Seznam točk

Notranje življenje. Svetost v vsakdanjih nalogah, svetost v majhnih rečeh, svetost v poklicnem delu, v vsakodnevnih prizadevanjih …; svetost, da bi posvečevali druge. Nek moj znanec — nikoli ga nisem dobro spoznal! — je nekoč sanjal, da z letalom leti na veliki višini, vendar ne notri, v kabini: sedel je na krilih. Ubogi nesrečnik, kako je trpel! Videti je bilo, da mu je naš Gospod dal razumeti, kaj se v božjih višinah dogaja z apostolskimi dušami, ki jim primanjkuje notranjega življenja ali ki ga zanemarjajo — živijo v negotovosti, tesnobnosti, nenehno v nevarnosti, da bodo strmoglavile, trpijo in so negotove.

In dejansko mislim, da so v resni nevarnosti, da zaidejo: tisti, ki se spuščajo v akcijo — v aktivizem! — in opuščajo molitev, požrtvovalnost in nepogrešljiva sredstva za to, da bi dosegli trdno pobožnost: pogostnost zakramentov, premišljevalno molitev, spraševanje vesti, duhovno branje, nenehno zatekanje k presveti Devici Mariji in k angelom varuhom … Vse to z nenadomestljivo učinkovitostjo pripomore, da je kristjanov dan tako prijazen, ker iz njegovega notranjega bogastva tečeta božja milina in sreča, kakor med iz satovja.

V osebni intimnosti, v zunanjem obnašanju, v odnosih z drugimi, pri delu se mora vsakdo poskušati obdržati v nenehni božji navzočnosti, s pogovorom — dialogom — ki se ne izraža navzven. Oziroma bolje rečeno, običajno se ne izraža s hrupom besed, mora pa se opaziti v prizadevanju in v ljubečem trudu, ki ga vložimo v to, da bi dobro dokončali svoja opravila, tako pomembna kot malenkostna. Če ne bi nadaljevali s to stanovitnostjo, bi bili le malo dosledni glede na dejstvo, da smo božji otroci, ker bi zapravljali vire, ki jih je Gospod po svoji previdnosti položil v naš doseg, da bi dospeli do popolnega človeka, do primerne doraslosti v Kristusovi polnosti.

Med zadnjo špansko vojno sem veliko potoval, da bi duhovno oskrbel tolike fante, ki so bili na fronti. V nekem strelskem jarku sem slišal pogovor, ki se mi je močno vtisnil v spomin. Blizu Teruela je nek mlad vojak dejal o nekem drugem vojaku, ki je bil, kakor je bilo videti, nekoliko neodločen, malodušen: To ni celovit človek! Zelo bi me razžalostilo, če bi se o kateremkoli od nas lahko upravičeno trdilo, da smo nedosledni; ljudje, ki zagotavljajo, da hočejo biti zares kristjani, sveti, vendar pa temu primerno ne ravnajo, saj pri izpolnjevanju svojih dolžnosti Bogu ne izkazujejo svoje nenehne sinovske ljubezni. Če bi se naše delovanje pokazalo kot tako, tudi ti in jaz ne bi bila celovita kristjana.

Poskušajmo v globini srca gojiti gorečo željo, veliko vnemo, da bi dosegli svetost, čeprav vidimo, da smo polni bede. Ne prestrašite se: ob tem, ko napredujemo v notranjem življenju, jasneje zaznavamo osebne napake. Pomoč milosti se spremeni v nekakšno povečevalno steklo in celo najmanjše, skorajda nezaznavno zrnce prahu ali peska vidimo v velikanskih razsežnostih, ker je duša pridobila božjo občutljivost in celo najmanjša senca zmoti vest, ki ji je všeč samo božja čistost. Povej mu, sedaj, iz globine svojega srca: Gospod, zares želim biti svet, zares hočem biti tvoj dobri učenec in ti brezpogojno slediti. In takoj naredi sklep, da boš vsak dan obnavljal te velike ideale, ki te spodbujajo v tem trenutku.

Jezus, ko bi bili mi, ki se združujemo v tvoji ljubezni, vztrajni! Ko bi nam uspelo prenesti v dejanja ta hrepenenja, ki jih ti sam prebujaš v naših dušah! Pogosto se vprašajte: In jaz, zakaj sem na zemlji? Tako boste poskušali doseči popolno, z ljubeznijo napolnjeno dovršitev dela, ki ga vsak dan opravljate, ter pozornost na majhne stvari. Pogledali bomo zgled svetnikov: ljudje kakor mi, iz mesa in krvi, s pomanjkljivostmi in šibkostmi, ki pa so znali zmagati in se premagati zaradi božje ljubezni; opazovali bomo njihovo vedenje in kakor čebele, ki na vsakem cvetu naberejo najdragocenejši nektar, bomo izkoristili njihove boje. Vi in jaz se bomo prav tako naučili odkrivati mnoge kreposti v ljudeh, ki nas obdajajo — učijo nas o delu, o samoodpovedi, o veselju … — in ne bomo se preveč zadržali pri njihovih napakah; samo kadar bo to nujno potrebno, da bi jim pomagali z bratskim opominom.

