Seznam točk

Teden, ki ga krščansko ljudstvo po izročilu imenuje veliki teden, nam znova ponuja priložnost, da premislimo — podoživimo —, trenutke, v katerih se dovršuje Jezusovo življenje. Vse, na kar nas te dni spominjajo različne pobožnosti, nas usmerja k vstajenju, ki je temelj naše vere, kot piše sveti Pavel. Vendar ne prehodimo prehitro te poti; ne pahnimo v pozabo nečesa zelo preprostega, kar včasih prezremo: ne bomo mogli biti deležni Gospodovega vstajenja, če se ne združimo z njegovim trpljenjem in smrtjo. Če hočemo spremljati Kristusa v njegovi slavi, ob koncu velikega tedna, moramo najprej prodreti v njegovo daritev in se čutiti eno z Njim, ki je umrl na Kalvariji.

Velikodušna Jezusova izročitev se zoperstavi grehu, tej težko sprejemljivi, a očitni danosti: mysterium iniquitatis, nerazložljivi zlobi bitja, ki se iz napuha dvigne proti Bogu. Zgodba je stara kot človeštvo samo. Spomnimo se na padec naših prvih staršev; potem na dolgo verigo pokvarjenosti, ki spremlja človeštvo, končno pa še na svojo osebno upornost. Ni lahko spoznati izprijenosti, ki je v grehu, in razumeti vsega, kar nam vera pravi. Moramo doumeti, tudi v človeškem pogledu, da se teža žalitve meri po položaju prizadetega, po njegovem osebnem dostojanstvu, po družbenem ugledu, po njegovih lastnostih. Človek pa žali Boga: bitje taji svojega Stvarnika.

Toda Bog je ljubezen. Prepad zla, ki ga v sebi nosi greh, je premagala neskončna ljubezen. Bog ne zapusti ljudi. Božji načrti predvidevajo, da za popravo naših napak, za obnovitev izgubljene edinosti, ne zadoščajo daritve Stare zaveze: potrebna je bila daritev Človeka, ki bi bil Bog. Lahko si predstavljamo — da bi se na neki način približali tej nedoumljivi skrivnosti —, da se Sveta trojica v svoji nenehni notranji povezavi neizmerne ljubezni zbere k posvetu in da, kot izid te večne odločitve, edinorojeni Sin Boga Očeta sprejme našo človeško naravo, prevzame nase naše bede in bolečine, in da konča pribit na les.

Ta ogenj, ta želja, da bi izpolnil odrešujoči odlok Boga Očeta, napolnjuje celo Jezusovo življenje, vse od rojstva v Betlehemu. V času treh let, ko so učenci živeli ob Njem, so ga slišali neutrudno ponavljati, da je njegova hrana izpolnjevanje volje Tistega, ki ga pošilja. Tako je vse do popoldneva prvega velikega petka, ko se konča njegovo darovanje. In nagnil je glavo in izročil duha. S temi besedami nam apostol Janez oriše Kristusovo smrt: Jezus, pod težo križa z vso krivdo človeštva, umre zaradi sile in podlosti naših grehov.

Premišljujmo v Gospodu, ki je iz ljubezni do nas ranjen od nog do glave. Z besedami starodavnega pisca, ki se precej približajo resničnosti, čeprav ne zajamejo vsega, bi lahko dejali: Jezusovo telo je na oltarni sliki upodobljena bolečina. Ob pogledu na Jezusa, spremenjenega v negibno telo, podobno cunji, snetega s križa in položenega v Materino naročje, ob pogledu na tega raztrganega Jezusa, bi lahko zaključili, da je ta prizor najjasnejši dokaz za poraz. Kje so množice, ki so mu sledile, in kraljestvo, katerega prihod je oznanjal? Kljub vsemu to ni poraz, ampak zmaga: sedaj je bliže trenutku vstajenja kot kdajkoli prej, razodetja slave, ki jo je osvojil s svojo pokorščino.

Odmik, ob katerem sem se ustavil, nima drugega namena kot pokazati na eno od osrednjih resnic, opomniti, da krščansko življenje najde smisel v Bogu. Človek ni bil ustvarjen samo zato, da bi gradil čim pravičnejši svet, kajti — poleg tega —, smo postavljeni na zemljo zato, da stopimo v občestvo z Bogom samim. Jezus nam ni obljubil ne časnega udobja ne slave na tem svetu, ampak bivališče v hiši Boga Očeta, ki nas čaka na koncu poti.

