Seznam točk

Kristus živi. To je velika resnica, ki daje vsebino naši veri. Jezus, ki je umrl na križu, je vstal in premagal smrt, oblast teme, trpljenje in strah. Ne bojte se; s tem vzklikom je angel pozdravil ženske, ki so šle h grobu; ne bojte se! Jezusa iščete, Nazarečana, križanega. Vstal je. Ni ga tukaj. Haec est dies quam fecit Dominus, exultemus et laetemur in ea; to je dan, ki ga je Gospod naredil; radujmo in veselimo se ga.

Velikonočni čas je čas veselja, veselja, ki se ne omejuje le na to obdobje liturgičnega leta, temveč v vsakem trenutku napolnjuje srce kristjana. Saj Kristus živi. Kristus ni oseba, ki bi minila, ki bi nekaj časa živela in potem odšla ter nam pustila le čudovit zgled in spomin.

Ne, Kristus živi. Jezus je Emanuel, Bog z nami. Njegovo vstajenje nam razodeva, da Bog svojih ne zapusti. Ali pozabi ženska na svojega dojenčka, da bi se ne usmilila sina svojega telesa? In ko bi ga tudi ona pozabila: jaz te ne pozabim, je obljubil. In svojo obljubo je izpolnil. Bog ima še vedno veselje s človeškimi otroki.

Kristus živi v svoji Cerkvi. Vendar vam govorim resnico: za vas je dobro, da grem; kajti če ne odidem, Tolažnik ne bo prišel k vam; če pa odidem, vam ga bom poslal. Takšen je bil Božji načrt: Jezus nam je s smrtjo na križu dal duha Resnice in Življenja. Kristus ostaja v svoji Cerkvi, v njenih zakramentih, njeni liturgiji, učenju, v vsej njeni dejavnosti.

Na poseben način je Kristus še vedno navzoč med nami, in sicer v vsakodnevni izročitvi svete evharistije. Zato je maša središče in izvor krščanskega življenja. Pri vsaki maši je vedno navzoč Kristus v celoti, Glava in Telo. Per Ipsum, et cum Ipso et in Ipso. Kajti Kristus je Pot, je Posrednik; v Njem najdemo vse, izven Njega pa naše življenje ostaja prazno. V Jezusu Kristusu in pod Njegovim vodstvom si upamo reči — audemus dicere — Pater noster, Oče naš. Upamo si Gospoda nebes in zemlje imenovati Oče.

Navzočnost živega Jezusa v sveti hostiji je poroštvo, temelj in izpolnitev Njegove navzočnosti na svetu.

Kristus živi v kristjanu. Vera nam govori, da je človek v stanju milosti pobožanstven. Smo moški in ženske, ne angeli. Bitja iz mesa in krvi, s srcem in strastmi, z žalostjo in veseljem. Vendar pa je v vsakem človeku obilo božanskosti, ki na nekako že napoveduje slavno vstajenje. Toda Kristus je vstal, prvenec tistih, ki so zaspali. Ker je namreč po človeku smrt, je po človeku tudi vstajenje mrtvih. Kakor namreč v Adamu vsi umirajo, tako bodo v Kristusu tudi vsi oživljeni.

Kristusovo življenje je naše življenje, glede na to, kar je na dan zadnje večerje obljubil svojim apostolom: Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem. Zato mora kristjan živeti v skladu s Kristusovim življenjem in prevzeti Kristusova čustva, da bo lahko skupaj s svetim Pavlom vzkliknil: Non vivo ego, vivit vero in me Christus; ne živim pa več jaz, ampak Kristus živi v meni.

Potrebno je torej, da je naša vera živa, da nam pomaga resnično verovati v Boga in ohranjati z Njim stalen dialog. Krščansko življenje mora biti življenje neprestane molitve in prizadevati si moramo, da bi bili v Gospodovi pričujočnosti od jutra do večera in od večera do jutra. Kristjan nikoli ni osamljen človek, saj živi v trajnem odnosu z Bogom, ki je ob nas in v nebesih.

Sine intermissione orate, naroča apostol, neprenehoma molite. S to apostolsko zapovedjo v mislih Klemen Aleksandrijski zapiše: "Ukazano nam je, da hvalimo in častimo Besedo, ki jo poznamo kot odrešenika in kralja; in prek Njega Očeta, vendar ne na izbrane dneve, kot to delajo drugi, temveč neprestano skozi vse življenje in na vse možne načine."

