Seznam točk

Pri sveti maši smo brali odlomek iz Evangelija po Janezu: prizor čudežnega ozdravljenja od rojstva slepega moža. Mislim, da sta nas vse ponovno ganila Božja moč in usmiljenje, ki ni ravnodušno do človeških nesreč. Vendar bi se želel sedaj ustaviti pri nekaterih drugih značilnostih: konkretno, da bi spoznali, da se tudi kristjan — če je v njem ljubezen do Boga —, ne čuti ravnodušnega do usode drugih ljudi, da zna biti spoštljiv do vseh; in kadar ta ljubezen upade, obstaja nevarnost, da fanatično in neizprosno vdre v zavest drugih.

Ko je šel mimo, pravi evangelij, je zagledal človeka, ki je bil slep od rojstva. Jezus, ki prihaja mimo. Večkrat sem bil očaran nad tako preprostim opisovanjem Božje milosrčnosti. Jezus pride mimo in se takoj zave človeške bolečine. Pomislite, kako drugačne so bile takrat misli učencev. Vprašajo ga: Rabi, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?

Ne smemo se čuditi, če se mnogo ljudi, tudi teh, ki se imajo za kristjane, podobno obnaša: najprej mislijo slabo. Sumijo brez vsakega dokaza; pa ne samo v mislih, tudi javno si upajo izraziti prezgodnjo sodbo.

Obnašanje učencev bi lahko dobrohotno označili kot nepristransko. V tedanji družbi — podobno kot v današnji, v tem se ni zgodilo dosti sprememb —, so bili farizeji, ki so iz takšnega ravnanja napravili pravilo. Spomnite se, na kakšen način jih Jezus obtoži: Prišel je namreč Janez, ki ni jedel in ne pil, pa pravijo: Demona ima. Prišel je Sin človekov, ki jé in pije, pa pravijo: Glej, požrešnež je in pijanec, prijatelj cestninarjev in grešnikov.

Jezus je trpel zbadljivo in ostro kritiko: sistematične napade na njegovo dobro ime in obrekovanje nespornega vedenja. Zato ni čudno, da nekateri enako pristopajo do tistih, ki si — v zavedanju svojih razumljivih in naravnih omejenosti ter osebnih napak, malo pomembnih in, bi rekel, neizogibnih zaradi človeške šibkosti —, želijo slediti Učitelju. Potrditev teh dejstev nas ne sme pripeljati do upravičevanja takšnih grehov in prestopkov — s sumljivim razumevanjem jim rečemo govorice —, proti dobremu imenu kogar koli. Jezus napove, da če so hišnega gospodarja imenovali Belcebub, ni pričakovati, da bi se bolje obnašali do njegovih domačih; istočasno pa pojasni, da bo vsak, kdor reče bratu norec, kriv in obsojen na peklensko dolino ognja!

Od kod izhaja to nepravično presojanje drugih? Videti je, kot da bi nekateri stalno nosili plašnice, ki jim omejujejo pogled. Načelno ne sprejemajo možnosti, da sta mogoča poštenost, ali vsaj stalno prizadevanje za dobro. Vse sprejemajo, kot pravi star filozofski izrek, tako kot je oblikovana posoda: v svoji predhodni deformaciji. Zanje še največja poštenost — kljub vsemu —, odseva zveriženo držo, ki hinavsko daje videz dobrote. "Kadar jasno odkrijejo dobro," piše sv. Gregor, "poizvedujejo, kje bi bilo skrito zlo."

Vrnimo se k prizoru ozdravitve slepega. Jezus je odgovoril učencem, da njegova nesreča ni posledica greha, ampak priložnost, da se izkaže Božja moč, ter s čudovito preprostostjo odloči, da slepi spregleda.