Liturgija velikega petka vsebuje čudovit spev: Crux fidelis. Ta pesem nas vabi, da pojemo in slavimo Gospodov veličastni boj, zmagoviti križ, čudovito Kristusovo zmagoslavje: Odrešenik sveta je žrtvovan in postane zmagovalec. Bog, gospodar vsega stvarstva, ne utrjuje svoje navzočnosti z močjo orožja, niti ne s časno oblastjo svojih, ampak z veličino svoje neskončne ljubezni.

Gospod ne uničuje človekove svobode, ravno On nas je osvobodil. Zato ne mara prisiljenih odgovorov, hoče odločitve, ki privrejo iz globine srca. In pričakuje od nas, kristjanov, da živimo na tak način, da ljudje okrog nas, kljub naši bedi, napakam in pomanjkljivostim, začutijo odmev drame ljubezni na Kalvariji. Vse, kar imamo, smo prejeli od Boga, da bi bili sol, ki daje okus, luč, ki ljudem prinaša veselo novico, da je On Oče, ki nas brezmejno ljubi. Kristjan ni sol in luč zato, ker zmaguje ali žanje uspehe, ampak zato, ker priča o Božji ljubezni; ne bo sol, če ne daje okusa; ne bo luč, če s svojim zgledom in naukom ne priča o Jezusu, če izgubi to, kar je smisel njegovega življenja.

Prav je, da se poglobimo v to, kar nam odkriva Kristusova smrt, ne da bi ostali pri zunanjih oblikah ali stereotipnih frazah. Potrebno je, da se zares vživimo v prizore, ki jih podoživljamo v teh dneh: Jezusovo bolečino, solze njegove Matere, beg njegovih učencev, pogum svetih žena, drznost Jožefa in Nikodema, ki prosita Pilata za Jezusovo truplo.

Skratka, približajmo se umrlemu Jezusu, križu, ki je izrisan na vrhu Golgote. Toda približajmo se mu z odkritim srcem, da bi znali najti notranjo zbranost, ki je znak krščanske zrelosti. Na ta način bodo človeški in Božji prizori Gospodovega trpljenja kot beseda, ki nam jo govori Bog, prodrli v našo dušo, da bi razkrili skrivnosti našega srca in nam razodeli, kaj pričakuje od našega življenja.

Pred dolgimi leti sem videl sliko, ki se mi je globoko vtisnila v dušo. Predstavljala je Kristusov križ, ob njem pa tri angele: prvi je neutolažljivo jokal; drugi je imel v roki žebelj, kakor da se hoče prepričati, da je vse res; tretji je bil zbran v molitvi. Načrt, ki je za vsakega izmed nas vedno aktualen: jokati, verovati in moliti.

Pred križem, obžalovanje za naše grehe, grehe človeštva, ki so Jezusa privedli v smrt; vera, da bi prodrli do vzvišene resnice, ki presega vsak razum, in da bi občudovali Božjo ljubezen; molitev, da bosta Kristusovo življenje in smrt vzor in spodbuda našega življenja in naše predanosti. Samo tako bomo zmagovalci, ker bo vstali Kristus zmagal v nas in se bo smrt spremenila v življenje.

Od tistega časa, leta 1935, sem imel navado pogosto obiskovati Marijina svetišča in to mi je dalo priložnost za razmišljanje in meditacijo o resnični ljubezni toliko kristjanov do Jezusove Matere; in vedno sem bil prepričan, da je ta naklonjenost odgovor na ljubezen, da gre za izkazovanje otroške hvaležnosti. Kajti Marija je zelo povezana z največjim dokazom Božje ljubezni: z utelešenjem Besede, ki je postala človek kot mi in nosila naše stiske in grehe. Marija, zvesta Božjemu poslanstvu, za katerega je bila ustvarjena, se je in se še vedno neprestano daje v služenje ljudem, ki smo vsi poklicani, da bi bili bratje njenega Sina Jezusa; in tako je Božja Mati zdaj tudi zares Mati vseh ljudi.

Tako je, ker je tako hotel Gospod. In Sveti Duh je določil, naj ostane zapisano, da bi veljalo za vse rodove: Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopájeva in Marija Magdalena. Ko je Jezus videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: Žena, glej, tvoj sin! Potem je rekel učencu: Glej, tvoja mati! In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi.

Janez, učenec, ki ga je Jezus ljubil, sprejme Marijo v svoj dom in v svoje življenje. Duhovni pisci so v teh besedah svetega Evangelija videli povabilo za vse kristjane, naj tudi mi postavimo Marijo v svoje življenje. Ta razlaga je nekako skoraj odveč. Marija brez dvoma želi, da kličemo k njej, se ji bližamo z zaupanjem, se zatekamo v njeno materinstvo s prošnjo, naj se pokaže kot naša Mati.

