Seznam točk

Lux fulgebit hodie super nos, quia natus est nobis Dominus, luč bo svetila danes nad nami, zakaj rodil se nam je Gospod. To je velika novica, ki na današnji dan prevzame kristjane in se po njih razširja na vse človeštvo. Bog je tu. Ta resnica mora napolniti naša življenja; vsak božič mora biti za nas novo, posebno srečanje z Bogom. Dovoliti moramo, da njegova luč in milost razsvetlita našo dušo do zadnjega kotička.

Ustavimo se pred Detetom, Marijo in Jožefom: gledamo utelešenega Božjega Sina. Spominjam se potovanja v Loreto 15. avgusta 1951, ko sem s posebnim namenom obiskal sveti dom. Tam sem daroval sveto mašo. Hotel sem biti zbran, pa nisem računal na gorečnost množice. Nisem računal, da bo na ta praznik prišlo v Loreto veliko ljudi iz okolice, z gorečo vero te dežele in ljubeznijo, ki jo izkazujejo Madonni. Iz pobožnosti so svojo vero izkazovali na ne povsem primeren način, če gledamo na to — kako naj to razložim? —, zgolj z vidika cerkvenih liturgičnih predpisov.

In ko sem poljubil oltar, kot je predpisano v redu svete maše, so ga istočasno tudi tri ali štiri žene. Bil sem raztresen, a ganjen. Obenem mi je v tem svetem domu — o katerem tradicija pravi, da so v njem živeli Jezus, Marija in Jožef —, vzbujal pozornost napis nad oltarno mizo s temi besedami: Hic Verbum caro factum est. Tukaj, v tej hiši, ki so jo zgradile človeške roke, na koščku zemlje, na katerem živimo, je prebival Bog.

Vsakič, ko sem govoril pred jaslicami, sem skušal imeti pred očmi takega Kristusa Gospoda našega: v plenice povitega, položenega na slamo v jaslicah. Ko je še Dete in ne govori; v njem sem hotel videti Učenika. Potrebujem takšno predstavo o Njem, ker se moram učiti od Njega. Če pa naj bi se učili od Njega, moramo skušati spoznati njegovo življenje: brati sveti evangelij, premišljevati prizore iz nove zaveze, da bi tako prodrli v Božji smisel Jezusove zemeljske poti.

Kajti v našem življenju moramo obnoviti Kristusovo življenje, tako da ga spoznavamo: z branjem in premišljevanjem Svetega pisma, z molitvijo tako kot zdaj, pred jaslicami. Razumeti moramo, kaj nas Jezus uči že kot Dete, ravnokar rojeno, od trenutka, ko odpre oči na tej blagoslovljeni človeški zemlji.

Jezus raste in živi, kakor eden izmed nas, in nam razodeva, da ima človeško življenje, vsakdanje in običajno življenje, božanski smisel. Čeprav smo lahko že tolikokrat premišljevali, nas mora vedno z občudovanjem napolniti misel na trideset neopaznih let, ki predstavljajo večji del Jezusovega bivanja med Njegovimi brati ljudmi. Zasenčena leta, a nam so jasna kot sončna luč. Ali bolje: to je sijaj, ki osvetljuje naše dneve in jih projicira kot verodostojno sliko, saj smo navadni kristjani, z običajnim življenjem, kot toliko drugih ljudi na najrazličnejših krajih sveta.

Tako je živel Jezus tri desetletja: bil je fabri filius, tesarjev sin. Potem so sledila tri leta javnega življenja, ko so mu množice vzklikale. Ljudje so bili začudeni: Kdo je ta? Kje se je toliko naučil? Njegovo življenje je bilo pač običajno življenje ljudi tiste dežele. Bil je faber, filius Mariae, tesar, sin Marije. In bil je Bog: odreševal je človeški rod in vse pritegnil k sebi.

V božičnem času mi je všeč gledati podobe Deteta Jezusa. V teh podobah se nam Gospod kaže majhnega, kar me spomni na to, da nas Bog kliče, da se je Vsemogočni hotel pokazati šibkega, da je hotel pokazati, da potrebuje človeka. Iz betlehemske zibelke Kristus meni in tebi govori, da naju potrebuje, spodbuja naju k pristnemu krščanskemu življenju, življenju predajanja, dela, veselja.

Nikoli ne bomo res dobre volje, če resnično ne posnemamo Jezusa, če nismo, kot on, ponižni. Ponovno poudarjam: ste videli, kje se skriva Božja veličina? V jaslih, v plenicah, v votlini. Odrešenjska učinkovitost more delovati v nas le skozi ponižnost, če nehamo misliti nase in se odgovorno zavedamo potrebe, da delamo za druge.

Včasih se zgodi, tudi med dobrimi ljudmi, da pride do osebnih konfliktov, ki na koncu povzročijo resne skrbi, vendar nimajo nobene objektivne osnove. Njihov izvor je zakoreninjen v pomanjkanju poznavanja samega sebe, kar vodi do napuha, do želje postati središče pozornosti in odobravanja vseh ljudi, do skrbi, da ne napravimo slabega vtisa, do tega, da nam ni dovolj delati dobro in se ne izpostavljati, do hrepenenja po osebni gotovosti. Tako mnoge duše, ki bi lahko uživale v čudovitem miru, ki bi lahko okušale neizmerno radost, zaradi ponosa in prevzetnosti postanejo nesrečne in nerodovitne.

