Seznam točk

Nikoli ne bomo mogli razumeti te Kristusove svobode, ki je neizmerna, neskončna, kakor njegova ljubezen. Toda najdragocenejši zaklad njegove velikodušne, popolne žrtve nas mora nagniti k razmišljanju: Gospod, zakaj si mi dal ta privilegij, da sem zmožen slediti tvojim korakom, hkrati pa sem te zmožen žaliti? S tem smo uspeli natančno opredeliti pravilno uporabo svobode, če je naravnana k dobremu, ter njeno napačno naravnanost, ko se človek zaradi te sposobnosti oddalji od Ljubezni vseh ljubezni in pozabi nanjo. Osebna svoboda, ki jo branim in jo bom vedno branil z vsemi svojimi močmi, me vodi k temu, da se prepričano in z gotovostjo, zavedajoč se svoje slabotnosti, sprašujem: Kaj pričakuješ od mene, Gospod, da to prostovoljno izpolnim?

Odgovarja nam Kristus sam: veritas liberabit vos, resnica vas bo osvobodila. Katera je ta resnica, ki v vsem našem življenju začenja in končuje pot svobode? Povzel vam jo bom z veseljem in gotovostjo, ki prihajata iz odnosa med Bogom in njegovimi ustvarjenimi bitji: zavedanje, da smo izšli iz božjih rok, da smo predmet posebne ljubezni presvete Trojice, da smo otroci tako velikega Očeta. Prosim mojega Gospoda, da bi se hoteli tega zavedati, dan za dnem okušati to resnico: tako bomo ravnali kot svobodni ljudje. Ne pozabite: kdor ne ve, da je božji otrok, ne pozna najgloblje resnice o sebi in v njegovem delovanju mu primanjkuje obvladovanja in umirjenosti, lastnih tistim, ki ljubijo Gospoda bolj kot karkoli drugega.

Prepričajte se: da bi si zaslužili nebesa, si moramo svobodno prizadevati s polno, neprekinjeno in prostovoljno odločenostjo. Toda svoboda sama po sebi ni dovolj: potrebuje usmeritev, vodnika. “Ni dobro, da duša nima nikogar, ki bi jo vodil; zato je bila odrešena, da bi bil njen kralj Kristus, čigar jarem je prijeten in čigar breme je lahko (Mt 11,30), ne pa hudič, čigar kraljestvo je težko.”

Zavrnite prevaro tistih, ki se zadovoljijo z žalostnim vzklikanjem: Svoboda, svoboda! Velikokrat se prav v tem klicanju skriva tragično suženjstvo: kajti odločitev, ki izbere zmoto, ne osvobaja; edini, ki osvobaja, je Kristus, saj je samo On Pot, Resnica in Življenje.

Ko v letih svojega duhovništva — ne bom rekel, da učim, temveč kričim o svoji ljubezni do osebne svobode, pri nekaterih opazim gesto nezaupanja, kot bi sumili, da obramba svobode predstavlja nevarnost za vero. Naj se pomirijo ti bojazljivci. Napad na vero predstavlja izključno napačna razlaga svobode: brez kakršnegakoli cilja, brez objektivnega merila, brez zakona, brez odgovornosti, z eno besedo: razbrzdanost. Na žalost je to tisto, kar zagovarjajo nekateri; taka zahteva pa dejansko pomeni napad na vero. Zato ni pravilno, če govorimo o svobodi posameznikove vesti v pomenu, ki vrednoti kot pozitivno moralno kategorijo to, da človek zavrne Boga. Spomnili smo že, da se lahko upremo Gospodovim odrešenjskim načrtom; zmožni smo, toda ne smemo tega storiti. In če bi nekdo premišljeno zavzel tako držo, bi grešil zaradi prelomitve prve in temeljne božje zapovedi: Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo.

