Seznam točk

V božičnem času smo. Spominjamo se raznih dogodkov in okoliščin ob rojstvu Božjega Sina. Pogled pa se ustavi na betlehemskem hlevčku, na nazareškem domu. Marija, Jožef, Jezušček na poseben način zasedejo osredje našega srca. Kaj nam pove, kaj nas uči preprosto, a občudovanja vredno življenje te svete družine?

Med mnogimi stvarmi, o katerih bi lahko premišljevali, bom zdaj omenil predvsem eno. Jezusovo rojstvo pomeni, kot piše v Svetem pismu, začetek polnosti časov, trenutek, ki ga je Bog določil, da izkaže svojo polno ljubezen do človeštva s tem, da nam izroči lastnega Sina. Božja volja se izvrši v najbolj normalnih in običajnih okoliščinah: žena, ki rodi, družina, dom. Božja vsemogočnost, Božji blišč prihaja po človeškem, se združi s človeškim. Od tedaj kristjani vemo, da z Božjo milostjo moremo in moramo posvetiti vse, kar je čistega v našem življenju. Vsaka zemeljska situacija, pa naj bo še tako nepomembna in običajna, je lahko priložnost za srečanje s Kristusom in del naše poti proti nebeškemu kraljestvu.

Zato ni čudno, da se Cerkev veseli, da uživa ob pogledu na skromno stanovanje Jezusa, Marije in Jožefa. "Radosten je spomin," molimo v spevu pri božičnih jutranjicah, "malega nazareškega doma in skromnega življenja v njem, s pesmimi slavimo človeško preprostost, ki obkroža Jezusa, njegovo skrito življenje. Tam je še kot otrok spoznal Jožefovo obrt; tam je rasel in pomagal pri mizarskem delu. Ob njem je sedela njegova draga Mati; ob Jožefu je živela njegova nadvse ljuba žena, srečna, da mu lahko pomaga in zanj skrbi."

Ko pomislim na krščanske domove, si jih rad predstavljam svetle in vesele, kot je bil dom svete družine. Božično sporočilo močno odmeva: Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji. In Kristusov mir naj kraljuje v vaših srcih, je zapisal apostol. Mir, ki nam ga daje védenje, da nas naš Bog Oče ljubi, da smo združeni s Kristusom, da nas varuje sveta Devica Marija, da nas ščiti sveti Jožef. To je velika luč, ki razsvetljuje naša življenja, ki nas — sredi težav in osebnih šibkosti —, spodbuja, da gremo pogumno naprej. Vsak krščanski dom bi moral biti oaza miru, v kateri je mogoče — kljub vsakodnevnim majhnim protislovjem —, zaslutiti globoko in iskreno ljubezen, globoko umirjenost, sad prave in doživete vere.

Že nekaj časa rad molim ganljivo molitev k sv. Jožefu, ki nam jo med drugimi Cerkev priporoča za pripravo na sv. mašo: O srečni mož, blaženi Jožef, ki ti je bilo dano, da si Boga, katerega je mnogo kraljev želelo videti, pa ga niso videli, slišati, pa ga niso slišali, ne samo videl in slišal, marveč tudi nosil in poljubljal, oblačil in varoval: prosi za nas! Ta molitev nas bo vodila k zadnji temi, ki se je bom danes dotaknil: to je prisrčen Jožefov odnos do Jezusa.

Za sv. Jožefa je bilo Jezusovo življenje stalno odkrivanje lastnega poklica. V začetku smo se spominjali prvih let, ki so bila polna navideznih kontrastov: češčenje in beg, veličastnost modrih in uboštvo hlevčka, angelsko petje in tišina ljudi. Ko pride čas daritve v templju, Jožef, ki je v skromni dar prinesel dve grlici, vidi, kako Simeon in Ana proglasita, da je Jezus Mesija. Njegov oče in mati sta se čudila temu, pravi sveti Luka. Kasneje, ko Otrok ostane sam v templju, ne da bi se Marija in Jožef tega zavedala, in ga po treh dneh iskanja najdeta, isti evangelist pravi, da sta bila presenečena.

Jožef je presenečen, Jožef se čudi. Bog mu razodeva svoje načrte in on si prizadeva, da bi jih razumel. Kot vsaka duša, ki hoče od blizu slediti Jezusu, takoj odkrije, da s počasnim korakom to ne bo šlo, da rutinsko to ne gre. Kajti Bog se ne zadovolji z ohranjevanjem na osvojeni ravni, s počitkom v doseženem. Bog stalno zahteva več in njegova pota niso naša, človeška pota. Sveti Jožef se je, kot še noben človek pred njim ali po njem, od Jezusa naučil pozorno spoznavati Božja čudesa, imeti odprto dušo in srce.

Če se je Jožef naučil od Jezusa živeti po Božje, si pa upam reči, da je Jožef naučil Božjega Sina veliko človeških opravkov. Ne morem se sprijazniti z naslovom rednik, kot včasih imenujemo Jožefa, ker obstaja nevarnost, da bi mislili, da so bili stiki med Jožefom in Jezusom mrzli, zunanji. Naša vera nas sicer uči, da ni bil njegov človeški oče, a to ni edino očetovstvo.

"Jožefu," beremo v pridigi svetega Avguština, "ne pripada samo ime očeta, bolj ga je vreden, kot kdor koli drug." Nadalje pa pravi: "Na kakšen način je bil oče? Na toliko globlji način je bil oče, kolikor bolj čisto je bilo njegovo očetovstvo. Nekateri so mislili, da je bil oče našega Gospoda Jezusa Kristusa tak, kot so očetje drugi, ki imajo potomce po mesu in ne sprejemajo svojih otrok le kot sad duhovne navezanosti. Zato pravi sveti Luka: mislili so, da je Jezusov oče. Zakaj pravi: mislili so? Ker se človeška miselnost in razum nanašata na to, kar se dogaja med ljudmi. Gospod ni Jožefov telesni potomec. Vendar se je Jožefovi pobožnosti in ljubezni iz Device Marije rodil sin, ki je bil Božji Sin."

Jožef je ljubil Jezusa kot oče ljubi sina; nudil mu je vse najboljše, kar je premogel. Jožef je skrbel za Otroka, kot mu je bilo naročeno, in ga izučil za tesarja; predal mu je svojo obrt. Zato so nazareški sosedje brez razlike Jezusa imenovali faber in fabri filius: tesar in sin tesarja. Jezus je delal v Jožefovi delavnici in skupaj z njim. Kakšen je bil Jožef, kako je v njem delovala milost, da je bil zmožen po človeški strani izučiti Božjega Sina?

Jezus je moral biti podoben Jožefu — po načinu dela, po potezah značaja, po govorici. V Jezusovem čutu za realnost, v opazovanju, v načinu sedenja pri mizi in lomljenju kruha, v stvarnosti, s katero je učil in uporabljal prilike iz vsakdanjega življenja, odsevata Jezusovo otroštvo in mladost, torej to, kakšen stik je imel z Jožefom.

Ne moremo mimo vzvišenosti te skrivnosti. Ta Jezus, ki je človek, ki govori z naglasom določene izraelske pokrajine, ki je podoben tesarju z imenom Jožef, ta je Sin Božji. Toda kdo bi mogel Boga kaj naučiti? Vendar je pravi človek, ki živi normalno: najprej kot otrok, potem kot mladenič, ki pomaga v Jožefovi delavnici; nazadnje kot zrel mož, v polnosti svojih moči. Jezus pa je napredoval v modrosti in starosti in priljubljenosti pri Bogu in pri ljudeh.