Seznam točk

Približal se je smokvi: približuje se tebi in približuje se meni. Jezus, ki ga navdajata lakota in žeja po dušah. S križa je zaklical: Sitio!Žejen sem. Žejen je nas, naše ljubezni, naših duš in vseh duš, ki jih moramo voditi k Njemu po poti križa, ki je pot nesmrtnosti in nebeške slave.

Prišel je do smokvinega drevesa, toda na njem ni našel drugega kot listje. To je obžalovanja vredno. Se tako dogaja tudi v našem življenju? Se nam dogaja, da nam žalostno primanjkuje vere, utripanja ponižnosti, da v nas ni najti ne žrtev ne del? Da nas je sama krščanska zunanjost, vendar v nas ni sadov? To je strašno. Kajti Jezus je ukazal: Naj ne bo nikoli več sadu na tebi! In smokva se je pri priči posušila. Razžalosti nas ta odlomek iz Svetega pisma, hkrati pa nas spodbuja, naj se vnamemo v veri, naj živimo skladno s to vero, da bo Kristus od nas vedno prejemal sadove.

Ne varajmo se: naš Gospod nikoli ni odvisen od tega, kar gradimo ljudje; najbolj visokoleteči podvigi so zanj otroška igra. On hoče duše, hoče ljubezen; hoče, da bi vsi prišli uživat njegovo kraljestvo, za vso večnost. Na zemlji moramo veliko delati; in delati moramo dobro, kajti to običajno delo je tisto, kar moramo posvečevati. Vendar pa nikoli ne pozabimo opravljati svojega dela za Boga. Če bi ga opravljali zgolj zase, iz napuha, bi obrodili samo bujno listje: ne Bog ne ljudje ne bi mogli na tako košatem drevesu najti niti malo sladkosti.

Ob takšni predanosti se vname apostolska gorečnost, vsak dan je večja in to hrepenenje prenaša tudi na druge, kajti dobro se širi samo po sebi. Ni mogoče, da naša uboga narava, ki je tako blizu Bogu, ne bi žarela v koprnenju po tem, da po vsem svetu zaseje veselje in mir, da vse prepoji z odrešilno vodo, ki vre iz odprte Kristusove strani, da vse, kar dela, začne in dokonča iz ljubezni.

Prej sem vam govoril o bolečini, o trpljenju, o solzah. Ni protislovje, če trdim, da je za učenca, ki ljubeče išče Učitelja, okus žalosti, težav in bridkosti zelo drugačen: te izginejo, kakor hitro zares sprejmemo božjo voljo, kadar radovoljno izpolnjujemo njegove zamisli kot zvesti otroci, četudi se zdi, da so živci na meji zloma in da so muke neznosne.