Kristus je bil iz srca ponižen. Vse svoje življenje ni hotel zase ničesar posebnega, nobenega privilegija. Čisto naravno, kot vsak človek, je prebil devet mesecev pod srcem svoje Matere. Gospod je dobro vedel, da ga je človeštvo silno potrebovalo. Zaradi tega si je neznansko želel priti na zemljo, da bi odrešil vse duše, vendar se ni prenaglil. Prišel je ob svojem času, kot pridejo na svet ostali ljudje. Od spočetja pa do rojstva nihče — razen svetega Jožefa in svete Elizabete —, ne zazna tega čuda: da Bog prihaja med ljudi.

Božič je obdan tudi s čudovito preprostostjo: Gospod prihaja brez spremstva, nepoznan. Na zemlji sta samo Jožef in Marija deležna Božje pustolovščine. Kasneje tudi pastirji, ki jih angeli obvestijo. In potem še modri z Vzhoda. Na ta način je potrjen transcendentni dogodek, v katerem se združita nebo in zemlja, Bog in človek.

Kako je mogoče, da nam srce otrdi, da se tako navadi na te prizore? Bog se poniža zato, da bi se mu lahko približali, da bi mu njegovo ljubezen vračali z našo, da se naša svoboda ukloni ne samo njegovi veličastni moči ampak tudi njegovi čudoviti ponižnosti.

Veličina Deteta, ki je Bog: njegov Oče je Bog, ki je ustvaril nebo in zemljo, in On je tam, v jaslih, quia non erat eis locus in diversorio, ker ni bilo na zemlji drugega prostora zanj, ki je gospodar vsega stvarstva.

Darujmo mu torej zlato, čisto zlato duha nenavezanosti na denar in na gmotna sredstva. Ne pozabimo, da so to dobrine, ki prihajajo od Boga. Vendar je Bog odločil, da jih uporabljamo, ne da bi v njih pustili svoje srce, in da bi jih uporabljali v prid vsega človeštva.

Zemeljske dobrine niso slabe; pokvarijo se, ko jih človek malikuje in pred temi maliki pokleka. Oplemenitijo se, ko jih uporabimo za dobro, za krščansko dejavnost pravičnosti in ljubezni. Ne moremo iskati ekonomskih dobrin, kot bi iskali zaklad; naš zaklad je tu, leži v jaslih; to je Kristus in v njem se morajo zbirati vse naše ljubezni, kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce.

Darujemo kadilo: želje, ki se dvigajo h Gospodu po plemenitem življenju, iz katerega izhaja bonus odor Christi, Kristusova dišava. Prežeti naše besede in dela z bonus odor je sejati razumevanje, prijateljstvo; da bi naše življenje spremljalo življenja drugih ljudi, da nihče ne bi bil osamljen ali se počutil samega. Naša ljubezen se mora izražati tudi v ljubeznivosti, v človeški toplini.

Tako nas uči Jezus Kristus. Človeštvo je stoletja pričakovalo Odrešenikov prihod; preroki so ga napovedovali na tisoče načinov; in vse do najbolj skritih kotičkov zemlje — čeprav je bil zaradi greha in nevednosti velik del Božjega razodetja ljudem izgubljen —, je bila ohranjena želja po Bogu, hrepenenje po odrešenju.

Približa se polnost časov, a se za izpolnitev te naloge ne prikaže kak filozofski genij kot Platon ali Sokrat; na Zemlji se ne dvigne mogočni zavojevalec, kakršen je bil Aleksander. Rodi se Dete v Betlehemu. On je Odrešenik sveta; a še preden spregovori, ljubi z deli. S seboj ne prinaša nobene čarobne formule, ker ve, da mora odrešenje, ki ga ponuja, najprej prodreti skozi srce človeka. Njegova prva dejanja so smeh, otroški jok, nemočno spanje učlovečenega Boga — da bi se zaljubili, da bi ga znali sprejeti v svoje roke.

Spet spoznamo, da je to krščanstvo. Če kristjan ne ljubi z deli, je propadel kot kristjan, kar pomeni, da je tudi propadel kot človek. Ne moreš misliti na druge kot na številke ali stopnice, po katerih se vzpenjaš; ali na maso, ki jo navdušiš ali ponižaš, hvališ ali preziraš, kakor pač je. Misli na druge — najprej in predvsem na tiste, ki te obkrožajo —, kot na to, kar so: Božji otroci z vsem dostojanstvom, ki jim ga ta čudoviti naslov podeljuje.

Do Božjih otrok se moramo obnašati kot Božji otroci: naša ljubezen mora biti požrtvovalna, vsakodnevna, razumevajoča na tisoče drobnih načinov, oblikovana iz tihe daritve, iz predanosti, ki se ne opazi. To je tisti bonus odor Christi, ki je navdihoval sodobnike naših bratov v veri iz prvih časov, da so vzklikali: Poglejte jih, kako se ljubijo!

To ni oddaljen cilj. Kristjan ni neke vrste Tartarin iz Tarascona, ki si prizadeva, da bi lovil leve tam, kjer jih ne bo našel: po hodnikih lastne hiše. Vedno hočem govoriti o vsakodnevnem in konkretnem življenju, o posvečevanju dela, družinskih odnosov, prijateljstva. Če tam nismo kristjani, kje sploh smo? Prijeten vonj po kadilu izvira iz žerjavice, na kateri se brez ponašanja žgejo številna zrna; med ljudmi zaznamo bonus odor Christi ne po plamenu občasnega ognja, ampak po učinkovitosti žerjavice iz kreposti: pravičnost, vdanost, zvestoba, razumevanje, velikodušnost, veselje.