Seznam točk

Toda ko dosežemo, kar ljubimo z vso dušo, ne bomo več iskali. Ali je svoboda izginila? me boste vprašali. Zagotavljam vam, da je svoboda takrat bolj učinkovita kot kdajkoli prej; ljubezen se namreč ne zadovolji z rutinskim izpolnjevanjem in ne gre skupaj z naveličanostjo ali apatijo. Ljubiti pomeni vsak dan ponovno začeti služiti z deli ljubezni.

Ponavljam in v vsakogar bi rad z ognjem vtisnil tole: svoboda in izročitev si ne nasprotujeta, temveč se vzajemno podpirata. Svoboda se lahko izroči samo iz ljubezni; drugega načina ne vidim. To ni bolj ali manj posrečena besedna igra. V prostovoljni izročitvi, v vsakem trenutku tega predanega posvečanja svoboda prenavlja ljubezen in prenovitev pomeni biti nenehno mlad, velikodušen, zmožen velikih idealov in velikih žrtev. Spomnim se, da sem se razveselil, ko sem izvedel, da v portugalščini mladim rečejo os novos. In to tudi so. To anekdoto vam pripovedujem, ker sem dopolnil že precej let, toda ko pred oltarjem molim k Bogu mojega veselja in moje radosti, se počutim zelo mlad in vem, da se nikoli ne bom imel za starega; če namreč ostanem zvest mojemu Bogu, me bo ljubezen nenehno poživljala; kakor orlu se bo obnavljala moja mladost.

Iz ljubezni do svobode se zvežemo. Edino napuh tem vezem pripisuje težo verige. Resnična ponižnost, katere nas uči Tisti, ki je krotak in v srcu ponižen, nam kaže, da je njegov jarem prijeten in breme lahko: jarem je svoboda, jarem je ljubezen, jarem je edinost, jarem je življenje, ki nam ga je On pridobil na križu.

Kaj zato, če se spotaknemo, če pa v bolečini padca najdemo energijo, ki nas ponovno vzravna in nas spodbudi, da nadaljujemo pot z novim pogumom? Nikar ne pozabite, da svetnik ni tisti, ki nikoli ne pade, temveč tisti, ki vedno znova vstane, s ponižnostjo in sveto trmo. Svetopisemska Knjiga pregovorov pravi, da pravični pade sedemkrat na dan, zato se ti in jaz, ubogi človeški bitji, ne smeva čuditi niti izgubljati poguma, ko se soočava s svojo osebno bedo ter ko se spotikava na poti, kajti šla bova dalje po njej, če bova iskala moč v Njem, ki nam je obljubil: Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obremenjeni, in jaz vam bom dal, da se boste spočili. Hvala, Gospod, quia tu es, Deus, fortitudo mea, ker si bil vedno — Ti in samo Ti, moj Bog — moja moč, moje zavetje, moja opora.

Če si zares želiš napredovati v notranjem življenju, bodi ponižen. Vztrajno, zaupno se zatekaj h Gospodovi pomoči ter pomoči njegove svete Matere, ki je tudi tvoja Mati. Čeprav te še vedno močno boli še nezaceljena rana tvojega zadnjega spodrsljaja, vedro in mirno ponovno objemi križ in reci: Gospod, s tvojo pomočjo si bom prizadeval, da se ne bom ustavljal, zvesto bom odgovarjal na tvoja povabila, brez strahu pred strmim vzpenjanjem in pred navidezno enoličnostjo običajnega dela, pred bodičjem in ostrim kamenjem na poti. Vem, da me podpira tvoje usmiljenje in da bom na koncu našel večno srečo, veselje in ljubezen za vso večnost.