Vendar je Ona mati, ki se ne pusti prositi, ki celo prehiti naše prošnje, ker ve, kaj potrebujemo, in nam hitro pride na pomoč ter z deli dokazuje, da se nenehno spominja svojih otrok. Ko si vsak od nas prikliče pred oči svoje življenje in pomisli, kako se v njem odraža Božje usmiljenje, lahko odkrije nešteto razlogov, da se na prav poseben način čuti Marijinega otroka.

Moram pa vam dati v razmislek še nekaj: brez strahu si moramo prizadevati za dobro, zlasti ker je težko verjetno, da bi se ljudje zares odločili delati pravično in ker je še daleč zemeljsko sobivanje, ki bi ga navdihovala ljubezen in ne sovraštvo ali brezbrižnost. Vemo tudi, da bi, čeprav bi dosegli pravičnejšo delitev dobrin in harmonično ureditev družbe, trpljenje zaradi bolezni, nerazumevanja ali osamljenosti, trpljenje ob smrti dragih oseb in izkušnji lastne šibkosti ne izginilo.

Ob vseh teh tegobah ima kristjan na voljo samo en pristen, dokončen odgovor: Kristus na križu, Bog, ki trpi in umre, Bog, ki nam izroči svoje Srce, ki ga je sulica odprla v ljubezni do vseh. Naš Gospod sovraži krivice in obsoja tistega, ki jih povzroča. Ker pa spoštuje svobodo vsakega posameznika, dopušča, da obstajajo. Bog, naš Gospod, ne povzroča trpljenja ljudi, ga pa dopušča, ker to po izvirnem grehu sodi k človeški naravi. Kljub temu ga je njegovo Srce, polno ljubezni do ljudi, napotilo, da je s križem nase prevzel vse te muke: naše trpljenje, našo žalost, našo tesnobo, našo lakoto in žejo po pravičnosti.

Krščanski nauk o trpljenju ni načrt, kako priti do lahke tolažbe. V prvi vrsti gre za doktrino sprejetja tega trpljenja, ki je dejansko v vsakem človeškem življenju. Povem vam — z veseljem, kajti vedno sem učil in poskušal živeti načelo, da je tam, kjer je križ, tudi Kristus, ljubezen —, da se trpljenje pogosto pojavlja v mojem življenju in da sem več kot enkrat želel jokati. Ob drugih prilikah sem čutil, da v meni raste jeza zaradi krivice in zla. Okušal sem žalost, ko sem videl, da ne morem storiti nič, da kljub željam in prizadevanjem ne morem izboljšati krivičnih okoliščin.

Ko vam govorim o bolečini, ne govorim samo o teoriji, niti se ne omejujem na izkušnje drugih, ko vam pravim, da se ozrite na Kristusa, če zaradi resničnosti trpljenja kdaj čutite, da vaša duša omahuje. Prizor na Kalvariji vsem oznanja, da moramo težave posvečevati, če živimo združeni s križem.

Naše preizkušnje, če jih krščansko živimo, se namreč spremenijo v zadoščevanje, v sodelovanje pri usodi in življenju Jezusa, ki je prostovoljno iz ljubezni do ljudi izkusil vsakovrstne muke in bolečine. Rodil se je, živel in umrl ubog; po krivem so ga napadali, žalili, obrekovali, obtožili in obsodili; učenci so ga izdali in zapustili; izkusil je osamljenost in trpkost kazni in smrti. Kristus tudi sedaj trpi v svojih udih, v celotnem človeštvu, ki naseljuje zemljo in katerega Glava, Prvorojenec in Odrešenik je.

Trpljenje je v Božjem načrtu. To je resničnost, čeprav jo težko razumemo. Kot Človek jo je težko sprejel tudi Kristus: Oče, če hočeš, daj, da gre ta kelih mimo mene, toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi. V tej napetosti trpljenja in sprejetja Očetove volje gre Jezus mirno v smrt in odpusti tistim, ki ga križajo.

Prav ta nadnaravna dopustitev trpljenja istočasno pomeni največjo pridobitev. Jezus je s smrtjo na križu premagal smrt; Bog iz smrti potegne življenje. Zato Božji otrok ne sme biti kot nekdo, ki se vda v svojo tragično usodo, temveč mora njegov odnos temeljiti na zadovoljstvu človeka, ki že vnaprej okuša zmago. V imenu te zmagovite Kristusove ljubezni se moramo kristjani podati na vse poti tega sveta, da bomo v besedi in dejanjih sejalci miru in veselja. Boriti se moramo — v boju miru —, proti slabemu, proti krivici in grehu ter tako oznanjati, da trenutno človeško stanje ni dokončno; da bo Božja ljubezen, ki se je razkrila v Jezusovem Srcu, dosegla veličastno duhovno zmago ljudi.