Seznam točk

Ko se sveti Pavel spominja te skrivnosti, izpove veselo hvalnico, ki jo danes lahko pozorno okušamo: To mislite v sebi, kar je tudi v Kristusu Jezusu: Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu.

Jezus Kristus, naš Gospod, nam v svojem oznanjevanju zelo pogosto predlaga zgled ponižnosti: Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen. Da bi ti in jaz vedela, da ni druge poti in da le iskreno zavedanje, da nismo nič, v sebi nosi moč, da pritegnemo k sebi božjo milost. “Jezus je za nas prišel, da bi trpel lakoto in da bi nahranil, prišel je, da bi čutil žejo in da bi dal piti, prišel je, da bi se odel z našo smrtnostjo in da bi odeval v nesmrtnost, prišel je ubog, da bi nas naredil bogate.”

Ko se približuje čas njegovega trpljenja — Jezus hoče nazorno pokazati svoje kraljevo dostojanstvo — zmagoslavno vstopi v Jeruzalem … na osličku! Pisano je bilo, da bo mesija kralj ponižnosti: Povejte sionski hčeri: Glej, tvoj kralj prihaja k tebi, krotak, jezdi na oslici in na osličku, mladiču vprežne živali.

Sedaj, pri zadnji večerji, je Kristus vse pripravil za slovo od svojih učencev, medtem ko so se oni kot že ničkolikokrat zapletli v prepir glede tega, kdo iz te skupine izbrancev bo priznan kot največji. Jezus je vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel platno in se z njim opasal. Nato je vlil vode v umivalnik in začel učencem umivati noge in jih brisati s platnom,s katerim je bil opasan.

Še enkrat je učil z zgledom, z deli. Pred učenci, ki so se prepirali zaradi razlogov, polnih napuha in častihlepja, se Jezus skloni in z veseljem izvrši delo služabnika. Kasneje, ko se vrne k mizi, jim pravi: Razumete, kaj sem vam storil? Vi me kličete Učitelj in Gospod. In prav govorite, saj to sem. Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge. Gane me ta rahločutnost našega Jezusa. Ne reče namreč: Če se jaz ukvarjam s tem, koliko bolj bi vi morali delati tako? Postavi se na isto raven, ne sili: ljubeče graja pomanjkanje velikodušnosti tistih mož.

Kakor prvim dvanajsterim, Gospod tudi nam lahko in nam dejansko nenehno daje razumeti: exemplum dedi vobis, dal sem vam zgled ponižnosti. Postal sem služabnik, da boste vi znali s krotkim in ponižnim srcem služiti vsem ljudem.

Si se kdaj vprašal, ko te je spodbudila sveta radovednost, na kakšen način je Jezus uresničil to razsipavanje ljubezni? Sveti Pavel zopet poskrbi za odgovor: Čeprav je bil namreč v podobi Boga, (…) je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Otroci, hvaležno se čudite tej skrivnosti in naučite se: vsa božja moč, vse veličastvo, vsa lepota, vsa neskončna božja harmonija, njegova velika in neizmerna bogastva, sam Bog (!) se je skril v Kristusovi človeškosti, da bi nam služil. Vsemogočni je odločen za nekaj časa zakriti svojo slavo, da bi omogočil odrešilno srečanje s svojimi ustvarjenimi bitji.

Boga ni nikoli nihče videl, piše evangelist Janez, edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil. Pojavil se je pred začudenimi pogledi ljudi: najprej kot novorojenček v Betlehemu; potem kakor otrok, enak vsem ostalim; še kasneje, v templju, kot moder in bister mladostnik; in na koncu s tistim ljubeznivim in privlačnim likom Učitelja, ki je omehčal srca množic, ki so ga navdušene spremljale.

Dovolj je le nekaj potez božje ljubezni, ki se je utelesila, in njegova velikodušnost se dotakne naše duše, nas prižge, nas nežno spodbudi, da se pokesamo in da nas boli, ker je bilo naše ravnanje tolikokrat ozkosrčno in sebično. Jezusu Kristusu se ne zdi zamalo, da bi se ponižal in nas tako iz naše bede povzdignil v dostojanstvo božjih otrok, njegovih bratov. Ti in jaz pa, ravno nasprotno, pogosto postaneva neumno domišljava zaradi darov in talentov, ki sva jih prejela, dokler jih ne spremeniva v razlog, da se vsiljujeva drugim, kakor da bi bile zasluge za teh nekaj relativno dovršeno opravljenih del izključno najine: Kaj pa imaš, česar nisi prejel? In če si prejel, kaj se ponašaš, kakor da nisi prejel?

Ko razmišljamo o božji izročitvi in njegovem ponižanju — govorim zato, da bi vsak pri sebi premišljeval o tem — se častihlepje in domišljavost napuha polnega človeka izkaže za nezaslišan greh, prav zaradi tega, ker posameznika pripelje do popolnega nasprotja od vzora, ki nam ga je pokazal Jezus Kristus s svojim ravnanjem. Počasi premišljujte: On se je ponižal, kljub temu, da je Bog. Človek, ki se prevzema zaradi svojega jaza, hoče sam sebe za vsako ceno povišati in ne prizna, da je narejen iz slabe lončenine.

Ljubezen do bližnjega, ki je kakor velikodušno prekipevanje pravičnosti, najprej zahteva izpolnjevanje dolžnosti: začne se s tem, kar je stvar pravičnosti; nadaljuje se s tistim, kar je že bolj stvar enakosti … Toda če hočemo ljubiti, je potrebno veliko tenkočutnosti, veliko obzirnosti, veliko spoštovanja, veliko prijaznosti: skratka, slediti je treba tistemu apostolovemu nasvetu: Nosite bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo. Takrat bomo zares v polnosti živeli ljubezen do bližnjega, zares uresničevali Jezusovo zapoved.

Zame je najjasnejši zgled za združitev pravičnosti in ljubezni v praksi ravnanje mater: vse svoje otroke ljubijo z isto toplino in prav ta ljubezen jih spodbuja, da z vsakim ravnajo drugače, z neenako pravičnostjo, kajti vsak otrok je drugačen od drugih. Enako je s soljudmi, kjer ljubezen izpopolnjuje in dopolnjuje pravičnost, ker nas vodi, da z različnimi ljudmi ravnamo na različne načine, tako da se prilagodimo na njihove konkretne okoliščine, z namenom, da bi tistemu, ki je žalosten, prinesli veselje, znanje tistemu, ki ni izobražen, toplino tistemu, ki se čuti osamljenega … Pravičnost zahteva, da je treba vsakomur dati, kar mu pripada, kar pa ni isto kot dati vsem enako. Utopični egalitarizem je izvir največjih krivic.

Da bi vedno ravnali tako kot te dobre matere, je treba pozabiti nase in si ne želeti drugega gospostva kakor le služenje drugim, tako kot Jezus Kristus, ki je oznanjal: Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel. To pa zahteva, da lastno voljo v celoti podredimo božjemu zgledu, da delamo za vse, da se borimo za večno srečo in dobrobit drugih. Ne poznam boljše poti za življenje pravičnosti, kakor je življenje izročitve in služenja.