Prav v teh sanjah pa je ta pisatelj odkril še tretjo pot: ozko, prav tako polno ostrega kamenja in napornih strmin, kakor druga pot. Po njej je sredi tisočerih stisk hodilo nekaj ljudi s slovesno in veličastno držo. Toda tudi oni so končali v istem grozljivem prepadu, h kateremu je peljala prva pot. To je pot, po kateri hodijo hinavci, v katerih ni pravilnosti namena in katere vodi lažna gorečnost; tisti, ki sprevračajo božja dela tako, da jih pomešajo s časno sebičnostjo. “Neumnost je začeti težaven podvig z namenom, da bi bil občudovan; trudoma izpolnjevati božje zapovedi, hkrati pa stremeti k zemeljskemu plačilu. Kdor si s prakticiranjem kreposti prizadeva doseči človeške dobrine, je kakor tisti, ki za smešno ceno parih novčičev proda dragocen predmet: lahko bi si prislužil nebesa, a se raje zadovolji z minljivo hvalo … Zato pravijo, da je upanje hinavcev kakor pajčevina: toliko napora, preden ga stkejo, na koncu pa ga odnese en sam piš vetra smrti.”

Gospod se je tako približal ljudem, da v srcu vsi nosimo željo po višavah, hrepenenje, da bi se povzpeli visoko, da bi delali dobro. Če sem se sedaj dotaknil teh hrepenenj v tebi, sem to storil zato, ker hočem, da se prepričaš o gotovosti, ki jo je On položil v tvojo dušo: če Mu pustiš delovati, boš — tam, kjer si — služil kot koristno orodje, z nesluteno učinkovitostjo. Da se ne boš strahopetno oddaljil od tega zaupanja, ki ga Bog polaga vate, se izogibaj temu, da bi domišljavo in naivno podcenjeval težave, ki se bodo pojavile na tvoji poti kristjana.

Ne smemo se čuditi. Kot posledico padle narave v sebi nosimo načelo nasprotovanja, upiranja milosti: to so rane izvirnega greha, ki so se zagnojile zaradi naših osebnih grehov. Zato se moramo podati na te vzpone, te božje in človeške vsakodnevne naloge, ki se vedno stekajo v božjo ljubezen: s ponižnostjo, s skesanim srcem, v zaupanju v božjo pomoč ter tako, da se trudimo po svojih najboljših močeh, kakor da bi bilo vse odvisno le od nas samih.

Medtem, ko se borimo — to je boj, ki bo trajal do smrti — ne izključuj možnosti, da se bodo silovito dvignili sovražniki od zunaj in od znotraj. In kot da ta prepreka še ne bi bila dovolj, se bodo včasih v tvoji glavi nakopičile storjene napake, morda številne. V božjem imenu ti pravim: ne obupaj. Kadar se to zgodi — ni nujno, da se bo, niti ne bo nekaj običajnega — spremeni to v povod, da se bolj povežeš z Gospodom, kajti On, ki te je izbral za svojega otroka, te ne bo zapustil. Preizkušnjo dopušča zato, da bi ti bolj ljubil ter da bi jasneje odkril njegovo nenehno zaščito, njegovo ljubezen.

Vztrajam, bodi pogumen, kajti Kristus, ki nam je odpustil na križu, še naprej ponuja svoje odpuščanje v zakramentu spovedi. Vedno imamo zagovornika pri Očetu, Jezusa Kristusa, Pravičnega. On je namreč sprava za naše grehe, pa ne samo za naše, ampak tudi za ves svet, da bomo lahko dosegli zmago.

Naprej, naj se zgodi karkoli! Trdno se oprimi Gospodove roke in misli na to, da Bog ne izgublja bitk. Če se iz kakršnegakoli razloga oddaljiš od Njega, se odzovi s ponižnostjo, tako da začenjaš vedno znova; stôri, kar je storil izgubljeni sin, celo večkrat v štiriindvajsetih urah enega dne; uredi svoje skesano srce pri spovedi, resničnem čudežu božje ljubezni. Pri tem čudovitem zakramentu Gospod očisti tvojo dušo in te preplavi z veseljem in močjo, da ne bi omagal v svojem boju in da se nikoli ne bi naveličal vračanja k Bogu, tudi kadar se ti vse zdi temačno. Poleg tega te Božja Mati, ki je tudi naša Mati, varuje s svojo materinsko skrbnostjo in daje trdnost tvojim korakom.

