaobjeti, čeprav naš razum ob njih onemi, ponižno in trdno verujemo vanje; oprti na Kristusovo pričevanje vemo, da je tako, da se ljubezen v osrčju Trojice razliva na vse ljudi prek ljubezni Jezusovega Srca.