Seznam točk

Dovolite mi kratko oddaljitev od teme, ki pa je tukaj popolnoma na mestu. Nikoli nisem vprašal nikogar od tistih, s katerimi sem se srečeval, kakšno je njihovo politično mišljenje: ne zanima me! S to svojo normo v ravnanju vam izkazujem resničnost, ki je globoko usidrana v notranjost Opus Dei, kateremu sem se z božjo milostjo in usmiljenjem popolnoma posvetil, da bi služil sveti Cerkvi. Ta tema me ne zanima, ker kristjani uživate najpolnejšo svobodo, skupaj z dosledno osebno odgovornostjo, da bi v zadevah politične, družbene, kulturne narave delovali tako, kakor vam najbolj ugaja, brez drugih meja kot so tiste, ki jih označuje cerkveno učiteljstvo. Skrbelo bi me — za dobro vaših duš — samo, če bi prestopili te meje, saj bi tako ustvarili jasno nasprotje med vero, ki jo izpovedujete, in vašimi deli; takrat bi vas jasno opomnil. Tega nedotakljivega spoštovanja vaših možnosti, vse dokler vas ne oddaljujejo od božjega zakona, ne razumejo tisti, ki ne poznajo resničnega pomena svobode, ki nam jo je Kristus pridobil na križu, qua libertate Christus nos liberavit: privrženci ene in druge skrajnosti, ti, ki poskušajo svoja časna mnenja vsiljevati kot dogme; ali oni, ki ponižujejo človeka s tem, da zanikajo vrednost vere ter jo prepuščajo na milost in nemilost najbolj brutalnim napakam.

Kakor naš Gospod tudi jaz zelo rad kramljam o barkah in mrežah, da bi ob teh evangeljskih prizorih naredili trdne in jasno določene sklepe. Sveti Luka nam pripoveduje o ribičih, ki čistijo in krpajo mreže na bregu Genezareškega jezera. Jezus se približa barkam, ki so pristale ob obali, in stopi v eno izmed njih, v Simonovo barko. S kakšno naravnostjo Učitelj stopi na barko vsakega izmed nas! Da bi nam zakompliciral življenje, kakor včasih kdo ponavlja s tarnajočim prizvokom. Gospod se je na naši poti srečal z vami in z mano, da bi nam obzirno in ljubeče zakompliciral življenje.

Potem ko uči iz Petrove barke, se obrne k ribičem: Duc in altum, et laxate retia vestra in capturam! — odrinite na globoko in vrzite mreže za lov! V zaupanju v Kristusovo besedo ga ubogajo in zgodi se čudežni ulov rib. Gospod gleda Petra, ki se prav tako kot Jakob in Janez ni mogel nehati čuditi, in mu pojasni: Ne boj se! Odslej boš lovil ljudi. In ko so potegnili čolna na kopno, so pustili vse in šli za njim. Tvoja barka — tvoji talenti, tvoja hrepenenja, tvoji dosežki — nima nobene vrednosti, razen če pustiš, da Jezus Kristus razpolaga z njo, če dovoliš, da On svobodno vstopi vanjo, če je ne spremeniš v malika. Ti sam s svojo barko, brez Učitelja, bi se — nadnaravno rečeno — napotil naravnost proti brodolomu. Samo če priznaš in iščeš Kristusovo prisotnost in vodstvo, boš varen pred viharji in nesrečami življenja. Vse polôži v božje roke: naj gredo tvoje misli, dobre pustolovščine tvoje domišljije, tvoje plemenite človeške ambicije, tvoja čista ljubezen, preko Jezusovega srca. V nasprotnem primeru bo vse to prej ali slej potonilo v tvojem egoizmu.

Če privoliš v to, da Bog gospoduje nad tvojo ladjo, da je On njen gospodar — kakšna varnost! … Tudi takrat, ko je videti, da je odsoten, da je zaspal, da ne skrbi za nas in se sredi najtemačnejšega mraka dviguje vihar. Sveti Marko pripoveduje, da so se sredi takšnih okoliščin znašli apostoli; videl je, kako se mučijo z veslanjem, kajti veter jim je bil nasproten. Okrog četrte nočne straže je šel k njim tako, da je hodilpo jezeru. (…) Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!Nato je stopil k njim v čoln in veter je ponehal.

Otroci moji, na zemlji se dogaja toliko stvari …! Lahko bi vam pripovedoval o bolečinah, o trpljenju, o surovem ravnanju, o mučeništvu — prav nič ne pretiravam — o junaštvu mnogih ljudi. V naših očeh, v našem razumu se včasih pojavi misel, da Jezus spi, da nas ne sliši; toda sveti Luka pripoveduje, kako Gospod ravna s svojimi: Medtem ko so se peljali, je zaspal. In nad jezero je prihrumel silen vihar. Čoln je napolnila voda in bili so v nevarnosti. Pristopili so torej, ga prebudili in rekli: Učenik, učenik, izgubljeni smo! In vstal je ter zapretil vetru in razburkani vodi. Ponehala sta in nastala je tišina. Rekel jim je: Kje je vaša vera?

