Seznam točk

Obrnimo svoj pogled h Kristusu, ki je naš vzor, naše ogledalo, v katerega se moramo pogledati. Kako Kristus ravna — tudi na zunaj — v pomembnih trenutkih? Kaj nam o Njem pove sveti evangelij? Gane me ta Kristusova običajna naravnanost, da se pred velikimi čudeži obrača k Očetu; in njegov zgled, ko se je za štirideset dni in noči umaknil v puščavo, da bi tam molil, preden je začel svoje javno delovanje.

Zelo pomembno je — oprostite mi, ker vztrajam — da opazujemo Mesijeve korake, kajti On nam je prišel pokazat stezo, ki vodi k Očetu. Z Njim bomo odkrili, kako je mogoče dati nadnaravni pomen celo na videz najmanjšim dejanjem; naučili se bomo živeti vsak trenutek z utripanjem večnosti in globlje bomo razumeli, da človek potrebuje ta čas intimnega pogovora z Bogom: da bi se z Njim pogovarjal, da bi klical k Njemu, da bi ga častil, da bi mu zapel hvalo, da bi ga poslušal ali da bi preprosto bil z Njim.

Že pred mnogimi leti, ko sem premišljeval o tem, kako ravna moj Gospod, sem prišel do zaključka, da je katerikoli apostolat pravzaprav preobilje notranjega življenja. Zato se mi zdi tako naraven in tako nadnaraven ta odlomek, ki pripoveduje, kako se je Kristus odločil dokončno izbrati prvih dvanajst učencev. Sveti Luka nam pove, da je prej vso noč prečul v molitvi. Poglejte ga tudi v Betaniji, ko se odloči obuditi od mrtvih Lazarja, potem ko je najprej jokal za mrtvim prijateljem: povzdignil je oči k nebu in vzkliknil: Oče, zahvaljujem se ti, ker si me uslišal. Prav to je njegov nauk: če hočemo pomagati drugim, če jih hočemo iskreno spodbujati, da bi odkrili resnični smisel njihovega bivanja na zemlji, moramo nujno za temelj imeti molitev.

Toliko prizorov je, v katerih Jezus Kristus govori s svojim Očetom, da se je nemogoče zadržati pri vseh. Vendar mislim, da ne moremo opustiti premišljevanja o tistih tako silnih urah pred njegovim trpljenjem in smrtjo, ko se je pripravljal, da bi dovršil daritev, ki nam je povrnila božjo ljubezen. V tesnem krogu prijateljev v dvorani zadnje večerje se njegovo srce razlije: proseče se obrne k Očetu, napove prihod Svetega Duha in spodbudi svoje najbližje k nenehni gorečnosti ljubezni in vere.

Ta Odrešenikova goreča zbranost se nadaljuje na vrtu Getsemani, ko začuti, da je trpljenje že zelo blizu, da se približujejo ponižanja in bolečine, ta težki križ, na katerega obešajo zločince, ki ga je On goreče želel. Oče, če hočeš, vzemi ta kelih od mene. Takoj nato doda: Toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi. Kasneje, pribit na križu, sam, z rokami, razprostrtimi v držo večnega duhovnika, še naprej ohranja dialog s svojim Očetom: V tvoje roke izročam svojega duha.