Jaz z vsemi svojimi močmi branim svobodo vseh vesti, ki izraža, da nikomur ni dovoljeno preprečiti drugemu človeku, da bi častil Boga. Treba je spoštovati zakonito hrepenenje po resnici: človeško bitje ima resno obveznost, da išče Gospoda, da ga spozna in ga časti, toda nihče na zemlji si ne bi smel dovoliti vsiljevati bližnjemu, naj prakticira vero, ki je le-ta nima. Prav tako si nihče ne sme prilastiti pravice, da škoduje tistemu, ki je vero prejel od Boga.

Naša sveta mati Cerkev se je vedno izrekala za svobodo in zavračala sleherni fatalizem, naj bo starodaven ali novejši. Pokazala je, da je vsak človek gospodar svoje usode, za dobro ali za slabo: tisti, ki se niso ločili od dobrega, bodo šli v večno življenje; tisti, ki so delali zlo, v večni ogenj. Vedno nas presune ta velikanska sposobnost — tvoja in moja, od vseh nas — ki hkrati razodeva znamenje naše plemenitosti. “Greh je do tolikšne mere prostovoljno zlo, da nikakor ne bi bil greh, če ne bi imel svojega začetka v volji: ta trditev uživa tolikšno očitnost, da se z njo strinja tisto malo modrecev in veliko nevednežev, ki naseljujejo svet.”

Ponovno povzdignem svoje srce v zahvalo Bogu, mojemu Gospodu, ker mu nič ni preprečevalo, da bi nas ustvaril brezhibne, z nepremagljivo naravnanostjo k dobremu, ki se ji ne bi mogli upreti, toda “presodil je, da bodo njegovi služabniki boljši, če mu bodo služili svobodno.” Kako velika je ljubezen, usmiljenje našega Očeta! Ob tej resničnosti njegovih božjih norosti do otrok si želim imeti tisoč ust, tisoč src, še več, da bi lahko živel v nenehnem slavljenju Boga Očeta, Boga Sina, Boga Svetega Duha. Pomislite: Vsemogočni, tisti, ki s svojo previdnostjo vlada vesolju, ne želi prisiljenih služabnikov, raje ima svobodne otroke. Čeprav se zaradi padca prvega para rodimo proni ad peccatum, nagnjeni h grehu, je v dušo vsakega od nas položil iskro njegove neskončne modrosti, da nas privlači dobro in da hrepenimo po trajnem miru. In vodi nas do razumevanja, da je resnico, srečo in svobodo mogoče doseči le, ko si prizadevamo, da bi v nas vzklilo to seme večnega življenja.

Možnost, da Bogu odgovori “ne”, da zavrne ta začetek nove in dokončne sreče, je ostala v rokah človeka. Toda če dela tako, ni več otrok in se spremeni v sužnja. “Vsaka stvar je tisto, kar ji pritiče glede na njeno naravo; zato, ko začne iskati nekaj tujega, ne deluje v skladu s tem, kar je, temveč deluje zaradi tujega nagiba; in to je suženjsko. Človek je po naravi razumski. Ko se ravna po svojem razumu, ravna v skladu z njemu lastnim delovanjem, kot to, kar je: in to je lastno svobodi. Ko greši, ravna zunaj razuma, in takrat se pusti voditi nagibu nečesa drugega, podvržen je mejam tujega, in zato je vsak, ki dela greh, suženj greha (Jn 8,34).”

Dovolite mi, da vztrajam na tem; zelo jasno je in o tem se lahko pogosto prepričamo v naši okolici ali pa pri nas samih: nihče ne uide kakšni obliki suženjstva. Nekateri padajo na kolena pred denarjem, drugi častijo moč, spet drugi relativno mirnost skepticizma, nekateri v čutnosti odkrijejo svoje zlato tele. In enako se dogaja s plemenitimi stvarmi. Garamo za nek podvig večjih ali manjših razsežnosti, v uresničevanju nekega znanstvenega, umetniškega, literarnega, duhovnega dela. Če se vlaga veliko truda, če obstaja resnično velika ljubezen, potem tisti, ki se izroči, živi kot suženj in se z veseljem posveča služenju za smoter njegovega dela.

