Seznam točk

Navdušuje me podrobno premišljevati opis na evangeljskih straneh: poklic prvih dvanajstih apostolov. Počasi ga premišljujmo in prosimo te svete Gospodove priče, da bi znali slediti Kristusu, kot so mu oni.

Tisti prvi apostoli — rad se jim priporočam —, niso bili, s človeškega gledišča, nič posebnega. Glede družbenega položaja so bili vsi — razen Mateja, ki si je gotovo dobro služil kruh in je vse zapustil, ko ga je Jezus za to prosil —, ribiči. Živeli so iz dneva v dan. Ponoči so lovili, da so se lahko preživljali.

A položaj v družbi ni odločilen. Niso bili izobraženi niti ne posebno inteligentni, vsaj kar se nadnaravnega tiče. Še najbolj preprosti zgledi in primerjave so jim delali preglavice in so prihajali k Učeniku: Domine, edissere nobis parabolam. Gospod, razloži nam priliko. Ko Jezus s prispodobo poveže kvas in farizeje, zmotno razumejo, da jim očita, ker niso vzeli kruha s seboj.

Ubogi, neuki. Tudi ne preprosti, odkriti. V svoji omejenosti so častihlepni. Velikokrat se prepirajo, kdo bo največji, ko bo — po njihovem prepričanju —, Kristus ustanovil na zemlji trajno Izraelovo kraljestvo. Razpravljajo in razgrevajo se ob vzvišenem trenutku, ko se pričenja Jezusovo žrtvovanje za človeštvo: v intimnosti zadnje večerje.

Vere, prav malo. Sam Jezus jim to pove. Videli so mrtve vstajati, ozdravljanje vsakovrstnih bolezni, pomnožitev kruha in rib, pomiritev viharja, izganjanje hudih duhov. Sveti Peter, izbran za glavo Cerkve, je edini, ki zna hitro odgovoriti: Ti si Mesija, Sin živega Boga. Vendar si to vero razlaga po svoje, zato si dovoli oporekati Jezusu, naj se ne žrtvuje za človeštvo. In Jezus mu mora odgovoriti: Poberi se! Za menoj, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško. "Peter je razmišljal po človeško," razlaga sveti Janez Zlatousti, "in je prišel do zaključka, da je bilo vse tisto — trpljenje in smrt —, nevredno Kristusa, obsojanja vredno. Zato ga Jezus pokara in mu reče: ne, trpljenje zame ni nevredno; ti tako sodiš, ker misliš po človeško."

So se ti neverni možje morda odlikovali po svoji ljubezni do Kristusa? Nedvomno so ga ljubili. Vsaj v besedi. Včasih jih je navdušenje zaneslo: Pojdimo še mi, da umremo z njim! Ob uri resnice pa so vsi zbežali, razen Janeza, ki je zares ljubil z deli. Samo ta mladenič, najmlajši izmed apostolov, je ostal pod križem. Ostali niso čutili te ljubezni, močne kot smrt.

To so učenci, ki jih je izbral Gospod. Take izbere Kristus. Takšni so bili, dokler jih ni Sveti Duh razsvetlil in so postali stebri Cerkve. To so navadni možje, z napakami, s slabostmi, večji v besedah kot v dejanjih. Kljub temu jih Jezus pokliče, da jih naredi za ribiče ljudi, soodrešenike, skrbnike Božje milosti.

Tako, kot o katerem koli dogodku njegovega življenja, ne bi smeli nikdar razmišljati o teh Jezusovih skritih letih, ne da bi se čutili nagovorjene, ne da bi jih prepoznali kot to, kar so: Gospodovi klici, da se otresemo svojega egoizma, svojega udobja. Gospod pozna našo omejenost, našo sebičnost in častihlepnost: težave, ki nas ovirajo, da bi se odpovedali samim sebi in se darovali drugim. Ve, kaj pomeni ne najti ljubezni in občutiti, da prav tisti, ki pravijo, da mu sledijo, to delajo le polovičarsko. Spomnite se na pretresljive prizore, ki jih opisujejo evangelisti, v katerih so apostoli polni pohlepa po časnih dobrinah in zgolj človeških načrtih. Vendar jih je Jezus izbral, jih ima ob sebi in jim zaupa nalogo, ki jo je dobil od Očeta.