Če se izročimo, se On izroči nam. Potrebno je popolnoma zaupati v Učitelja, se prepustiti njegovim rokam brez pridržkov; mu z deli pokazati, da je ladja njegova, da hočemo, da po svojih željah razpolaga z vsem, kar nam pripada.

Naj zaključim in prosim Sveto Marijo za posredovanje s temi sklepi: živimo iz vere; vztrajajmo z upanjem; ostanimo tesno ob Jezusu Kristusu; zares, zares, zares ga ljubímo; prehodímo in okušajmo svojo pustolovščino ljubezni, ker smo namreč zaljubljeni v Boga; pustímo, da Kristus stopi na našo ubogo barko in prevzame vodstvo v naši duši kot njen Gospodar in Gospod; z iskrenostjo mu izkazujmo, da se bomo trudili vedno ostati v njegovi navzočnosti, podnevi in ponoči, saj nas je On poklical k veri: Ecce ego quia vocasti me! In prišli smo v njegovo stajo, ker nas je pritegnilo njegovo klicanje in žvižgi dobrega Pastirja, z gotovostjo, da bomo le v njegovi senci našli resnično časno in večno srečo.

Razmišljajte sedaj o tistem izrednem trenutku, v katerem je nadangel Gabriel sveti Mariji oznanil načrt Najvišjega. Naša Mati posluša in vpraša, da bi bolje razumela, kar jo prosi Gospod; potem pa dá trden odgovor: Fiat — zgôdi se mi po tvoji besedi! Ta odgovor je sad najboljše svobode: svobode odločitve za Boga.

V vseh skrivnostih naše katoliške vere je navzoča ta pesem svobodi. Presveta Trojica v svobodnem prekipevanju ljubezni iz nič ustvari svet in človeka. Beseda sestopi z nebes in prevzame naše meso s tem čudovitim pečatom svobode v podrejenosti: Tedaj sem rekel: Glej, prihajam; v zvitku knjige je pisano o meni, da izpolnim, o Bog, tvojo voljo. Ko pride ura, ki jo je Bog določil, da odreši človeštvo suženjstva greha, vidimo Jezusa Kristusa na vrtu Getsemani, ko boleče trpi in celo potí krvavi pot ter spontano in vdano sprejme žrtev, za katero ga prosi Oče: Kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol, in kakor ovca, ki umolkne pred tistimi, ki jo strižejo. Svojim apostolom je to že prej napovedal v enem od tistih pogovorov, v katerih je izlil svoje srce, da bi tisti, ki ga ljubijo, spoznali, da je On Pot, po kateri se pride k Očetu — druge poti ni: “Zato me Oče ljubi, ker dam svoje življenje, da ga spet prejmem. Nihče mi ga ne jemlje, ampak ga jaz dajem sam od sebe. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga spet prejmem; to naročilo sem prejel od svojega Očeta.

V božji navzočnosti se ponovno vprašajmo: Gospod, zakaj si nam dal to moč? Zakaj si položil v nas to sposobnost, da te lahko izberemo ali zavrnemo? Ti želiš, da to zmožnost pravilno uporabimo. Gospod, kaj želiš, da storim? Odkrit, točen odgovor je ta: Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem svojim srcem, z vso svojo dušo in z vsem svojim mišljenjem.

Vidite? Svoboda dobi svoj pravi smisel, ko se uporablja v službi odrešujoče resnice, v iskanju neskončne božje ljubezni, ki nas odvezuje vseh sužnosti. Vsak dan večja je moja gorečnost, da bi na ves glas oznanil to nedoumljivo bogastvo kristjana: svobodo slave božjih otrok! V tem je povzeta dobra volja, ki nas uči slediti “dobremu, potem ko smo ga razločili od slabega”.

Rad bi, da premišljujete o neki temeljni točki, ki nas sooča z odgovornostjo naše vesti. Nihče ne more odločati namesto nas; “v tem je pri ljudeh najvišja stopnja dostojanstva: da se sami po sebi in ne po drugih usmerjajo k dobremu.” Mnogi smo od svojih staršev podedovali katoliško vero in po božji milosti, ko smo kmalu po rojstvu prejeli krst, se je v naši duši začelo nadnaravno življenje. Toda skozi vse življenje in celo skozi vsak naš dan moramo obnavljati naravnanost k temu, da ljubimo Boga bolj kot karkoli drugega. “Kristjan, pravi kristjan, je tisti, ki se podvrže gospostvu edine božje Besede,” ne da bi postavljal pogoje tej poslušnosti, in pripravljen se je upreti hudičevi skušnjavi z ravnanjem, kakršno je bilo Kristusovo: Gospoda, svojega Boga, počásti in samo njemu služi!