Obstajata dve človeški kreposti, delavnost in marljivost, ki se zlijeta v eno samo: v prizadevanje, da bi dobro uporabili talente, ki jih je vsakdo prejel od Boga. Sta kreposti, ker vodita k temu, da dobro opravimo svoje delo. Delo namreč — to oznanjam že od leta 1928 — ni prekletstvo niti kazen za greh. Prva Mojzesova knjiga govori o tem dejstvu, še preden se je Adam uprl proti Bogu. Po Gospodovih načrtih naj bi človek vedno delal in tako sodeloval v neskončnem delu stvarjenja.

Kdor je delaven, izkoristi čas, ki ni le zlato, ampak je tudi božja slava! Dela, kar mora storiti, in je v tem, kar dela; ne zaradi rutine, niti zato, da bi zapolnil svoj čas, temveč kot rezultat pozornega in preudarnega razmisleka. Zato je marljiv. Običajna uporaba te besede, marljiv, nas spominja na njen latinski izvor. Marljiv prihaja iz glagola diligo, ki pomeni ljubiti, ceniti, izbrati kot sad prizadevne in skrbne pozornosti. Ni marljiv tisti, ki je zaletav, temveč tisti, ki dela z ljubeznijo in dovršeno.

Naš Gospod, popoln človek, je izbral ročno delo, ki ga je rahločutno in ljubeče izvrševal skozi skoraj vsa leta, kar jih je preživel na zemlji. Svoj poklic je opravljal med drugimi prebivalci njegove vasi in s to človeško in božjo dejavnostjo nam je jasno dokazal, da običajno delo ni malenkost neznatnega pomena, temveč os našega posvečevanja, nenehna priložnost, da se srečujemo z Bogom ter ga hvalimo in slavimo z delom našega uma ali naših rok.