Seznam točk

S Kristusovim naukom, ne s svojimi idejami, sem vam začrtal idealno pot kristjana. Se strinjate, da je zahtevna, vzvišena, privlačna? Toda morda se bo kdo vprašal: je sploh mogoče tako živeti v današnji družbi?

Zagotovo nas je Bog poklical v času, ko se veliko govori o miru, a miru ni: ne v dušah, ne v ustanovah, ne v družbenem življenju, ne med narodi. Neprestano se govori o enakosti in demokraciji, a je še vedno ogromno kast, zaprtih, neprodornih. Poklical nas je v času, ko vpijemo po razumevanju, a razumevanje izstopa v svoji redkosti, celo med ljudmi, ki ravnajo v dobri veri in hočejo živeti ljubezen, kajti, ne pozabite, bolj kot v dajanju se ljubezen kaže v razumevanju.

Živimo v obdobju, ko se fanatiki in nestrpneži — nesposobni sprejeti drugačno mišljenje —, izmikajo, tiste, ki so v resnici njihove žrtve, pa grajajo kot nasilne in agresivne. Poklical nas je, konec koncev, v času, ko se veliko besed namenja enotnosti, in morda je težko razumeti, da se dopušča večja neenotnost že med samimi katoliki, kaj šele med ljudmi na splošno.

Nikoli ne razpravljam o politiki, ker to ni moja služba. Zato, da kot duhovnik opišem trenutno stanje sveta, je dovolj, če ponovno pomislim na eno izmed Gospodovih prilik, tisto o pšenici in ljuljki. Nebeško kraljestvo je podobno človeku, ki je posejal dobro seme na svoji njivi. Medtem ko so ljudje spali, je prišel njegov sovražnik, zasejal ljuljko med pšenico in odšel. Jasno je: polje je rodovitno in seme dobro. Gospodar polja je opravil setev v ugodnem trenutku in z dognano spretnostjo; poleg tega je postavil stražo, da bi zaščitil pravkar posejano. Če se kasneje pojavi ljuljka, je to zato, ker ni bilo sodelovanja, ker so ljudje — še posebej kristjani —, zaspali in dopustili, da se je približal sovražnik.

Ko neodgovorni služabniki Gospoda vprašajo, zakaj je zrasla ljuljka na njegovem polju, je odgovor jasen: inimicus homo hoc fecit, sovražnik je to storil! Mi, kristjani, ki bi morali paziti, da se dobre stvari, ki jih je Stvarnik postavil v ta svet, razvijajo v korist resnice in dobrega, smo zaspali — nesrečna lenoba, ta spanec! —, medtem pa so sovražnik in tisti, ki mu služijo, neutrudno hodili okrog. Vidite, kako je zrasla ljuljka: kako obilna setev vsepovsod!

Nisem poklican, da bi prerokoval nesreče. Ne želim vam s svojimi besedami naslikati uničujočega in brezupnega položaja. Ne nameravam se pritoževati nad časi, v katerih živimo po Božji previdnosti. Ljubimo to svojo dobo, saj nam predstavlja okvir, v katerem moramo doseči svoje osebno posvečenje. Ne dopuščamo naivnih in brezplodnih nostalgij: svet nikoli ni bil boljši. Od nekdaj, od zibke Cerkve, ko je bilo še slišati oznanjevanje dvanajsterih, je preganjanje že postalo silovito, začela so se krivoverstva, razširila se je laž in izbruhnilo sovraštvo.

Vendar tudi ne moremo zanikati, da je zlo po vsem videzu napredovalo. Na vsem tem Božjem polju, na zemlji, ki je Kristusova dediščina, je vzklila ljuljka; ne samo ljuljka, obilje ljuljke! Ne moremo se pustiti zaslepiti z mitom o večnem in nespremenljivem napredku. Pravilno usmerjen napredek je dober in Bogu všečen. Vendar je bolj poudarjen ta drugi, lažni napredek, ki slepi toliko ljudi, saj pogosto ne sprevidi, da se človeštvo pri nekaterih korakih vrača in izgublja to, kar je že pridobilo.

Ponavljam, Gospod nam je dal svet v dediščino. Naša duša in razum pa morata biti budna, biti moramo realisti, ne pesimisti. Samo izžgana vest, samo neobčutljivost zaradi rutine, samo prazna lahkomiselnost dopuščajo, da v svetu ne vidimo zla, žalitev Boga in škode za duše, ki je včasih nepopravljiva. Moramo biti optimisti, vendar z optimizmom, ki se rodi iz vere v Božjo moč — Bog ne izgublja bitk —, z optimizmom, ki ne izvira iz človeškega zadovoljstva, iz nepremišljene in nadute všečnosti.