Sredi vsakodnevnih obveznosti, v trenutku, ko premagamo težnjo k sebičnosti, ko se veselimo prijateljstva z drugimi ljudmi, ob vseh teh priložnostih moramo kot kristjani ponovno odkriti Boga. Po Kristusu in v Svetem Duhu lahko kristjan stopi v intimnost z Bogom Očetom in hodi po svoji poti, ter išče kraljestvo, ki ni od tega sveta, ki pa se na tem svetu začenja in pripravlja.

S Kristusom moramo občevati v besedi in v kruhu, v evharistiji in v molitvi; in ravnati z Njim kot s prijateljem, resničnim in živim človekom, kar Kristus je, saj je vstal. V pismu Hebrejcem beremo, da Kristus ima, ker ostane na veke, edinstveno duhovništvo. Prav zato, ker vedno živi, da zanje posreduje, more dokončno odrešiti tiste, ki po njem prihajajo k Bogu.

Kristus, vstali Kristus, je spremljevalec, je Prijatelj. Prijatelj, ki se pusti le bežno videti, čigar resničnost pa napolnjuje vse naše življenje in čigar družbe si želimo na veke. In Duh in nevesta pravita: Pridi! In kdor posluša, naj reče: Pridi! In kdor je žejen, naj pride. Kdor hoče, naj zastonj zajame vodo življenja … Ta, ki pričuje za te reči, pravi: Da, pridem kmalu. Amen, pridi, Gospod Jezus!

Prek Apostolskih del, ki nam pripovedujejo o dogodkih na dan binkošti, ko se je Sveti Duh v obliki ognjenih jezikov spustil nad učence našega Gospoda, postajamo priče velikega razodetja Božje moči, s katerim je Cerkev začela svojo pot med narode. Zmaga, ki jo je Kristus — s svojo pokornostjo, z žrtvovanjem na križu in z vstajenjem —, dosegel nad grehom in smrtjo, se je tedaj razkrila v vsej svoji božanski jasnosti.

Učenci, ki so že bili priče slavi Vstalega, so zdaj v sebi izkusili moč Svetega Duha; njihov razum in njihovo srce sta se odprla novi luči. Prej so sledili Kristusu in z vero sprejeli njegove nauke, vendar jim ni vedno uspelo v celoti doumeti njihovega smisla. Moral je priti Duh resnice, da bi prek njega razumeli vse stvari. Vedeli so, da samo v Jezusu lahko najdejo besede večnega življenja, pripravljeni so mu bili slediti in dati življenje zanj, toda bili so šibki in ob uri preizkušnje so zbežali in ga pustili samega. Na binkoštni dan je vse to prešlo; Sveti Duh, ki je duh moči, jim je dal trdnost, gotovost, pogum. Beseda apostolov je glasno in navdušeno zazvenela po ulicah in trgih Jeruzalema.

Moški in ženske iz zelo različnih dežel, ki v tistem času bivajo v mestu, začudeni poslušajo. Parti, Medijci in Elamci in tisti, ki prebivamo v Mezopotamiji, Judeji in Kapadokiji, v Pontu in Aziji, v Frigiji in Pamfiliji, v Egiptu in v libijskih krajih blizu Cirene, in mi iz Rima, ki se zdaj mudimo tukaj, Judje in spreobrnjenci, Krečani in Arabci — vsi jih slišimo, kako v naših jezikih oznanjajo velika Božja dela. Zaradi teh čudežev, ki se godijo pred njihovimi očmi, svojo pozornost usmerijo v oznanjevanje apostolov. Isti Sveti Duh, ki je deloval v Gospodovih učencih, se dotakne tudi njihovih src in jih popelje k veri.

Sveti Luka pripoveduje, da so, potem ko je sveti Peter spregovoril in oznanil Kristusovo vstajenje, mnogi navzoči stopili k njemu in spraševali: Bratje, kaj naj storimo? Apostol jim je odgovoril: Spreobrnite se! Vsak izmed vas naj se da v imenu Jezusa Kristusa krstiti v odpuščanje svojih grehov in prejeli boste dar Svetega Duha. Sveto pismo še pove, da se je tistega dne Cerkvi pridružilo približno tri tisoč ljudi.

Slovesni prihod Duha na binkošti ni bil zgolj osamljen dogodek. V Apostolskih delih skoraj ni strani, ki ne bi govorila o Njem in o delovanju, s katerim vodi, usmerja ter spodbuja življenje in dela prvotne krščanske skupnosti; On je tisti, ki navdihuje oznanjevanje svetega Petra, ki učence potrjuje v veri, ki s svojo navzočnostjo potrdi klic, namenjen poganom, ki Savla in Barnaba pošlje v oddaljene dežele, da bi Jezusovim naukom odprla nove poti. Skratka, njegova navzočnost in delovanje obvladujeta prav vse.