Suženjstvo zaradi suženjstva; če v vsakem primeru moramo služiti, je torej — če priznamo ali ne — suženjstvo človeška resničnost, in nič ni boljšega kot vedeti, da smo zaradi ljubezni sužnji Boga. V tistem trenutku namreč prenehamo biti sužnji in postanemo prijatelji, otroci. In tukaj se pokaže razlika: s poštenimi svetnimi opravili se spopadamo z enako strastjo, z enako vnemo kot ostali, toda z mirom globoko v duši; veselo in vedro tudi v težavah, ker ne polagamo svojega zaupanja v to, kar je minljivega, temveč v tisto, kar ostane za vedno, nismo otroci dékle, ampak svobodne.

Od kod nam ta svoboda? Od Kristusa, našega Gospoda. To je svoboda, s katero nas je odrešil On. Zato uči: Če vas torej Sin osvobodi, boste zares svobodni. Kristjani nimamo potrebe, da bi si od kogarkoli izposojali resnični pomen tega daru, ker je krščanska svoboda edina, ki odrešuje človeka.

Rad govorim o pustolovščini svobode, kajti tako se odvija vaše in moje življenje. Svobodno — kakor otroci, vztrajam, ne kakor sužnji — gremo po stezi, ki jo je Gospod začrtal vsakemu izmed nas. To sproščenost gibanja okušamo kot darilo od Boga.

Svobodno, brez kakršnekoli prisile, ker mi je tako všeč, se odločim za Boga. In obvežem se, da bom služil, da bom spreminjal svoje življenje v razdajanje drugim zaradi ljubezni do mojega Gospoda Jezusa. Ta svoboda me spodbuja k vzklikanju, da me nič na zemlji ne bo ločilo od Kristusove ljubezni.

Naša obveznost je, da branimo osebno svobodo vseh ljudi, saj vemo, da nas je Kristus osvobodil zasvobodo. Če ne ravnamo tako, s kakšno pravico zahtevamo svojo lastno svobodo? Prav tako moramo širiti resnico, kajti veritas liberabit vos, resnica nas osvobaja, nevednost pa zasužnjuje. Braniti moramo pravice vseh ljudi: pravico do življenja, pravico do tega, da imajo vse potrebno za dostojno življenje, pravico do dela in do počitka, do tega, da sami izberejo svoj stan, da si ustvarijo dom, imajo otroke znotraj zakona in da jih lahko vzgajajo, da lahko vedro preživijo čas bolezni ali starosti, da imajo dostop do kulture, do povezovanja s sodržavljani za doseganje pravičnih ciljev. Predvsem pa moramo ščititi pravico do popolnoma svobodnega spoznavanja Boga in ljubezni do Njega, kajti vest bo — če je pravilno izoblikovana — v vsem odkrivala Stvarnikove sledove.

Prav zato je nujno ponoviti — ne vmešavam se v politiko, temveč le potrjujem nauk Cerkve — da marksizem ni združljiv s Kristusovo vero. Ali obstaja kaj bolj nasprotujočega veri kakor režim, v katerem vse temelji na tem, da se iz duše odstrani ljubečo navzočnost Boga? Glasno zakličite, da se bo jasno slišal vaš glas: da bi živeli pravičnost, ne potrebujemo marksizma. Ravno nasprotno: ta izredno težka zmota zaradi svojih izključno materialističnih rešitev, ki ne poznajo Boga miru, ljudem postavlja ovire za doseganje sreče in razumevanja. V krščanstvu najdemo dobro luč, ki vedno daje odgovore na vse težave: dovolj je, če se iskreno trudite biti katoliški, non verbo neque lingua, sed opere et veritate, ne z besedami, tudi ne z jezikom, temveč z deli in zares. Spregovorite o tem vsakokrat, ko se pojavi priložnost — in če je treba, jo poiščite — brez pridržkov in brez strahu.