Seznam točk

Poglejte, izmed mnogih pohval, ki so jih izrekli o Jezusu tisti, ki so opazovali njegovo življenje, obstaja ena, ki na neki način zajame vse. Mislim na tisti vzklik, prepoln izrazov začudenja in navdušenja, ki ga je spontano ponavljala množica, ko je osupla prisostvovala njegovim čudežem: bene omnia fecit, vse je naredil prav in občudovanja vredno: velike čudeže in majhne, vsakdanje stvari, ki niso nikogar osupnile, toda Kristus jih je opravil s popolnostjo njega, ki je perfectus Deus, perfectus homo, popoln Bog in popoln človek.

Vse Gospodovo življenje v meni vzbuja ljubezen. Poleg tega imam neko posebno šibko točko: njegovih trideset let skritega življenja v Betlehemu, Egiptu in v Nazaretu. Ta čas — ki je dolg — o katerem se komajda govori v evangeliju, nima posebnega pomena v očeh nekoga, ki nanj gleda površinsko. Kljub temu sem vedno vztrajal, da je to molčanje o Učiteljevem življenjepisu zelo zgovorno in vsebuje nauk, ki je za kristjane čudovit. To so bila intenzivna leta dela in molitve, v katerih je Jezus Kristus živel običajno življenje — kakršno je naše, če hočemo — božje in človeško hkrati; tako v tisti preprosti in prezrti rokodelski delavnici kakor kasneje pred množico je vse izvršil do popolnosti.

Borite se proti temu pretiranemu razumevanju, ki ga vsakdo ima do samega sebe: bodite zahtevni do sebe! Včasih preveč mislimo na zdravje; na počitek, ki ne sme manjkati, saj ga potrebujemo, da bi se vrnili na delo s prenovljenimi močmi. Toda ta počitek — to sem zapisal že pred mnogimi leti — ne pomeni, da ne delamo nič, ampak da se razvedrimo z dejavnostmi, ki zahtevajo manj napora.

Spet drugič se z lažnimi izgovori preveč prepustimo udobju in pozabimo na blagoslovljeno odgovornost, ki sloni na naših ramenih; zadovoljimo se s tem, da naredimo le najnujnejše, pustimo se premamiti premišljenim nesmislom, da bi lahko stali križem rok, medtem ko Satan in njegovi zavezniki delujejo brez predaha. Pozorno poslušaj in premišljuj, kar je napisal sveti Pavel kristjanom, ki so opravljali delo služabnika: poudarjal je nujnost tega, da ubogajo svoje gospodarje, ne zaradi videza, kakor da bi hoteli ugajati ljudem, ampak kot Kristusovi sužnji, ki iz srca izpolnjujejo božjo voljo. Služíte z dobro voljo kakor Gospodu in ne kakor ljudem. Kako dober nasvet tudi zate in zame!

Prosímo našega Gospoda Jezusa Kristusa za razsvetljenje in rotimo ga, naj nam pomaga v vsakem trenutku odkrivati ta božji smisel, ki naš poklic spreminja v gibalo, na katerem temelji in se giblje naša poklicanost k svetosti. V evangeliju lahko preberete, da je bil Jezus znan kot faber, filius Mariae, delavec, Marijin sin; tudi mi moramo v svetem ponosu z dejanji dokazati, da smo delavci, delavni moški in ženske!

Ker se moramo vedno obnašati kot božji odposlanci, se moramo močno zavedati, da mu prav nič zvesto ne služimo, kadar opustimo svojo nalogo; kadar z drugimi ne delimo truda in požrtvovalnosti ob izpolnjevanju poklicnih dolžnosti; kadar nas lahko označijo za brezdelne, nezanesljive, lahkomiselne, neurejene, lene, nekoristne … Kajti kdor zanemarja te na videz manj pomembne obveznosti, bo težko zmagal v tistih v notranjem življenju, ki so nedvomno težje. Kdor je v najmanjšem zvest, je zvest tudi v velikem, kdor pa je krivičen v najmanjšem, je krivičen tudi v velikem.

Moji ljubi bratje, ponovno slišimo glas svetega Pavla, bodite stanovitni, neomahljivi, vse bolj napredujte vGospodovem delu, saj veste, da vaš trud ni prazen v Gospodu. Ali vidite? Cel splet kreposti vstopi v igro, kadar izvršujemo svoje opravilo z namenom, da bi ga posvetili: srčnost, da vztrajamo pri svojem delu kljub razumljivim težavam, ne da bi se pustili premagati zaskrbljenosti; zmernost, da se razdamo, ne da bi kaj zadržali zase, da premagamo težnje po udobju in sebičnost; pravičnost, da izpolnimo svoje dolžnosti do Boga, do družbe, do družine, do sodelavcev; razumnost, da bomo zmeraj vedeli, kaj je potrebno storiti in začeli z delom brez odlašanja … In vse to — vztrajam — zaradi ljubezni, z živim in takojšnjim čutom odgovornosti za sad našega dela in njegov apostolski doseg.