Laicistična miselnost in drugi načini razmišljanja, ki bi jih lahko imenovali pietistične, sovpadajo v tem, da kristjana ne štejejo za celovitega in popolnega človeka. Po mnenju prvih evangeljske zahteve zadušijo človekove kvalitete, po mnenju drugih padla človeška narava postavlja v nevarnost čistost vere. Rezultat je isti: ne spoznajo globine Kristusovega učlovečenja, ne vedo, da je Beseda meso postala, torej človek, in se naselila med nami.

Moja izkušnja kot izkušnja človeka, kristjana in duhovnika me je naučila ravno nasprotnega: ni srca, pa naj še tako globoko tiči v grehu, ki ne bi kakor ostanki žerjavice pod pepelom skrivalo žara plemenitosti. In kadar sem na samem in s Kristusovo besedo udaril v teh srcih, so se vedno odzvala.

Na tem svetu mnogi nimajo osebnega odnosa z Bogom; so ljudje, ki morda niso imeli priložnosti, da bi slišali božjo besedo, ali pa so jo pozabili. Toda njihova naravnanost je človeško iskrena, zvesta, sočutna, poštena. In drznem si trditi, da je tisti, ki združuje vse te pogoje, tik pred tem, da bo velikodušen tudi do Boga; človeške kreposti so namreč temelj nadnaravnih.

Kadar se nekdo trudi za rast človeških kreposti, je njegovo srce že zelo blizu Jezusu Kristusu. In kristjan opazi, da ga božje kreposti: vera, upanje, ljubezen, ter vse druge kreposti, ki jih prinaša božja milost, spodbujajo, da nikoli ne zanemari dobrih lastnosti, ki si jih deli z mnogimi ljudmi.

Človeške kreposti so — ponavljam — temelj nadnaravnih; in slednje vedno dajejo novo spodbudo, da človek lahko deluje pošteno. Toda v vsakem primeru ni dovolj le želja, da bi imeli te kreposti: potrebno je, da se jih naučimo živeti. Discite benefacere, naučite se delati dobro. Treba se je dnevno vaditi v ustreznih dejanjih — delih iskrenosti, resnicoljubnosti, uravnovešenosti, vedrosti, potrpežljivosti; kajti ljubezen so dela in Boga ne gre ljubiti samo z besedo, temveč v dejanju in v resnici.

Že pred nekaj leti sem v prepričanju, ki je raslo iz dneva v dan, zapisal: Vse pričakuj od Jezusa: ti nimaš ničesar, ne veljaš nič in ne zmoreš ničesar. — On bo deloval, če se Mu prepustiš. Od takrat je minilo veliko časa in to moje prepričanje je postalo še bolj čvrsto, še bolj globoko. V življenju mnogih ljudi sem videl, da upanje v Boga prižiga čudovite kresove ljubezni, z ognjem, ki ohranja utrip srca brez malodušja in pobitosti, pa čeprav na poti trpimo, in včasih trpimo zares.

Ko sem bral berilo današnje maše, sem bil ganjen in predstavljam si, da se je enako zgodilo tudi vam. Razumel sem, da nam Bog z apostolovimi besedami pomaga opazovati božji preplet treh teologalnih kreposti, ki so ogrodje, na katerem je stkano pristno življenje krščanskega moškega in krščanske ženske.

Ponovno poslušajte svetega Pavla: Ker smo torej opravičeni iz vere, živímo v miru z Bogom po našem Gospodu Jezusu Kristusu, po katerem se nam je tudi po veri odprl dostop v to milost, v kateri stojimo in se ponašamo z upanjem na božjo slavo. Pa ne samo to, ampak se celo ponašamo s stiskami, saj vemo, da stiska rodi potrpljenje, potrpljenje preizkušenost, preizkušenost upanje. Upanje pa ne osramoti, ker je božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan.

Tukaj, v navzočnosti Boga, ki nas spremlja iz tabernaklja — kako nas krepi ta resnična Jezusova bližina! — bomo danes premišljevali o tem sladkem božjem daru, o upanju, ki naše duše napolnjuje z veseljem. Spe gaudentes — bodimo veseli, kajti če smo zvesti, nas čaka neskončna Ljubezen.

Nikoli ne pozabímo, da sta za vse — torej za vsakogar od nas — mogoča samo dva načina obstoja na zemlji: ali živimo božje življenje in si prizadevamo, da bi ugajali Bogu, ali pa živimo življenje živali z večjo ali manjšo človeško omiko, kadar Boga ne upoštevamo. Nikoli nisem pripisoval posebne teže lažnim svetim možem, ki glasno razglašajo, da niso verni; zares jih imam rad, kakor vse ljudi, moje brate; občudujem njihovo dobro voljo, ki se v določenih vidikih lahko izkaže kot junaška. Pa vendar mi je žal zanje, ker imajo to veliko nesrečo, da jim manjka božje luči in topline ter neizrekljivo veselje božje kreposti upanja.

Iskren kristjan, ki dosledno živi svojo vero, vedno deluje pred Bogom in z nadnaravnim pogledom. Sredi zemeljskih prizadevanj dela na tem svetu, ki ga strastno ljubi, s pogledom, uprtim v nebo. To nam potrjuje sveti Pavel: Quae sursum sunt quaerite; iščite to, kar je zgoraj, kjer je Kristus, sedeč na Božji desnici. Mislite na to, kar je zgoraj, ne na to, kar je na zemlji. Kajti umrli ste — temu, kar je posvetno, ko ste prejeli krst — in vaše življenje je skrito s Kristusom v Bogu.