Tudi nas kliče in sprašuje kot Jakoba in Janeza: Potestis bibere calicem, quem ego bibiturus sum? Ali sta pripravljena piti kelih — ta kelih popolne predanosti izpolnjevanju Očetove volje —, ki ga bom izpil jaz? Possumus! Da, pripravljena sva, je Janezov in Jakobov odgovor. Vi in jaz, smo resno pripravljeni v vsem izpolniti voljo našega Očeta Boga? Smo izročili Gospodu vse naše srce, ali pa smo še vedno nagnjeni k sebičnosti, k našim koristim, udobju, samoljubju? Je še kaj, kar ne ustreza nam kot kristjanom in ne dopusti, da bi se očistili? Danes imamo priložnost, da se poboljšamo.

Najprej moramo biti prepričani, da nam Jezus sam postavlja ta vprašanja. On sprašuje, ne jaz. Jaz si še samemu sebi ne bi upal zastaviti teh vprašanj. Glasno nadaljujem s svojo molitvijo in vi, vsak izmed nas, v svoji notranjosti priznava Gospodu: Gospod, kako nevreden sem! Tolikokrat sem bil strahopeten! Koliko napak! Ob tej priliki pa ob oni, tu in tam. Lahko celo vzkliknemo: še dobro, Gospod, da me je podpirala tvoja roka, saj sem zmožen vseh podlosti. Ne spusti me, ne zapusti me, vedno ravnaj z mano kot z otrokom. Naj bom močan, pogumen, trden. Vendar pomagaj mi kot neizkušenemu bitju; vodi me za roko, Gospod, in tvoja Mati naj bo tudi ob meni in naj me varuje. In tako — possumus! — bomo zmogli, bomo zmožni imeti Tebe za vzor.

Ni to domišljavost, če rečemo possumus! Jezus nam kaže to božansko pot in nam naroča, naj se odpravimo po njej, kajti On jo je napravil človeško in dosegljivo naši slabotnosti. Zato se je spustil tako nizko. "To je razlog, da se je ponižal, da je ta Gospod, ki je kot Bog enak Očetu, postal služabnik; ponižal pa se je v svoji veličastnosti in moči, ne pa v dobroti in usmiljenju."

Božja dobrota nam hoče olajšati pot. Ne odklanjajmo Jezusovega vabila, ne odrekajmo se mu, ne zatiskajmo si ušes pred njegovim klicem, kajti ni izgovorov, nimamo razlogov, da bi še naprej mislili, da ne zmoremo. On nas je učil s svojim zgledom. "Zato vas na vso moč prosim, bratje: ne dopustite, da bi vam bil zaman predstavljen tako svetal zgled, pač pa mu postanite podobni in prenovite svojo dušo."

Pri opisovanju duha združenja, ki sem mu posvetil svoje življenje, Opus Dei, sem rekel, da se opira, kot na tečajih, na redno delo, na poklicno delo, ki ga opravljamo sredi sveta. Božji poklic nam daje poslanstvo, nas vabi k sodelovanju pri edinstveni nalogi Cerkve, da bi tako bili Kristusove priče pred nam enakimi soljudmi in vse reči usmerjali k Bogu.

Poklic prižge luč, s katero spoznamo pomen svojega obstoja; da se po sijaju vere prepričamo o tem, zakaj smo na svetu. Naša sedanjost, preteklost in prihodnost dobijo novo razsežnost, globino, ki je prej nismo slutili. Vsi dogodki in pripetljaji zasedajo sedaj svoje pravo mesto; razumemo, kam nas hoče Gospod voditi, in čutimo, da nas prevzema ta naloga, ki nam je zaupana.

Bog nas izvleče iz teme naše nevednosti, iz negotove hoje med dogodki zgodovine, in nas pokliče z močnim glasom, kot je nekega dne poklical Petra in Andreja: Venite post me, et faciam vos fieri piscatores hominum, hodita za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi, pa naj se znajdemo v katerem koli položaju na svetu.

Kdor živi iz vere, more srečati težave in boje, bolečino in celo grenkobo, nikdar pa malodušja in tesnobe, ker ve, da je njegovo življenje koristno, ve, zakaj je prišel na svet. Ego sum lux mundi, je vzkliknil Kristus; qui sequitur me non ambulat in tenebris, sed habebit lumen vitae. Jaz sem luč sveta. Kdor hodi za menoj, ne bo taval v temi, temveč bo imel luč življenja.

