Seznam točk

Danes se začenja advent, zato je dobro, da smo pregledali pasti, ki nam jih nastavljajo sovražniki duš: nered čutnosti in lahkoživega življenja, nesmisel razuma, ki se upira Gospodu, vzvišena nadutost, ki ne rodi ljubezni ne do Boga ne do soljudi. Vsa ta stanja duha so resnične ovire in povzročajo veliko vznemirjenje. Zato nas liturgija vpelje v prošnjo za Božje usmiljenje: K tebi, Gospod, vzdigujem svojo dušo. Moj Bog, vate zaupam, naj ne bom osramočen, naj ne ukajo nad menoj moji sovražniki. Tako smo molili pri vstopnem spevu. In v odpevu pri darovanju bomo ponovili: vate zaupam; naj ne bom osramočen!

Sedaj, ko se približuje čas odrešenja, so nam v tolažbo besede iz ust svetega Pavla: Ko pa sta se pojavili dobrota in človekoljubnost Boga, našega odrešenika, nas je rešil, a ne zaradi del pravičnosti, ki bi jih bili storili mi, marveč po svojem usmiljenju.

Če gledate po Svetem pismu, boste stalno odkrivali navzočnost Božjega usmiljenja: zemlja ga je polna, razliva se na vse njegove sinove, super omnem carnem; nas obdaja, je naš predhodnik, je povsod prisotno, da nam pomaga in nam je bilo stalno potrjeno. Ko se Bog v vlogi ljubečega Očeta z nami ukvarja, gleda na nas v svoji milosrčnosti: usmiljenje je blago, ljubko kakor deževni oblaki.

Jezus Kristus povzame in poveže vso to zgodovino Božjega usmiljenja z besedami: Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli. In še ob drugi priliki: Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče! Izmed mnogih evangeljskih prizorov se nam je močno vtisnilo v spomin tudi usmiljenje do prešuštnice, prilika o izgubljenem sinu, o izgubljeni ovci, o dolžniku, obuditev edinega sina vdove iz Naina. Koliko dobrih razlogov za razlago tega velikega čudeža! Umrl je edini sin uboge vdove. Tisti, ki ji je pomenil smisel življenja, ki bi ji lahko pomagal v starosti. A Kristus ne naredi čudeža zaradi pravičnosti, naredi ga iz sočutja, ker ga v notranjosti gane človeška bolečina.

Kakšno gotovost bi nam moralo povzročiti Gospodovo sočutje! Če se bo zgodilo, da bo vpil k meni, ga bom uslišal, ker sem milostljiv. To je vabilo, obljuba, ki je ne bo prelomil. Bližajmo se torej z zaupnostjo prestolu milosti, da bomo dosegli usmiljenje in našli milost, ki nam bo v pravem trenutku pomagala. Sovražniki naše svetosti bodo brez moči, ker nas varuje Božje usmiljenje. In če — po lastni krivdi —, pademo, nam bo Gospod pomagal in nas dvignil. "Naučil si se izogibati se malomarnosti, se oddaljiti od ošabnosti, biti pobožen, osvoboditi se svetnih spon, izbirati večne in ne časne dobrine. Ker pa človeška šibkost ne more odločno korakati po spolzkem svetu, ti je dobri zdravnik tudi predpisal zdravila proti zablodam, in usmiljeni sodnik ti ni odrekel upanja do oprostitve."

Postni čas je spomin na štirideset dni, ki jih je Jezus preživel v puščavi kot pripravo na leta učenja, ki dosežejo vrhunec na križu in v slavi Velike noči. Štirideset dni molitve in pokore. Na koncu pa pride prizor, ki nam ga prinaša današnja liturgija v mašnem evangeliju: Kristusove skušnjave.

Skrivnostni prizor, ki ga človek zaman skuša razumeti — Bog se podvrže skušnjavi, pusti hudemu duhu proste roke —, lahko pa ga premišljuje s prošnjo Gospodu, da mu dá spoznati nauk, ki se v njem skriva.

Jezus Kristus je skušan. Izročilo nam razlaga prizor kot dokaz, da je naš Gospod hotel pretrpeti skušnjavo in nam tudi v tem biti zgled. Tako je, saj je Kristus bil pravi Človek, nam enak, razen v grehu. Po štiridesetdnevnem postu, v času katerega je — verjetno —, užival le bilke, koreninice in nekaj vode, Jezus začuti lakoto: pravo lakoto, kot vsako drugo živo bitje. Ko pa mu hudič predlaga, naj kamenje spremeni v kruh, naš Gospod ne odkloni le prepotrebne hrane, ampak odžene od sebe še večjo skušnjavo: uporabo Božje moči za reševanje, če lahko tako rečemo, osebnega problema.

Verjetno ste v evangelijih opazili, da Jezus ne dela čudežev v lastno korist. Ženinu in nevesti v Kani Galilejski spremeni vodo v vino; pomnoži kruh in ribe, da nahrani lačno množico. Sam se pa dolga leta preživlja z delom svojih rok. In kasneje, v času romanja po izraelskih pokrajinah, živi s pomočjo tistih, ki mu sledijo.

