Seznam točk

Vidite, kako potrebno je spoznavati Jezusa, z ljubeznijo opazovati njegovo življenje? Velikokrat sem iskal definicijo, Jezusov življenjepis v Svetem pismu. Med branjem sem jo našel v dveh besedah, ki prihajata od Svetega Duha: Pertransiit benefaciendo. Vsi Jezusovi dnevi na tem svetu, od rojstva pa do smrti, so bili taki: pertransiit benefaciendo, napolnil jih je s tem, da je delal dobro. Na nekem drugem mestu v Svetem pismu pa piše: bene omnia fecit: vse je naredil dobro, dobro dokončal, delal je samo dobro.

Kaj pa ti in jaz? Poglejmo, če je treba kaj popraviti. Zase vem, da moram mnogo prečistiti. Ker vidim, da sam nisem zmožen delati dobro, in ker nam je Jezus rekel, da brez njega ne moremo ničesar storiti, pojdiva oba, ti in jaz, h Gospodu in ga v osebnem pogovoru, ki je lasten dušam, ki ljubijo Boga, prosiva za pomoč po posredovanju njegove Matere. Nič več ne bom dodal, vsak izmed vas mora sam govoriti, po lastni potrebi. Medtem ko vam dajem te nasvete, se v tem trenutku, v notranjosti in brez besed, tudi sam podvržem tem napotkom in pregledam svojo revščino.

Ne odmaknem se od najčistejše resnice, če vam rečem, da Jezus še naprej išče prenočišča v našem srcu. Prositi ga moramo odpuščanja za svojo zaslepljenost, za svojo nehvaležnost. Prositi ga moramo milosti, da mu ne bi nikdar več zaprli vrat svojih duš.

Gospod ne skriva pred nami dejstva, da ta pokorščina, vdana Božji volji, zahteva odpoved in predajanje, saj ljubezen ne zahteva pravic: hoče služiti. On je prvi prehodil to pot. Jezus, kako si bil Ti pokoren? Usque ad mortem, mortem autem crucis, do smrti, do smrti na križu. Treba je iti ven iz sebe, otežiti si življenje, izgubiti ga zaradi ljubezni do Boga in do duš. "Ti si hotel živeti in nisi želel, da bi se ti kaj zgodilo; Bog pa je hotel drugače. Obstajata dve volji: tvoja volja mora biti naravnana, da se zedini z Božjo voljo; ne pa, da je Božja volja izkrivljena, da bi se prilagodila tvoji."

Videl sem mnogo duš, ki so zastavile svoje življenje — kot ti, Gospod, usque ad mortem —, ko so izpolnile, kar jim je namenila Božja volja: posvetile so svoja prizadevanja in poklicno delo v službo Cerkvi, v dobro vsega človeštva.

Naučimo se pokorščine, naučimo se služiti. Ni večje časti, kot je odkrito predati se služenju za druge. Ko slišimo, kako naš ponos godrnja v naši notranjosti, ko nam nadutost prišepetava, da smo nadljudje, takrat je čas, da rečemo ne, da mora naša edina zmaga biti zmaga ponižnosti. Na tak način se bomo poistovetili s Kristusom na križu, ne nadležni ali nemirni ali slabe volje, ampak veseli, kajti to veselje, v pozabi na samega sebe, je najboljši dokaz ljubezni.

Spominjati kristjana, da njegovo življenje nima drugega smisla kot izpolnjevanje Božje volje, ne pomeni, da ga ločujemo od drugih ljudi. Nasprotno, mnogokrat je zapoved, ki smo jo prejeli od Gospoda, ta, da se ljubimo med seboj, kot nas je on ljubil, tako da živimo skupaj z drugimi in enako kot drugi, predani v služenju Gospodu na tem svetu in da vsem dušam bolje oznanimo Božjo ljubezen: da jim povemo, da so se odprle Božje poti na zemlji.

Gospod se ni omejil na besede, da nas ljubi, ampak je to tudi z dejanji dokazal. Ne pozabimo, da se je Jezus Kristus učlovečil zato, da bi učil, da bi se mi naučili živeti kot Božji otroci. Spomnite se uvoda v Apostolska dela evangelista Luka: Primum quidem sermonem feci de omnibus, o Theophile, quae coepit Iesus facere et docere, poročal sem o vsem, kar je Jezus storil in oznanjal. Prišel je zato, da bi učil, a z dejanji; prišel je, da bi učil, a z zgledom, kot Učitelj in naš vzor.

Pred Detetom Jezusom lahko sedaj nadaljujemo z našim osebnim spraševanjem: smo odločeni, da poskušamo biti s svojim življenjem zgled našim bratom, nam enakim, ljudem? Smo odločeni postati drugi Kristusi? Ne zadoščajo le besede. Ti, — vsakega posebej in samega sebe sprašujem —, ti, ki si kot kristjan poklican k temu, da postaneš drugi Kristus, si zaslužiš, da se o tebi govori, da si prišel facere et docere, delati kot Božji otrok, pozoren na Božjo voljo, da bi mogel tako vse duše pripeljati k dobrim, plemenitim, Božjim in človeškim rečem odrešenja? Živiš Kristusovo življenje v svojem vsakodnevnem življenju sredi ljudi?