Danes, na praznik sv. Rešnjega telesa, premišljujemo o globini Gospodove ljubezni, po kateri je ostal skrit pod zakramentalnima podobama. Iz njih res skoraj slišimo Njegov nauk množici: Sejalec je šel sejat. Ko je sejal, je nekaj semena padlo ob pot. Priletele so ptice in ga pozobale. Drugo seme je padlo na kamnita tla, kjer ni imelo veliko prsti. Hitro je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje. Ko pa je sonce vzšlo, ga je ožgalo, in ker ni imelo korenine, se je posušilo. Spet drugo je padlo med trnje in trnje je zraslo ter ga zadušilo. Druga semena so padla na dobro zemljo in dajala sad: eno stoternega, drugo šestdeseternega in spet drugo trideseternega.

Ta prizor je tudi iz sedanjosti. Božji sejalec tudi zdaj seje. Odrešenjsko delo se nadaljuje in Gospod nas hoče za svoje orodje. Želi, da kristjani odpremo Njegovi ljubezni vsa pota na zemlji. Vabi nas, da razširjamo Božje sporočilo, z naukom in zgledom, do zadnjih kotičkov sveta. Naroča nam, da kot pripadniki cerkvene in civilne družbe zvesto izpolnjujemo svoje naloge — da naj bo vsak od nas drugi Kristus, da posvečujemo svoje poklicno delo in obveznosti, ki nam jih nalaga naš stan.

Če pogledamo naokoli po tem svetu, ki ga ljubimo, ker je Božje stvarstvo, bomo spoznali, da je prilika resnična: Jezusova beseda je plodna, v mnogih dušah vzbudi potrebo po razdajanju in po zvestobi. Življenje in obnašanje tistih, ki služijo Bogu, sta spremenila zgodovino. Pa tudi mnogi drugi, ki ne poznajo Gospoda, živijo — morda se tega niti ne zavedajo —, po idealih, ki jih je prineslo krščanstvo …

Vidimo, da je del semena padel v nerodovitno zemljo ali med trnje in osat: srca, ki se zapirajo pred lučjo vere. Ideale, kot so mir, sprava, bratstvo, vsi sprejemamo in priznamo, nemalokrat pa so z dejanji zanikani. Nekateri ljudje si zaman prizadevajo, da bi utišali Božji glas s tem, da s silo onemogočajo njegovo širitev ali pa skušajo doseči isto s tišjim orožjem, ki je lahko tudi krutejše, ker dušo naredi brezčutno: z brezbrižnostjo.

Ne moremo prikriti dejstva, da je treba še marsikaj storiti. Ob neki priložnosti je Jezus, morda ob gledanju valovanja polnega klasja, rekel svojim apostolom: Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev. Kot takrat, tudi danes manjka delavcev, ki bi hoteli prenašati težo dneva in vročino. Če pa tisti, ki že delamo, nismo zvesti, se bo zgodilo to, kar je napisal prerok Joel: Polja so opustošena, zemlja žaluje, kajti žito je opustošeno, mošt se je posušil, olje je usahnilo. Sram vas bodi, poljedelci, tulite, vinogradniki, zaradi pšenice in zaradi ječmena, ker je žetev na polju pokončana.

Ni žetve, če človek ni velikodušno pripravljen na stalno delo, ki je lahko dolgo in težavno: orati zemljo, sejati, obdelovati njivo, požeti in omlatiti … V zgodovini, v času se gradi Božje kraljestvo. Gospod je vsem nam naložil to delo in nihče ni izvzet. Ko danes molimo in gledamo Kristusa v evharistiji, pomislimo, da še ni prišla ura počitka, da delavnik še ni končan.

Zapisano je v Knjigi pregovorov: Kdor obdeluje svojo zemljo, ima kruha do sitega. Skušajmo duhovno razložiti to vrstico: kdor ne orje Božje njive, kdor ni zvest Božjemu načrtu, da se drugim da na razpolago in jim pomaga pri spoznanju Kristusa, bo težko razumel, kaj je evharistični kruh. Nihče ne ceni tega, česar si ni prislužil z naporom. Če hočemo ceniti in ljubiti sveto evharistijo, je treba prehoditi Jezusovo pot, umreti samemu sebi, vstati, polni življenja, in obroditi obilen sad: stoteren!

To pot lahko prehodimo le v ljubezni. Ljubiti pomeni imeti veliko srce, občutiti skrbi svojih bližnjih, znati odpustiti in razumeti, s Kristusom se darovati za duše vseh. Če ljubimo z Jezusovim srcem, se bomo naučili služenja in bomo branili resnico z odločnostjo in ljubeznijo. Za tako ljubezen pa je treba odstraniti iz lastnega življenja vse, kar ovira Kristusovo življenje v nas: odvisnost od udobnosti, skušnjavo egoizma, iskanje časti. Le če bomo v sebi obnovili Kristusovo življenje, ga bomo mogli sporočiti tudi drugim; le s smrtjo pšeničnega zrna bomo mogli delovati v zemlji, jo spremeniti v njeni notranjosti, jo oplojevati.