Seznam točk

Exhortamur ne in vacuum gratiam Dei recipiatis, svarimo vas pred tem, da ne bi Božje milosti prejemali zaman. Kajti Božja milost bo v tem postnem času lahko napolnila naše duše, če le ne zapremo vrat srca. Moramo biti prav razpoloženi, imeti željo, da bi se resnično spremenili, ne da bi se igrali z Gospodovo milostjo.

Nerad govorim o strahu, kajti to, kar žene kristjana, je ljubezen Boga, ki se nam je razodel v Kristusu in nas uči ljubiti vse ljudi, vse stvarstvo; moramo pa govoriti o odgovornosti, o resnosti. Ne slepite se: Bog se ne pusti zasmehovati, nas opozarja isti apostol.

Treba se je odločiti. Ni dopustno živeti z dvema prižganima svečama, ki ju po ljudskem reku hoče imeti vsak človek: eno za sv. Mihaela, drugo za hudiča. Treba je ugasniti hudičevo svečo. Naše življenje moramo preživeti tako, da popolnoma zažari v služenju Gospodu. Če je naše prizadevanje za svetost odkrito, če smo voljni izročiti se Božjim rokam, se bo vse prav izteklo. On je vedno pripravljen deliti svojo milost, v tem času še posebej milost za novo spreobrnjenje, da izboljšamo svoje krščansko življenje.

Tega postnega časa ne moremo jemati le kot še eno obdobje več, kot ciklično ponavljanje liturgičnih časov. To je edinstven trenutek, je Božja pomoč, ki jo moramo sprejeti. Jezus gre mimo nas in pričakuje — danes, v tem trenutku —, velik preobrat.

Ecce nunc tempus acceptabile, ecce nunc dies salutis, sedaj je pravi trenutek, to je lahko dan rešitve. Spet se zaslišijo žvižgi dobrega Pastirja z ljubeznivim klicem: ego vocavi te nomine tuo. Vsakega od nas kliče po imenu, z domačim imenom, kot nas kličejo tisti, ki nas imajo radi. Jezusove nežnosti do nas ni mogoče izraziti z besedami.

Premišljujte z menoj o tej čudoviti Božji ljubezni: Gospod nam stopi naproti, nas čaka, stoji ob poti, da ga moramo videti. Pokliče nas osebno, nam govori o naših stvareh, ki so tudi njegove, da nagne našo vest k skrušenosti in jo odpre za velikodušnost, da vtisne v naše duše željo po zvestobi, po tem, da bi se lahko imenovali njegovi učenci. Zadošča nam zaznati te intimne besede milosti, ki nam tolikokrat zvenijo kot ljubeznivi očitek, da se zavemo, da nas ni pozabil v vsem tem času, ko ga po naši krivdi nismo videli. Kristus nas ljubi z neusahljivo ljubeznijo, ki je mogoča le v njegovem Božjem srcu.

Glejte, kako vztraja: Ob času milosti sem te uslišal in na dan rešitve sem ti pomagal. Če ti torej On obljublja slavo, svojo ljubezen, in ti jo ob svojem času tudi da, kaj boš ti dal Gospodu? Kako boš odgovoril, kako bom jaz odgovoril na to ljubezen Jezusa, ki prihaja mimo?

Ecce nunc dies salutis, tukaj pred nami je ta dan rešitve. Klic dobrega Pastirja je prišel do nas: ego vocavi te nomine tuo, poklical sem tebe, po imenu. Odgovoriti moramo — ljubezen se z ljubeznijo vrača —, in reči: ecce ego quia vocasti me, tukaj sem, kajti klical si me. Odločen sem, da ta postni čas ne preide mimo kakor voda, ki teče čez kamne in ne pusti sledov. Pustil se bom prežeti, preoblikovati; spreobrnil se bom, znova se bom obrnil h Gospodu in ga ljubil, kot On želi, da ga ljubimo.

Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in z vso dušo in z vsem mišljenjem. "Kaj ostane od tvojega srca," pravi sveti Avguštin, "da bi lahko ljubil samega sebe? Kaj ostane od tvoje duše, kaj od tvojega razuma? Ex toto," pravi. "Totum exigit te, qui fecit te," tisti, ki te je ustvaril, zahteva od tebe vse.

Kdor ne ljubi svete maše, kdor si ne prizadeva, da bi jo doživljal v miru in zbranosti, pobožnosti, ljubeznivosti, ne ljubi Kristusa. Ljubezen razneži zaljubljence; včasih jim odkrije iz vnetega srca neznatne podrobnosti, da jih obvarujejo. Na tak način se moramo udeleževati svete maše. Zato sem vedno slutil, da tisti, ki hočejo prisostvovati kratki, nagli maši, neelegantno pokažejo, da niso spoznali pomena daritve na oltarju.

Ljubezen do Kristusa, ki se daruje za nas, nas po koncu maše vzpodbuja k iskanju trenutkov za osebno zahvalo, notranjo, ki v srčni tišini podaljša zahvalo evharistije. Kako se mu približati, kako se pogovarjati, kako se vesti?

Krščansko življenje nima togih pravil, ker Sveti Duh ne vodi duš v množicah, temveč vsaki posebej vliva sklepe, navdihe in nagnjenja, ki ji bodo pomagali spoznati in izpolniti Očetovo voljo. Čeprav mislim, da je lahko v mnogih primerih moč našega dialoga s Kristusom — zahvale po sveti maši —, spoznanje, da je Gospod naš kralj, zdravnik, učitelj, prijatelj.

On je kralj in hrepeni kraljevati v naših srcih, srcih Božjih otrok. A ne imejmo v mislih zemeljskih kraljestev. Kristus ne prevladuje niti ne išče nadvlade, ker ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel.

Njegovo kraljestvo so mir, veselje, pravica. Kristus, naš kralj, ne pričakuje od nas puhlega premišljevanja, temveč dejanj, saj ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: Gospod, Gospod, ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih.

On je zdravnik in nas ozdravi našega egoizma, če mu le dovolimo, da njegova milost pride do dna naše duše. Jezus nas je opozoril, da je najhujša bolezen hinavščina, ošabnost, ki prikriva naše grehe. Pri zdravniku moramo biti popolnoma odkriti, mu razložiti vse po resnici in reči: Domine, si vis, potes me mundare, Gospod, če hočeš — in Ti vedno hočeš —, me moreš očistiti. Ti poznaš moje napake; čutim določene simptome, imam tudi te slabosti. Preprosto mu pokažemo rane; in gnoj, če ga imamo. Gospod, Ti, ki si ozdravil toliko duš, daj, da Te, ko Te imam v svojem srcu ali Te gledam v tabernaklju, spoznam kot Božjega zdravnika.

On je učitelj znanosti samo Njemu znane: brezmejne ljubezni do Boga in do ljudi. V Kristusovi šoli se naučimo, da ne razpolagamo s svojim življenjem: On je dal svoje življenje za vse ljudi in če mu sledimo, bomo spoznali, da si tudi mi ne moremo svojega prilastiti iz egoizma, da moramo deliti bolečine z drugimi. Naše življenje je od Boga in uporabiti ga moramo v službi Njemu, v dobrobit duš. S tem bomo dokazali, z besedami in z dejanji, globino krščanskih zahtev.

Jezus pričakuje, da bomo gojili to željo po njegovi znanosti, da nam ponovi: Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije. Pa mu odgovorimo: nauči nas pozabiti na same sebe, da bomo lahko mislili Nate in na vse ostale. Na tak način nas bo Gospod spremljal v svoji milosti, tako kot takrat, ko smo začenjali pisati — se spominjate tistih krogcev iz otroštva, ki smo jih pisali z učiteljevo pomočjo? —, in tako bomo začeli okušati srečo, izpovedovati svojo vero, spet milost Božjo, tudi to v nedvomnem izrisu krščanskega vedenja, kjer lahko vsi razberejo Božja dela.