Opravljati Božja dela ni le lepo besedje, temveč povabilo, da se iztrošimo za Ljubezen. Treba je umreti samemu sebi, da bi se prerodili v novo življenje. Kajti tako je bil pokoren Kristus, vse do smrti na križu, mortem autem crucis. Propter quod et Deus exaltavit illum. Zato ga je Bog povzdignil nad vse. Če smo poslušni Božji volji, bo križ tudi za nas vstajenje, povišanje. V nas se bo korak za korakom izpolnilo Jezusovo življenje. Mogoče bo trditi, da smo skušali biti dobri Božji otroci, da smo delali dobro kljub našim slabostim in osebnim napakam, pa naj bodo še tako številne.

In ko bo prišla smrt, ki pride neizprosna, jo bomo pričakali z radostjo, tako kot sem videl, da so jo sredi običajnih opravil pričakale mnoge svete osebe. Z veseljem, kajti če smo posnemali Kristusa v dobrih dejanjih —, tako da smo bili poslušni in smo nosili križ kljub svoji ubožnosti — bomo vstali kot Kristus: surrexit Dominus vere! — ki je res vstal.

Jezus, ki je postal otrok, premišljujte o tem, je premagal smrt. S ponižnostjo, preprostostjo, poslušnostjo. S pobožanstvenjem vsakodnevnega in navadnega življenja ljudi je Božji Sin postal zmagovalec.

To je zmaga Jezusa Kristusa. Dvignil nas je na svojo raven, na raven otrok Boga, s tem da je sestopil na naše področje, področje otrok ljudi.

Kakor vsak krščanski praznik, je tudi današnji še posebej praznik miru. Oljčne veje s svojo simboliko obujajo prizor iz Prve Mojzesove knjige: Počakal je še sedem dni in nato je spet poslal golobico iz ladje. Proti večeru se je golobica vrnila in glej, v kljunu je imela zeleno oljčno vejico. Zdaj je Noe vedel, da so vode na zemlji upadle. Prikliče nam v spomin, da je zaveza med Bogom in njegovim ljudstvom potrjena in postavljena v Kristusu, kajti on je naš mir. V tej čudoviti enosti in povzetku starega v novem, kar je značilno za liturgijo naše svete katoliške Cerkve, danes beremo naslednje besede, polne globokega veselja: Hebrejski otroci so šli z oljčnimi vejami Gospodu naproti in mu vzklikali: Hozana na višavah!

Vzklikanje Jezusu Kristusu se prepleta v naši duši s tistimi pozdravnimi vzkliki ob njegovem rojstvu v Betlehemu. Ko je šel naprej, piše sv. Luka, so razgrinjali svoje plašče na pot. Ko se je že bližal pobočju Oljske gore, je začela vsa množica učencev z močnim glasom veselo hvaliti Boga za vsa mogočna dela, ki so jih videli. Govorili so: Blagoslovljen kralj, ki prihaja v Gospodovem imenu! V nebesih mir in slava na višavah!

Pax in coelo, mir v nebesih. Vendar poglejmo tudi po svetu: zakaj ni miru na zemlji? Ne, na zemlji ni miru, samo videti je mirno, je le uravnotežen strah, so le krhki dogovori. Tudi v Cerkvi ni miru, ostre napetosti cefrajo belo oblačilo Kristusove neveste. V mnogih srcih manjka miru in neuspešno skušajo zapolniti nemir duše s stalnim letanjem; z malimi užitki, ki ne prinašajo zadovoljstva, saj vedno pustijo grenak priokus žalosti.

"Palmove veje," piše sv. Avguštin, "so simbolna proslavitev, ker predstavljajo zmago. Gospod je bil tik pred tem, da zmaga, s smrtjo na križu. V znamenju križa bo zmagal nad hudičem, princem smrti." Kristus je naš mir, ker je zmagal; zmagal pa je, ker se je boril v hudem boju proti nakopičeni zlobi v človeških srcih.

Kristus, ki je naš mir, je tudi naša Pot. Če hočemo mir, mu moramo slediti. Mir je posledica vojne, boja, tistega duhovnega, intimnega boja, ki ga mora vsak kristjan bojevati proti vsemu, kar v njegovem življenju ni od Boga: proti napuhu, čutnosti, sebičnosti, površinskosti, ozkosrčnosti. Zaman je klicanje k zunanji pomiritvi, če pa v dnu duše vest ni mirna, iz srca namreč prihajajo hudobne misli, umori, prešuštva, nečistovanja, tatvine, kriva pričevanja, kletve.