Pogosto se pomešajte med osebe iz Nove zaveze. Okušajte tiste ganljive prizore, v katerih Učitelj deluje z božjimi in človeškimi dejanji ali pa s človeškimi in božanskimi izrazi pripoveduje vzvišeno zgodbo o odpuščanju, zgodbo o njegovi neprekinjeni ljubezni do njegovih otrok. Ti odsevi nebes se obnavljajo tudi sedaj, v večni aktualnosti evangelija: božjo zaščito občutimo, jo opazimo, lahko celo trdimo, da se je dotikamo z rokami; to je varstvo, ki postaja vedno bolj čvrsto, ko gremo naprej kljub spodrsljajem, ko začenjamo vedno znova, kajti to je notranje življenje, živeto z upanjem v Boga.

Brez te vneme, da bi premagali zunanje in notranje ovire, ne bomo dobili nagrade. Če kdo tekmuje, ne prejme venca, če ni tekmoval po pravilih, če se ni zares boril; in “boj ne bi bil pristen, če ne bi bilo nasprotnika, s katerim bi se borili. Brez nasprotnika torej ne bi bilo venca zmage; brez poraženca namreč ne more biti zmagovalca.”

Daleč od tega, da bi nam jemale pogum, nas morajo nenaklonjene okoliščine spodbosti, da bomo rasli kot kristjani. V tem boju se posvečujemo in naše apostolsko delo postane učinkovitejše. Ko premišljujemo trenutke, v katerih je Jezus Kristus na vrtu Getsemani in kasneje v zapuščenosti in zasramovanju na križu sprejel in ljubil Očetovo voljo, ko ga je težilo velikansko breme trpljenja, se moramo prepričati, da se je nujno držati njegovega nasveta, če ga hočemo posnemati in biti njegovi dobri učenci: Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Zato rad zase prosim Jezusa: Gospod, naj ne bo nobenega dne brez križa! Tako se bo z božjo milostjo okrepil naš značaj in kljub naši osebni bedi bomo našemu Bogu služili kot opora.

Razumi: če zabijaš žebelj v steno in pri tem ne naletiš na odpor, kaj boš lahko obesil nanj? Če se ne učvrstimo z božjo pomočjo in z žrtvijo, ne bomo mogli biti Gospodovo orodje. Če pa se odločimo, da bomo stiske iz ljubezni do Boga izkoristili z veseljem, nam ob tem, kar je težko in mukotrpno, ne bo težko vzklikniti skupaj z apostoloma Jakobom in Janezom: Zmoremo!

Tako ravna naš Bog. Ko se tisti sin vrne, potem ko je svoj denar potrošil v razuzdanem življenju, potem ko je — na prvem mestu — pozabil na svojega očeta, mu oče reče: Brž prinesite najboljše oblačilo in mu ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge! Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo! Kadar se k našemu Očetu Bogu zatečemo skesani, takrat On iz naše bede naredi bogastvo; iz naše šibkosti moč. Kaj nam bo šele pripravil, če ga ne zapustimo, če smo z njim vsak dan, če mu namenjamo ljubeznive besede, ki jih potrjujejo naša dejanja, če ga prosimo za vse z zaupanjem v njegovo vsemogočnost in usmiljenje? Samo zato, ker se je k Njemu vrnil njegov sin, potem ko ga je izdal, pripravi celo praznovanje. Kaj vse nam bo dal, če smo se ves čas trudili ostati ob njem?

Zato naj bo daleč od našega ravnanja ohranjanje spomina na žalitve, ki so nas doletele, na ponižanja, ki smo jih utrpeli — najsi bodo še tako krivična, nespodobna in surova — ker božjemu otroku ni lastno, da bi imel pripravljeno mapo, v kateri bi predstavil seznam žalitev, ki jih je doživel. Ne moremo pozabiti Kristusovega zgleda in naše krščanske vere se ne da zamenjati kakor obleko: lahko oslabi ali se okrepi ali pa izgubi. S tem nadnaravnim življenjem se vera utrjuje in duša se zgrozi ob misli, kako bedna je človeška golota brez Boga. Potem pa odpušča in se zahvaljuje: Moj Bog, ko pogledam svoje ubogo življenje, ne najdem nobenega nagiba za ponašanje, še manj pa za napuh; odkrivam samo obilo razlogov za stalno življenje v ponižnosti in skrušenosti. Dobro vem, da je najboljše gospostvo služenje.