Če naj bi bili vredni te Božje luči, je treba ljubiti, ponižno priznati našo potrebo po odrešenju in reči s Petrom: Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti, Božji. Če v resnici delamo tako, če pustimo, da Božji klic prodre v našo notranjost, bomo lahko resnično vzkliknili, da ne hodimo v temi, saj nad našo bednostjo in našimi osebnimi napakami sveti Božja luč, kot sonce sveti nad nevihto.

Zadržimo se v premišljevanju ob nekaterih prizorih izmed mnogih, o katerih nam govorijo evangelisti, najprej ob tistih, ki prikazujejo Jezusov odnos do dvanajsterih. Apostol Janez, ki v svojem evangeliju pričuje o izkušnji celega življenja, tisti prvi pogovor predstavi z navdušenjem kot nekaj, česar ne bo nikoli pozabil. Učitelj, kje stanuješ? Rekel jima je: Pridita in bosta videla. Šla sta torej in videla, kje stanuje, ter ostala pri njem tisti dan.

Božji in človeški pogovor je spremenil življenja Janeza, Andreja, Petra, Jakoba in mnogih drugih, ki je njihova srca pripravil, da so prisluhnili Jezusovi zapovedovalni besedi ob obali Galilejskega jezera. Ko je hodil ob Galilejskem jezeru, je zagledal dva brata: Simona, ki se je imenoval Peter, in njegovega brata Mateja, ki sta metala mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Rekel jima je: Hodita za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi. Takoj sta pustila mreže in šla za njim.

Naslednja tri leta Jezus živi s svojimi učenci, jih spozna, odgovarja na njihova vprašanja in jim razrešuje dvome. Je Rabi, Učitelj z veljavo, Mesija, poslan od Boga. Vendar je hkrati dostopen, je blizu. Nekega dne se Jezus umakne, da bi molil; učenci so v bližini, morda ga opazujejo in skušajo uganiti njegove besede. Ko se Jezus vrne, ga eden izmed njih prosi: Domine, doce nos orare, sicut docuit et Ioannes discipulos suos, nauči nas moliti, kakor je tudi Janez naučil svoje učence. Rekel jim je: Kadar molite, recite: Oče! Posvečeno bodi tvoje ime …

Z oblastjo Boga in z nežnostjo človeka Gospod sprejme tudi apostole, ki mu, začudeni nad sadovi svojega prvega poskusa, govorijo o začetkih svojega apostolata: Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte.

Podoben prizor se ponovi proti koncu Jezusovega bivanja na zemlji, malo pred vnebohodom. Ko se je že zdanilo, je stal Jezus na bregu, vendar učenci niso vedeli, da je Jezus. Jezus jim reče: Otroci, imate kaj hrane? On, ki je vprašal kot človek, nadaljuje kot Bog: Vrzite mrežo na desno stran čolna in boste našli. Vrgli so jo, pa je zaradi obilice rib niso mogli več izvleči. Tisti učenec, ki ga je Jezus ljubil, je rekel Petru: Gospod je.

In Bog jih počaka na bregu: Ko so stopili na kopno, so na tleh zagledali žerjavico in na njej ribo ter kruh. Jezus jim je rekel: Prinesite ribe, ki ste jih pravkar ujeli! Simon Peter se je tedaj vkrcal in potegnil na kopno mrežo, polno velikih rib; bilo jih je sto triinpetdeset. Čeprav jih je bilo toliko, se mreža ni raztrgala. Jezus jim je rekel: Pridite jest! Toda nobeden izmed učencev si ga ni drznil vprašati: Kdo si ti? Vedeli so namreč, da je Gospod. Jezus je prišel, vzel kruh in jim ga ponudil; in prav tako ribo.

Te nežnosti in ljubezni pa Jezus ne izkazuje samo majhni skupini učencev, temveč vsem; svetim ženskam, farizejem, kot je bil Nikodem, in cestninarjem kot Zaheju, bolnim in zdravim, učiteljem postave in poganom, posameznikom in celotnim množicam.

Evangeliji nam pripovedujejo, da Jezus ni imel kam nasloniti glave, da pa je hkrati imel drage in zaupne prijatelje, ki so ga z veseljem sprejeli v svoji hiši. Govorijo nam tudi o Jezusovem usmiljenju z bolniki, o njegovi bolečini zaradi nevednosti in napak nekaterih, o jezi zaradi hinavščine. Jezus joka nad Lazarjevo smrtjo, se razsrdi nad trgovci, ki oskrunijo tempelj, in pusti, da se mu razneži srce ob trpljenju vdove iz Naina.