On je prijatelj, pravi prijatelj: vos autem dixi amicos, pravi. Nas imenuje prijatelje, in On je naredil prvi korak; prvi nas je ljubil. Vendar nam svoje ljubezni ne vsiljuje, jo ponuja. Prikaže nam jo z najjasnejšim znakom prijateljstva: Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje. Bil je Lazarjev prijatelj in je jokal, ko ga je videl mrtvega. Če nas najde hladne, brez volje, morda otrple v našem ugašajočem notranjem življenju, bo njegov jok življenje za nas: Prijatelj, rečem ti: vstani in hodi! Izvleci se iz tega ozkega življenja, ki ni življenje.

Jezus se nam prikrije v presvetem zakramentu na oltarju, da bi se Mu upali približati, da bi bil naša hrana, da bi se zlili v eno z Njim. Ko pravi: Brez mene ne morete storiti ničesar, ne obsodi kristjana na neuspešnost, niti ga ne prisili v težavno in naporno iskanje njegove osebe. Ostal je med nami in nam je vedno na razpolago.

Ko se zberemo okoli oltarja med sveto mašo, daritvijo, ko premišljujemo pred izpostavljeno sveto hostijo ali Ga častimo skritega v tabernaklju, moramo poživiti našo vero, se zamisliti v novo življenje, ki prihaja k nam, in biti ganjeni ob Božji ljubezni in nežnosti.

Bili so stanovitni v nauku apostolov in občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah. Tako oriše Sveto pismo vedenje prvih kristjanov. Pri prejemanju evharistije so bili združeni po apostolski veri v popolni edinosti, soglasni v molitvi. Vera, Kruh, Beseda.

Jezus je v evharistiji sam porok njegove navzočnosti v naših dušah. Je porok njegove moči, ki drži svet, njegovih odrešenjskih obljub, ki pripomorejo, da bo človeška družina ob koncu časov na veke živela v nebesnem domovanju ob Bogu Očetu, Bogu Sinu in Bogu Svetem Duhu — presveti Trojici, edinem Bogu. Vsa naša vera pride na dan, ko verujemo v Jezusa, v njegovo resnično navzočnost pod podobama kruha in vina.

Ne razumem, kako je mogoče živeti krščansko, ne da bi čutili potrebo po stalnem prijateljstvu z Jezusom v kruhu in besedi, v molitvi in v evharistiji. V teku stoletij so generacije za generacijami utrjevale to evharistično pobožnost. Včasih z množičnimi prejemi med javno izpovedjo vere; drugič v tišini, v svetem miru templja ali v globini svojega srca.

Predvsem pa moramo ljubiti sveto mašo, ki mora biti osrednja točka našega dneva. Če prav doživljamo mašo, zakaj ne bi v ostalem delu dneva mogli nadaljevati z mislijo pri Gospodu, s skrito željo, da se ne bi oddaljili od Njegove navzočnosti, da bi delali, kot je delal On, in ljubili, kot je ljubil On? Tako se naučimo tega, da se zahvaljujemo Gospodu za to pozornost. On ni želel omejiti svoje navzočnosti le na oltarno daritev. Odločil se je, da bo ostal v sveti hostiji, shranjeni v tabernaklju, v svetem hramu.

Povem vam, da je bil tabernakelj zame vedno Betanija, miren in prijeten kraj, kjer je Jezus, kjer mu lahko izpovemo vse svoje skrbi, svoje trpljenje, svoje sanje in svoje veselje, z isto preprostostjo in nenarejenostjo, kot so mu jih izpovedovali njegovi prijatelji Marta, Marija in Lazar. Zato se mi srce ob sprehajanju po ulicah kakega naselja razveseli, ko odkrijem, pa čeprav v daljavi, obris cerkve. To je nov tabernakelj, nova priložnost, da pustim duši, da pohiti v bližino Gospoda v evharistiji.