Seznam točk

Sveti Matej nam prav tako pripoveduje, da se je Jezus vrnil iz Betanije lačen. Vedno sem ganjen ob Kristusu, še posebno ko vidim, da je pravi človek, popoln, hkrati pa tudi popoln Bog, da bi nam pokazal, kako lahko izkoristimo celó našo nevrednost in našo naravno slabotnost, da bi se v polnosti — takšni kot smo — izročili Očetu, ki z veseljem sprejme to popolno daritev.

Bil je lačen. Stvarnik vesoljstva, Gospodar vseh stvari trpi lakoto! Gospod, zahvaljujem se ti, da je sveti pisec po božjem navdihu v tem odlomku zapustil to sled, podrobnost, ki me obvezuje, da te bolj ljubim, ki me spodbuja, da živo želim v kontemplaciji opazovati tvojo presveto človeškost! Perfectus Deus, perfectus homo, popoln Bog, popoln človek iz mesa in kosti, kakor ti, kakor jaz.

Si se kdaj vprašal, ko te je spodbudila sveta radovednost, na kakšen način je Jezus uresničil to razsipavanje ljubezni? Sveti Pavel zopet poskrbi za odgovor: Čeprav je bil namreč v podobi Boga, (…) je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Otroci, hvaležno se čudite tej skrivnosti in naučite se: vsa božja moč, vse veličastvo, vsa lepota, vsa neskončna božja harmonija, njegova velika in neizmerna bogastva, sam Bog (!) se je skril v Kristusovi človeškosti, da bi nam služil. Vsemogočni je odločen za nekaj časa zakriti svojo slavo, da bi omogočil odrešilno srečanje s svojimi ustvarjenimi bitji.

Boga ni nikoli nihče videl, piše evangelist Janez, edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil. Pojavil se je pred začudenimi pogledi ljudi: najprej kot novorojenček v Betlehemu; potem kakor otrok, enak vsem ostalim; še kasneje, v templju, kot moder in bister mladostnik; in na koncu s tistim ljubeznivim in privlačnim likom Učitelja, ki je omehčal srca množic, ki so ga navdušene spremljale.

Dovolj je le nekaj potez božje ljubezni, ki se je utelesila, in njegova velikodušnost se dotakne naše duše, nas prižge, nas nežno spodbudi, da se pokesamo in da nas boli, ker je bilo naše ravnanje tolikokrat ozkosrčno in sebično. Jezusu Kristusu se ne zdi zamalo, da bi se ponižal in nas tako iz naše bede povzdignil v dostojanstvo božjih otrok, njegovih bratov. Ti in jaz pa, ravno nasprotno, pogosto postaneva neumno domišljava zaradi darov in talentov, ki sva jih prejela, dokler jih ne spremeniva v razlog, da se vsiljujeva drugim, kakor da bi bile zasluge za teh nekaj relativno dovršeno opravljenih del izključno najine: Kaj pa imaš, česar nisi prejel? In če si prejel, kaj se ponašaš, kakor da nisi prejel?

Ko razmišljamo o božji izročitvi in njegovem ponižanju — govorim zato, da bi vsak pri sebi premišljeval o tem — se častihlepje in domišljavost napuha polnega človeka izkaže za nezaslišan greh, prav zaradi tega, ker posameznika pripelje do popolnega nasprotja od vzora, ki nam ga je pokazal Jezus Kristus s svojim ravnanjem. Počasi premišljujte: On se je ponižal, kljub temu, da je Bog. Človek, ki se prevzema zaradi svojega jaza, hoče sam sebe za vsako ceno povišati in ne prizna, da je narejen iz slabe lončenine.

Vrnimo se k svetemu evangeliju in se zadržimo pri tem, kar nam pripoveduje sveti Matej v enaindvajsetem poglavju. Pove nam, da je Jezus, ki se je zjutraj vračal v mesto, postal lačen. Ob poti je zagledal smokvino drevo in šel k njemu. Kakšno veselje, Gospod, ko te vidimo lačnega, ko te vidimo žejnega ob studencu v Sihárju! Opazujem tebe, ki si perfectus Deus, perfectus homo: pravi Bog, vendar pravi človek, s telesom, kakršno je moje. Sam sebe je izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika, da jaz nikoli ne bi podvomil, da me On razume, da me ljubi.

Postal je lačen. Kadar se utrudimo pri delu, pri študiju, v apostolatu, kadar na obzorju vidimo samo oblačno nebo, takrat obrnimo svoj pogled h Kristusu: k dobremu Jezusu, k utrujenemu Jezusu, k lačnemu in žejnemu Jezusu. Kako nam pomagaš, da te razumemo, Gospod! Kako nam pomagaš, da te ljubimo! Pred nami se pokažeš enak nam, v vsem razen v grehu, da bi mi občutili, da lahko s tabo premagamo svoja slaba nagnjenja, svojo krivdo. Kajti nista pomembna ne utrujenost, ne lakota, ne žeja, ne solze … Kristus je bil utrujen, bil je lačen, bil je žejen, jokal je. Tisto, kar je zares pomembno, je boj — ljubezni polna bitka, kajti Gospod vedno ostaja z nami — da bi izpolnili voljo Očeta, ki je v nebesih.

Učenci, piše sv. Janez, niso vedeli, da je Jezus. Jezus jim je tedaj rekel: Otroci, imate kaj prigrizniti? Ta Kristusov prizor domačnosti mi vzbuja veselje. Da to reče Jezus Kristus, Bog! On, ki že ima poveličano telo! Vrzite mrežo na desno stran čolna in boste našli. Vrgli so jo torej, pa je zaradi obilice rib niso mogli več izvleči. Zdaj razumejo. Učencem pride na misel to, kar so tolikokrat slišali iz Učiteljevih ust: ribiči ljudi, apostoli. In razumejo, da je vse mogoče, ker je On tisti, ki vodi ribolov.

Tisti učenec, ki ga je Jezus ljubil, je tedaj rekel Petru: Gospod je. Ljubezen, ljubezen vidi od daleč. Ljubezen je prva, ki zazna te male pozornosti. Ta mladostni apostol z močno ljubeznijo, ki jo čuti do Jezusa, saj ga je imel rad z vso čistostjo in nežnostjo srca, ki nikoli ni bilo pokvarjeno, vzklikne: Gospod je!

Ko je Simon Peter slišal, da je Gospod, si je opasal vrhnje oblačilo (…) in se vrgel v morje. Peter je ena sama vera. Vrže se v morje, navdan s čudovito drznostjo. Z Janezovo ljubeznijo in s Petrovo vero — kako daleč bomo prišli?