Sveti Janez poroča, da je Jezus po dolgi hoji prišel do studenca v Siharju in poslal učence v mesto kupit hrano; ko vidi, da se mu približuje Samarijanka, jo prosi vode, ker sam ni imel s čim zajeti. Zaradi dolgih pohodov izčrpano telo izkusi utrujenost; drugič si privošči spanec, da spet pridobi moči. To je velikodušnost Gospoda, ki se je ponižal in v vsem sprejel človeško podobo, ki ne uporablja svoje Božje moči, da bi se izognil težavam ali naporu. Uči nas biti močni, ljubiti delo, ceniti človeško in Božjo plemenitost, ki uživa posledice izročitve.

Pri drugi skušnjavi, ko mu hudič predlaga, naj se vrže s tempeljskih višav, Jezus ponovno odkloni možnost, da bi se poslužil svoje Božje moči. Kristus se ne baha, ne išče pompa, človeške teatralnosti, ki skuša izrabiti Boga kot platno za ozadje lastne odličnosti. Jezus Kristus hoče izpolniti Očetovo voljo brez prehitevanja, noče hiteti z uro čudežev, ampak korak za korakom prehoditi trdo pot človeštva, prijazno pot križa.

Nekaj podobnega se zgodi pri tretji skušnjavi: ponujena so mu kraljestva, oblast, slava. Hudič hoče prisoditi človeškemu častihlepju nekaj, kar mora biti v lasti le Bogu: obljublja láhko življenje tistemu, ki bo pokleknil pred njim, pred maliki. Naš Gospod preusmeri čaščenje k edinemu in pravemu cilju, Bogu, in znova potrdi svojo voljo do služenja: Poberi se, satan, kajti pisano je: Gospoda, svojega Boga, moli in njemu samemu služi!

Vsako od teh človeških dejanj je dejanje Boga. Kajti v Njem telesno biva vsa polnost božanstva. Kristus je Bog, ki je postal človek, pravi človek, človek v celoti. In preko človeškega nam daje spoznavati Božje.

Ko se spominjamo človeške nežnosti Kristusa, ki je vse življenje služil drugim, še zdaleč ne opisujemo samo možnega načina obnašanja. V resnici odkrivamo Boga. Vse Kristusovo delo ima presežni pomen: pomaga nam spoznati način, kako biti Božji, vabi nas, da bi verovali v ljubezen Boga, ki nas je ustvaril in ki želi z nami vzpostaviti intimen odnos. Razodel sem tvoje ime ljudem, katere si mi dal od sveta. Tvoji so bili, pa si jih dal meni in so se držali tvoje besede. Zdaj vedo, da je vse, kar si mi dal, od tebe, je vzkliknil Jezus v dolgi molitvi, ki nam jo ohranja evangelist Janez.

Zato Jezusovo ravnanje ni ravnanje, ki bi ostajalo zgolj pri besedah in površnih dejanjih. Jezus človeka vzame resno in mu želi pokazati Božji smisel njegovega življenja. Jezus zna zahtevati, postaviti vsakega človeka pred njegove naloge ter tiste, ki ga poslušajo, potegniti iz udobja in konformizma, da bi tako spoznali troedinega Boga. Jezusa ganita lakota in trpljenje, še bolj pa ga gani nevednost. Ko se je Jezus izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel učiti veliko stvari.

Liturgija nam še enkrat postavlja pred oči zadnjo izmed skrivnosti Jezusovega življenja med ljudmi: Njegov vnebohod. Od Njegovega rojstva v Betlehemu smo bili priče mnogim rečem: našli smo ga v jaslih, kjer so ga častili pastirji in kralji, opazovali smo ga v Nazaretu v dolgih letih tihega dela in ga spremljali po palestinski deželi, ko je ljudem oznanjal Božje kraljestvo in delal dobro. Kasneje, v dneh Njegovega trpljenja, smo trpeli tudi mi, ko smo videli, kako ga obtožujejo, s kakšnim besom ga mučijo, s kakšnim sovraštvom križajo.

Bolečini je sledilo presvetlo veselje vstajenja. Kako jasen in trden temelj za našo vero je to! Zdaj ne bi smeli več dvomiti. Vendar smo, kot apostoli, morda še vedno šibki in na dan vnebohoda sprašujemo Kristusa: Gospod, ali boš v tem času obnovil izraelsko kraljestvo? Ali bodo v tem času dokončno izginili vsi naši dvomi in vse naše težave?

Gospod nam odgovori s tem, da se povzdigne v nebo. Spet kot apostoli ostanemo po eni strani polni občudovanja in po drugi žalostni, ko vidimo, da nas zapušča. V resnici se ni lahko navaditi na Jezusovo telesno odsotnost. Ganjen razmišljam, kako je Jezus pokazal svojo ljubezen s tem, da je šel in hkrati ostal; šel je v nebesa, izroča pa se nam kot hrana v sveti hostiji. Vendar kljub temu pogrešamo njegovo človeško besedo, način, kako je ravnal, gledal, se smehljal, delal dobro. Radi bi ga spet videli od blizu, ko se usede k vodnjaku, utrujen od težke poti, ko joka za Lazarjem, ko dolge ure moli, ko se usmili množice.

Vedno se mi je zdelo naravno in me je napolnjevalo z veseljem, da se je Jezusova sveta človeška narava dvignila v Očetovo slavo, hkrati pa mislim, da je ta žalost, značilna za dan vnebohoda, dokaz ljubezni, ki jo čutimo do Jezusa, našega Gospoda. On, ki je bil pravi Bog, je postal človek, pravi človek, meso našega mesa in kri naše krvi. In potem se loči od nas in gre v nebo. Kako ga ne bi pogrešali?