Tedaj se skupaj s srečo pričnejo nadloge tega človeka. Ne pustijo ga pri miru. Najprej pridejo sosedje in tisti, ki so ga prej videli, da je bil berač. Evangelij ne omenja, da bi se razveselili, ampak da niso mogli verjeti, čeprav je slepi vztrajal, da je tisti, ki prej ni videl, sedaj pa vidi, on sam. Namesto da bi mu dopustili, da mirno uživa prejeto milost, ga odvlečejo k farizejem, ki ga ponovno izprašajo, kako se je zgodilo. In drugič odgovori: Blata mi je dal na oči, nato sem se umil in vidim.

Farizeji pa hočejo dokazati, da se to, kar se je zgodilo, dobro delo, čudež, ni zgodilo. Nekateri se opirajo na revne, hinavske razloge, zelo pristranske: da je bil ozdravljen na soboto, in ker je na soboto prepovedano delati, ni bilo ozdravljenja. Drugi naredijo to, čemur bi danes rekli preiskava. Gredo k staršem slepega: Je to vaš sin, o katerem pravite, da se je rodil slep? Kako, da zdaj vidi? Strah pred mogočneži starše privede do tega, da jim odgovorijo s stavkom, ki vsebuje vso zanesljivost znanstvene metode: Veva, da je to najin sin in da se je rodil slep; kako to, da zdaj vidi, pa ne veva, in kdo mu je odprl oči, midva ne veva. Njega vprašajte. Dovolj je star. Sam naj govori o sebi.

Preiskovalci ne morejo verjeti, ker nočejo verjeti. Tedaj so farizeji drugič poklicali človeka, ki je bil prej slep, in mu rekli: … Mi vemo, da je ta človek — Jezus Kristus — grešnik.

V kratkih besedah nam poročanje svetega Janeza nazorno prikaže tipičen primer grobega kršenja temeljne pravice, ki po naravi stvari pripada vsakomur, pravice do tega, da se s posameznikom ravna spoštljivo.

To je danes še vedno aktualna tema. Zelo lahko bi bilo v današnjem času navesti primere, v katerih agresivna radovednost privede do bolestnega raziskovanja po zasebnem življenju drugih. Že nekaj malega smisla za pravičnost zahteva, da tudi pri preiskovanju domnevnega prestopka postopamo previdno in zmerno, ne da bi vzeli kot dejstvo nekaj, kar je samo mogoče. Razumljivo je torej, do kakšne mere je treba to nezdravo radovednost označiti kot izprijenost, da bi spravili na plano nekaj, kar ne samo da ni prestopek, temveč more biti častno dejanje.

Trgovcem z domnevami, ki dajejo vtis organiziranega trgovanja z zasebnostjo, se je treba zoperstaviti, braniti čast vsakega človeka, njegovo pravico do molka. Pri tej obrambi znajo biti enakih misli vsi pošteni ljudje, pa naj bodo kristjani ali ne, ker gre za splošno vrednoto: za legitimno odločitev vsakega človeka, da je to, kar je, da se ne razkazuje, da spodobno obdrži zase svoje radosti, družinske težave in bolečine; predvsem pa, da dela dobro brez zbujanja pozornosti, da pomoči potrebnim pomaga iz čiste ljubezni, ne da bi bil primoran obešati na veliki zvon ta dobra dela, še manj pa, da bi moral razgaljati zasebnost svoje duše pred brezobzirnim in zahrbtnim pogledom ljudi, ki glede notranjega življenja, razen z namenom, da bi se brezsrčno norčevali, ne dojamejo, niti ne želijo dojeti ničesar.

Kako težko se je otresti te zasledujoče napadalnosti! Načini, kako ovirati človekovo mirno življenje, so se namnožili. Mislim na tehnične pripomočke, pa tudi na postopke utemeljevanja, proti katerim se je težko upreti, če hoče človek obdržati dobro ime. Tako se včasih izhaja iz domneve, da so vsi ljudje slabi; zato se s tem zmotnim pristopom zdi, da je samokritika, samoobtoževanje neizogibno. Če si kdo ne naprti cele tone blata na svoje rame, potem ga označijo za najslabšega med slabimi in poleg tega še za hinavca in bahača.

