Seznam točk

Tako, kot o katerem koli dogodku njegovega življenja, ne bi smeli nikdar razmišljati o teh Jezusovih skritih letih, ne da bi se čutili nagovorjene, ne da bi jih prepoznali kot to, kar so: Gospodovi klici, da se otresemo svojega egoizma, svojega udobja. Gospod pozna našo omejenost, našo sebičnost in častihlepnost: težave, ki nas ovirajo, da bi se odpovedali samim sebi in se darovali drugim. Ve, kaj pomeni ne najti ljubezni in občutiti, da prav tisti, ki pravijo, da mu sledijo, to delajo le polovičarsko. Spomnite se na pretresljive prizore, ki jih opisujejo evangelisti, v katerih so apostoli polni pohlepa po časnih dobrinah in zgolj človeških načrtih. Vendar jih je Jezus izbral, jih ima ob sebi in jim zaupa nalogo, ki jo je dobil od Očeta.

Tudi nas kliče in sprašuje kot Jakoba in Janeza: Potestis bibere calicem, quem ego bibiturus sum? Ali sta pripravljena piti kelih — ta kelih popolne predanosti izpolnjevanju Očetove volje —, ki ga bom izpil jaz? Possumus! Da, pripravljena sva, je Janezov in Jakobov odgovor. Vi in jaz, smo resno pripravljeni v vsem izpolniti voljo našega Očeta Boga? Smo izročili Gospodu vse naše srce, ali pa smo še vedno nagnjeni k sebičnosti, k našim koristim, udobju, samoljubju? Je še kaj, kar ne ustreza nam kot kristjanom in ne dopusti, da bi se očistili? Danes imamo priložnost, da se poboljšamo.

Najprej moramo biti prepričani, da nam Jezus sam postavlja ta vprašanja. On sprašuje, ne jaz. Jaz si še samemu sebi ne bi upal zastaviti teh vprašanj. Glasno nadaljujem s svojo molitvijo in vi, vsak izmed nas, v svoji notranjosti priznava Gospodu: Gospod, kako nevreden sem! Tolikokrat sem bil strahopeten! Koliko napak! Ob tej priliki pa ob oni, tu in tam. Lahko celo vzkliknemo: še dobro, Gospod, da me je podpirala tvoja roka, saj sem zmožen vseh podlosti. Ne spusti me, ne zapusti me, vedno ravnaj z mano kot z otrokom. Naj bom močan, pogumen, trden. Vendar pomagaj mi kot neizkušenemu bitju; vodi me za roko, Gospod, in tvoja Mati naj bo tudi ob meni in naj me varuje. In tako — possumus! — bomo zmogli, bomo zmožni imeti Tebe za vzor.

Ni to domišljavost, če rečemo possumus! Jezus nam kaže to božansko pot in nam naroča, naj se odpravimo po njej, kajti On jo je napravil človeško in dosegljivo naši slabotnosti. Zato se je spustil tako nizko. "To je razlog, da se je ponižal, da je ta Gospod, ki je kot Bog enak Očetu, postal služabnik; ponižal pa se je v svoji veličastnosti in moči, ne pa v dobroti in usmiljenju."

Božja dobrota nam hoče olajšati pot. Ne odklanjajmo Jezusovega vabila, ne odrekajmo se mu, ne zatiskajmo si ušes pred njegovim klicem, kajti ni izgovorov, nimamo razlogov, da bi še naprej mislili, da ne zmoremo. On nas je učil s svojim zgledom. "Zato vas na vso moč prosim, bratje: ne dopustite, da bi vam bil zaman predstavljen tako svetal zgled, pač pa mu postanite podobni in prenovite svojo dušo."

Pertransiit benefaciendo. Kaj je storil Jezus Kristus, da je razlil toliko dobrega, in samo dobrega, koder je hodil? Sveti evangeliji nam dajo še en Jezusov življenjepis, strnjen v treh latinskih besedah: erat subditus illis, bil je pokoren. Danes, ko je okolje prenasičeno z nepokornostjo, godrnjanjem, razdvojenostjo, moramo poslušnost še posebej ceniti.

Velik prijatelj svobode sem in prav zato imam tako rad to krščansko krepost. Čutiti se moramo Božje otroke in živeti v želji, da bi izpolnjevali voljo našega Očeta. Delati tako, kot hoče Bog, zato ker se nam ljubi, kar je najbolj nadnaraven razlog.

Duh Opus Dei, ki sem ga skušal živeti in učiti dobrih petintrideset let, mi je dal razumeti in vzljubiti osebno svobodo. Kadar Bog, naš Gospod, ljudem nakloni svojo milost, kadar jim nameni poseben poklic, je, kot da bi jim ponudil roko, močno očetovsko roko, polno predvsem ljubezni, ker nas išče vsakega posebej, kot svoje hčere in sinove, in ker pozna našo šibkost. Gospod pričakuje, da se bomo potrudili in se oprijeli njegove roke, ki nam jo ponuja: Bog pričakuje, da se bomo potrudili, kot dokaz naše svobode. Zato pa moramo biti ponižni, zavedati se svoje majhnosti in ljubiti to sveto pokorščino, s katero odgovorimo Bogu na njegovo sveto očetovstvo.

