Seznam točk

Če se kristjan bori, da bi pridobil te kreposti, se njegova duša naravna k učinkovitemu prejemanju milosti Svetega Duha: in dobre človekove lastnosti se okrepijo po nagibih, ki jih Tolažnik polaga v njegovo dušo. Tretja oseba presvete Trojice — dušam sladki gost — podarja svoje darove: dar modrosti, umnosti, svéta, moči, vednosti, pobožnosti in strahu božjega.

Takrat zaznamo veselje in mir, veseli mir, notranjo radost s človeško krepostjo veselja. Kadar si domišljamo, da se vse podira pred našimi očmi, se ne podira nič, kajti Ti, o Bog, si vendar moje zavetje. Če Bog prebiva v naši duši, je vse ostalo, pa naj je videti še tako pomembno, nebistveno, prehodno; toda mi, v Bogu, smo tisto, kar ostane.

Sveti Duh nam z darom pobožnosti pomaga, da se z gotovostjo lahko štejemo za božje otroke. In zakaj bi bili božji otroci žalostni? Žalost je stranski proizvod sebičnosti. Če hočemo živeti za Gospoda, nam ne bo manjkalo veselja, pa čeprav odkrijemo naše napake in našo bedo. Veselje vstopi v življenje molitve do te mere, da ne moremo drugega, kot da na glas zapojemo: zato ker ljubimo, pojejo pa tisti, ki so zaljubljeni.

Vedno me je zelo razžalostilo pravilo nekaterih — mnogih! — ki za stalno smernico svojih naukov izberejo nečistost, s čimer dosežejo — o tem sem se lahko prepričal pri mnogih dušah — ravno nasprotno od tega, kar želijo doseči, kajti tu gre za snov, ki je bolj lepljiva od smole in popači vest s kompleksi ali s strahom, kakor da bi bila čistost duše skorajda nedosegljiv cilj. Toda mi ne. Mi moramo o sveti čistosti govoriti s pozitivnimi in čistimi razmišljanji, s skromnimi in jasnimi besedami.

Pogovarjati se o tej temi pomeni govoriti o ljubezni. Prej sem vam povedal, da mi pri tem pomaga, če se zatečem k presveti človeškosti našega Gospoda, k temu neizrekljivemu čudu Boga, ki se poniža do te mere, da postane človek, in ki se ne čuti ponižanega, ker je nase prevzel meso, kakršno je naše, z vsemi njegovimi omejitvami in šibkostmi razen greha; in vse to zato, ker nas noro ljubi! On se s svojim ponižanjem ne spusti na nižjo raven; nasprotno pa povzdigne nas, nas pobožanstvi v telesu in duši. Odgovoriti z “da” na njegovo ljubezen, z jasno, gorečo in urejeno ljubeznivostjo, to je krepost čistosti.

Vsemu svetu moramo zaklicati, z ustnicami in s pričevanjem našega ravnanja: ne zastrupljajmo srca, kot da bi bili uboge živali, ki jih obvladujejo najnižji nagoni. Nek krščanski pisatelj pojasnjuje: “Glejte, človeško srce ni majhno, saj zaobjema toliko stvari. Njegove veličine ne merite v njegovih fizičnih razsežnostih, temveč v moči njegovega uma, ki je zmožen spoznavanja številnih resnic. V srcu je mogoče Gospodu pripraviti pot, začrtati pravo stezo, po kateri bosta hodili božja Beseda in Modrost. S poštenim ravnanjem in z brezgrajnimi deli pripravite Gospodu pot, zravnajte stezo, da bo po njej božja Beseda v vas napredovala brez spotikanja in vam dala spoznanje njenih skrivnosti in njenega prihoda.”

Sveto pismo nam razodeva, da se to veličastno delo posvečevanja, ki je skrito in čudovito delo Tolažnika, uresničuje v duši in v telesu. Mar ne veste, da so vaša telesa Kristusovi udje? je vzkliknil apostol. Ali naj torej vzamem Kristusove ude in jih naredim za ude nečistnice? (…) Ali mar ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki je v vas, in da ga imate od Boga in da niste sami svoji? Odkupljeni ste bili namreč za visoko ceno: proslavite torej Boga v svojem telesu.

Nikoli se nisem in se z božjo milostjo tudi nikoli ne bom utrudil govoriti o molitvi. Ko so okrog leta 1930 k meni, mlademu duhovniku, prihajali najrazličnejši ljudje — študentje, delavci, zdravi in bolni, bogati in revni, duhovniki in laiki — ki so skušali pobližje spremljati Gospoda, sem jim vselej svetoval: molíte. In če mi je kdo odvrnil: Ne vem niti, kako začeti, sem mu predlagal, naj se postavi v Gospodovo navzočnost in mu pokaže svoj nemir, svojo stisko, prav s to tožbo: Gospod, saj ne znam! In mnogokrat se je v tistih ponižnih zaupnostih uresničila intimnost s Kristusom, vztrajno druženje z Njim.

Minilo je mnogo let in ne poznam drugega recepta. Če se ne čutiš pripravljenega, se obrni k Jezusu tako kot njegovi učenci: Nauči nas moliti! Izkusil boš, kako Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti. Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti, toda sam Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi, ki jih ni mogoče izraziti, ker ni primernega načina, ki bi opisal njihovo globino.

Kakšno trdnost nam mora dati božja beseda! Ničesar si nisem izmislil, kadar sem — v teku svoje duhovniške službe — ta nasvet neutrudno ponavljal in ga še vedno ponavljam. Zapisan je v Svetem pismu, tam sem se ga naučil: Gospod, ne znam se obračati k Tebi! Gospod, nauči nas moliti! In nato pride vsa ta ljubeča pomoč — luč, ogenj, silen veter — od Svetega Duha, ki poživlja plamen in mu daje zmožnost, da povzroča požare ljubezni.

Začeli smo s preprostimi, čudovitimi ustnimi molitvami, ki smo se jih naučili v otroštvu in ki jih nikdar nočemo opustiti. Molitev, ki se je pričela s to otroško prostodušnostjo, se zdaj odvija v širokem, umirjenem in zanesljivem toku, ker gre v korak s prijateljstvom z Njim, ki je rekel: Jaz sem pot. Če tako ljubimo Kristusa, če se z nadnaravno smelostjo zatekamo v odprtino, ki jo je sulica napravila v njegovi strani, se bo izpolnila Učiteljeva obljuba: Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil; prišla bova k njemu in prebivala pri njem.

Torej mora srce razločevati in častiti vsako od božjih oseb. Na neki način je kot odkritje, do katerega pride duša v nadnaravnem življenju, kakor odkritja otročička, ki postopoma odpira oči življenju. Ljubeče se zabava z Očetom in s Sinom in s Svetim Duhom; z lahkoto se podredi delovanju poživljajočega Tolažnika, ki se nam daje, ne da bi si to zaslužili: nadnaravni darovi in kreposti!