Ob drugih prilikah je možno še drugačno ravnanje: kdor vas je v govoru ali pisanju obrekoval, je pripravljen priznati, da ste dosledna osebnost, vendar tega drugi ne bodo hoteli priznati in lahko razglasijo, da si tat. Kako boš dokazal, da nisi tat? Ali pa: stalno ste trdili, da je vaše vedenje čisto, plemenito, pošteno. Bi bili pripravljeni znova presoditi, če slučajno to vaše vedenje ni — ravno nasprotno —, umazano, neplemenito, izkrivljeno?

Odlomki Svetega pisma, ki govorijo o naši Gospe, prikazujejo ravno to, kako Jezusova Mati spremlja svojega Sina korak za korakom, se pridružuje njegovemu odrešenjskemu poslanstvu, se veseli in žalosti z Njim, ljubi tiste, ki jih ljubi Jezus, in se z materinsko skrbjo posveča vsem, ki so ob njej.

Pomislimo, na primer, na zgodbo o svatbi v Kani. Med številnimi povabljenci na eni teh hrupnih kmečkih porok, ki so se jih udeleževali ljudje iz različnih krajev, Marija opazi, da je zmanjkalo vina. Opazila je samo Ona in to takoj. Kako domači se nam zdijo prizori iz Kristusovega življenja! Kajti Božja veličina je povezana z običajnim, z vsakdanjim. Značilno za žensko in pozorno gospodinjo je, da opazi malomarnost in se posveča tem malim opravkom, ki delajo človeško življenje prijetnejše; tako je ravnala tudi Marija.

Pozorni bodite tudi na to, da nam o tem prizoru v Kani pripoveduje prav Janez; je edini izmed evangelistov, ki je uvrstil to dejanje materinske skrbi. Sveti Janez nas želi spomniti, da je bila Marija prisotna ob začetku Gospodovega javnega delovanja. To dokazuje, da se je znal poglobiti v pomen te Marijine prisotnosti. Jezus je vedel, komu je zaupal svojo Mater: učencu, ki jo je ljubil, ki se jo je naučil ljubiti kot lastno mater in jo je mogel razumeti.

Pomislimo zdaj na dneve, ki so sledili vnebohodu, v pričakovanju binkošti. Učenci, polni vere zaradi zmage vstalega Kristusa in hrepenenja zaradi obljube Svetega Duha, se želijo čutiti povezane in najdemo jih cum Maria matre Iesu, z Marijo, Jezusovo materjo. Molitev učencev spremlja Marijino molitev; to je molitev enotne družine.

Tokrat nam podatek posreduje sveti Luka, evangelist, ki je najbolj obširno opisal Jezusovo otroštvo. Zdi se, kot bi nam želel pokazati, da je bila Marija, podobno kot je imela bistveno vlogo pri utelešenju Besede, prisotna tudi na začetku Cerkve, ki je Kristusovo telo.

Od prvega trenutka življenja Cerkve so se vsi kristjani, ki so iskali Božjo ljubezen, ljubezen, ki se nam razkriva in postane meso v Jezusu Kristusu, srečali z Marijo in na zelo različne načine izkusili njeno materinsko skrb. Presveta Devica se zares lahko imenuje mati vseh kristjanov. Sveti Avguštin je to jasno povedal: "Sodelovala je s svojo ljubeznijo, da bi se v Cerkvi rodili verniki, člani tiste glave, katere mati je po telesu resnično bila."

Tako ni čudno, da je eno najstarejših pričevanj o pobožnosti do Marije prav molitev, polna zaupanja. Govorim o spevu, ki je bil zložen že pred stoletji, a ga ponavljamo še dandanes: "Pod tvoje varstvo pribežimo, o sveta Božja Porodnica, ne zavrzi naših prošenj v naših potrebah, temveč reši nas vselej vseh nevarnosti, o častitljiva in blagoslovljena Devica."