Splača se spustiti Gospoda v naše življenje, da z zaupanjem vstopi in ne naleti ne na zapreke ne na zvijače. Ljudje se radi branimo in oprijemamo svoje sebičnosti. Vedno hočemo biti kralji, čeprav kraljevine naše revščine. Razumite, zakaj potrebujemo Jezusovo bližino: da nas on naredi resnično svobodne in moremo tako služiti Bogu in človeštvu. Le tako bomo dojeli resnico v besedah svetega Pavla: Zdaj pa, ko ste se osvobodili greha in ste postali sužnji Bogu, pobirate sad, ki vam je v posvečenje, konec tega pa je večno življenje. Plačilo za greh je namreč smrt; Božji milostni dar pa je večno življenje v Kristusu Jezusu, našem Gospodu. Bodimo torej pripravljeni, saj naše nagnjenje k sebičnosti ne umre in skušnjava se lahko pojavlja v mnogih oblikah. Bog zahteva, da smo poslušni in da pri tem pokažemo svojo vero, saj se nam njegova volja ne razodeva na ves glas. Včasih nam svojo voljo prišepne tam nekje v dnu naše vesti. Pazljivo moramo poslušati, da razločimo tisti glas in smo mu zvesti.

Mnogokrat nam govori po drugih ljudeh in lahko se zgodi, da nas napake teh ljudi, ki jih vidimo, ali dvom, da so ti ljudje prav poučeni in da razumejo vse postavke problema, nagovarja k neposlušnosti.

To ima lahko tudi nadnaraven pomen, saj nam Bog ne nalaga slepe pokorščine, ampak razumno, in čutiti moramo odgovornost, da z našim spoznanjem pomagamo drugim. A bodimo odkriti do samega sebe, v vsakem primeru preglejmo, če nas pri tem nagovarja ljubezen do resnice, ali pa je to naša sebičnost in navezanost na lastno mnenje. Kadar nas naše ideje ločujejo od drugih, kadar zaradi njih prelomimo občestvo, edinost z našimi brati, je to jasen znak, da ne delamo po Božjem duhu.

Ne pozabimo: za pokornost, ponavljam, je potrebna ponižnost. Poglejmo še enkrat Kristusov zgled. Jezus je pokoren, uboga Jožefa in Marijo. Bog je prišel na zemljo, da bi bil pokoren, da bi ubogal ustvarjeno bitje. To sta dve najpopolnejši stvaritvi: sveta Marija, naša Mati — nad njo je le Bog; in ta prečisti mož, sveti Jožef. A še vedno ustvarjeni bitji. In Jezus, ki je Bog, jima je bil pokoren. Ljubiti moramo Boga, da bi s tem ljubili njegovo voljo in si želeli odgovoriti na njegove klice, ki nam jih pošilja preko obveznosti našega običajnega življenja: v stanovskih dolžnostih, v poklicu, na delovnem mestu, v družini, v družbenih stikih, v lastnem trpljenju in v trpljenju soljudi, v prijateljstvu, v želji po izvedbi vsega, kar je dobrega in pravičnega.

Dovolite mi, da se povrnem k odkritemu, k preprostemu Jezusovemu življenju, o katerem sem vam že tolikokrat govoril. Tista skrita Gospodova leta niso brez pomena, pa tudi ne zgolj priprava na prihodnja leta, na leta javnega delovanja. Že od leta 1928 jasno razumem, da Bog želi, da se kristjani zgledujejo po celotnem Gospodovem življenju. Posebej sem spoznal njegovo skrito življenje, življenje običajnega dela med ljudmi: Gospod želi, da bi mnoge duše našle svojo pot v tihih letih, letih brez sijaja. Biti poslušen Božji volji pomeni vedno odpovedati se svojemu samoljubju; ni pa razloga, da bi se pri tem omejili predvsem na oddaljevanje od običajnih okoliščin življenja ljudi, ki so nam po stanu, po poklicu, po položaju v družbi enaki.

Sanjam — in sanje so se uresničile —, o množicah Božjih otrok, ki se posvečujejo v svojem življenju navadnih državljanov in delijo pričakovanja, upanja in napore s soljudmi. Čutim potrebo, da jim na ves glas povem to Božjo resnico: če ostajate sredi sveta, ni zato, ker je Bog pozabil na vas; ni zato, ker vas Gospod ne bi bil poklical. Povabil vas je, da nadaljujete z dejavnostjo in hrepenenjem tega sveta, ker vam je dal vedeti, da vaš poklic, vaše lastnosti ne samo, da niso tuje Božjim načrtom, ampak jih je on posvetil kot Očetu nadvse drago daritev.