Ljubezen so dejanja, ne pa lepe besede, pravi ljudski rek in mislim, da ni potrebno dodati ničesar več.

Gospod, daj nam svojo milost. Odpri nam vrata delavnice v Nazaretu, da se bomo naučili opazovati Tebe s tvojo Materjo sveto Marijo in z očakom svetim Jožefom — ki ga tako ljubim in častim — kako se vsi trije posvečajo življenju svetega dela. Naša uboga srca se bodo zganila, iskali te bomo in te našli pri vsakdanjem delu, za katerega Ti želiš, da ga spreminjamo v božje delo, delo Ljubezni.

Obstajata dve človeški kreposti, delavnost in marljivost, ki se zlijeta v eno samo: v prizadevanje, da bi dobro uporabili talente, ki jih je vsakdo prejel od Boga. Sta kreposti, ker vodita k temu, da dobro opravimo svoje delo. Delo namreč — to oznanjam že od leta 1928 — ni prekletstvo niti kazen za greh. Prva Mojzesova knjiga govori o tem dejstvu, še preden se je Adam uprl proti Bogu. Po Gospodovih načrtih naj bi človek vedno delal in tako sodeloval v neskončnem delu stvarjenja.

Kdor je delaven, izkoristi čas, ki ni le zlato, ampak je tudi božja slava! Dela, kar mora storiti, in je v tem, kar dela; ne zaradi rutine, niti zato, da bi zapolnil svoj čas, temveč kot rezultat pozornega in preudarnega razmisleka. Zato je marljiv. Običajna uporaba te besede, marljiv, nas spominja na njen latinski izvor. Marljiv prihaja iz glagola diligo, ki pomeni ljubiti, ceniti, izbrati kot sad prizadevne in skrbne pozornosti. Ni marljiv tisti, ki je zaletav, temveč tisti, ki dela z ljubeznijo in dovršeno.

Naš Gospod, popoln človek, je izbral ročno delo, ki ga je rahločutno in ljubeče izvrševal skozi skoraj vsa leta, kar jih je preživel na zemlji. Svoj poklic je opravljal med drugimi prebivalci njegove vasi in s to človeško in božjo dejavnostjo nam je jasno dokazal, da običajno delo ni malenkost neznatnega pomena, temveč os našega posvečevanja, nenehna priložnost, da se srečujemo z Bogom ter ga hvalimo in slavimo z delom našega uma ali naših rok.

“Marija je s svojo ljubeznijo pripomogla, da se v Cerkvi rodijo verniki, udje tiste Glave, katere Mati glede na telo je ona.” Kot Mati nas uči; in ker je Mati, njene lekcije niso hrupne. Potrebna je občutljivost duše, kanček rahločutnosti, da bi razumeli, kar nam bolj kot z obljubami kaže z dejanji.

Učiteljica vere. Blagor ji, ki je verovala, tako jo pozdravi njena sestrična Elizabeta, ko se naša Gospa poda v pogorje, da bi jo obiskala. Čudovito je bilo tisto dejanje vere svete Marije: Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi. Ob rojstvu svojega Sina na zemlji gleda božjo veličino: tam je zbor angelov in tako pastirji kot mogočneži pridejo počastit Dete. Toda potem mora sveta družina zbežati v Egipt, da bi ušla pred zločinskimi Herodovimi namerami. Nato tišina: trideset dolgih let preprostega, običajnega življenja, kakor v kateremkoli domu majhne galilejske vasi.

Sveti evangelij nam v nekaj besedah pokaže pot, kako naj razumemo zgled naše Matere: Marija pa je vse te besede ohranila in premišljevala v svojem srcu. Poskušajmo jo posnemati, tako da se z Gospodom v ljubečem dvogovoru pogovarjamo o vsem, kar se nam dogaja, vse do najneznatnejših pripetljajev. Ne pozabimo, da jih moramo tehtati, ceniti in gledati nanje z očmi vere, da bi odkrili božjo voljo.

Če je naša vera šibka, se zatecimo k Mariji. Sveti Janez poroča, da so zaradi čudeža na svatbi v Kani, ki ga je Jezus naredil na prošnjo svoje Matere, njegovi učenci verovali vanj. Naša Mati vedno posreduje za nas pri svojem Sinu, da bi poskrbel za nas in se nam pokazal na tak način, da bi mogli izpovedati: Ti si Božji Sin.