Toda poglejte, Bog nam ne oznanja: namesto srca vam bom dal voljo čistega duha. Ne, da nam srce, meseno srce, kot Kristusovo. Nimam enega srca, da bi ljubil Boga, in drugega, da bi ljubil ljudi na zemlji. Z istim srcem, s katerim sem ljubil svoje starše in ljubim svoje prijatelje, s tem istim srcem ljubim Kristusa in Boga Očeta in Svetega Duha in sveto Marijo. Ne bom nehal ponavljati: biti moramo zelo človeški, kajti sicer tudi Božji ne bomo mogli biti.

Človeška ljubezen tu na zemlji, kadar je resnična, nam že da okušati Božjo ljubezen. Tako že slutimo ljubezen, ki je bomo deležni pri Bogu in ki bo bivala med nami v nebesih, ko bo Gospod vse v vsem. Ta začetek spoznavanja Božje ljubezni nas bo spodbujal, da bomo običajno videti bolj sočutni, bolj razumevajoči, bolj predani.

Dajati moramo, kar prejmemo, učiti, kar se naučimo, ter drugim brez nadutosti in na preprost način dati delež pri spoznavanju Kristusove ljubezni. Ko izvršujete vsak svoje delo in opravljate svoj poklic v družbi, morete in morate svoje opravilo spremeniti v služenje. Dobro opravljeno delo, ki napreduje in omogoča napredek, ki upošteva nova dognanja kulture in tehnike, je zelo pomembno in koristno za celotno človeštvo, če nas pri tem vodi velikodušnost in ne egoizem, dobro vseh in ne lastna korist, če je torej polno krščanskega smisla življenja.

Ob tem prizadevanju, v spletu človeških odnosov, morate izpričevati Kristusovo ljubezen in njene konkretne posledice v prijateljstvu, razumevanju, človeški ljubeznivosti, miru. Kot je Kristus delal dobra dela po vseh poteh Palestine, morate tudi vi na človeških poteh družine, civilne družbe, odnosov rednega poklicnega dela, kulture in počitka biti veliki sejalci miru. To bo najboljši dokaz, da je Božje kraljestvo doseglo vaše srce; apostol Janez piše: Mi vemo, da smo prešli iz smrti v življenje, ker brate ljubimo.

Toda nihče ne živi te ljubezni, če se ne oblikuje v šoli Jezusovega Srca. Samo če opazujemo in premišljujemo Kristusovo Srce, se bo naše moglo osvoboditi sovraštva in brezbrižnosti; samo tako se bomo znali na krščanski način odzvati na trpljenje in žalost drugih.

Spomnite se prizora, o katerem nam pripoveduje sveti Luka, ko se je Jezus bližal mestu Nain. Jezus vidi žalost ljudi, s katerimi se je srečal ob tisti priložnosti. Lahko bi šel mimo ali počakal na klic ali prošnjo. Vendar ne gre naprej niti ne čaka. Prevzame pobudo, saj ga je ganilo trpljenje vdove, ki je izgubila edino, kar ji je še ostalo, svojega sina.

Evangelist pravi, da se je vdova Jezusu zasmilila; morda je ganjenost pokazal tudi navzven kot ob Lazarjevi smrti. Jezus ni bil in ni neobčutljiv za trpljenje, ki se rodi iz ljubezni, niti se ne veseli ločitve otrok od staršev; premaga smrt, da bi dal življenje, da bi si bili blizu tisti, ki se imajo radi, prej in potem pa zahteva prvenstvo Božje ljubezni, ki mora oblikovati pristno krščansko življenje.

Kristus ve, da ga obkroža množica, ki bo osupnila nad čudežem in ga razglasila po vsem okolišu. Vendar Gospod ne ravna umetno, zaradi dejanja samega; samo ganjen je zaradi trpljenja žene in mora jo potolažiti. Dejansko se ji je približal in ji rekel: ne jokaj, kot bi ji hotel sporočiti: nočem te videti v solzah, saj sem prišel, da na zemljo prinesem veselje in mir. Nato se zgodi čudež, dokaz moči Kristusa Boga. Še pred tem pa je bila ganjena njegova duša, jasen dokaz za nežnost Srca Kristusa Človeka.