Seznam točk

Iz razlogov, ki niso v zvezi z našo temo — vendar pa jih dobro pozna Jezus, ki nas spremlja iz tabernaklja — me je življenje pripeljalo do tega, da sem se še posebej zavedal, da sem božji otrok. Okušal sem veselje ob tem, ko sem se zatekel v srce mojega Očeta; da bi zadoščeval, da bi se očistil, da bi mu služil, da bi razumel vse ljudi in da bi vsem odpuščal na temelju njegove ljubezni in mojega ponižanja.

Zato želim vztrajati pri tem, kako potrebno je, da se — vi in jaz — okrepimo, se prebudimo iz tega spanja slabotnosti, ki nas tako zlahka prevzame, ter na globlji in neposrednejši način ponovno zaznavamo dejstvo, da smo božji otroci.

Jezusov zgled, vsi Kristusovi koraki po tistih vzhodnih krajih se nam pomagajo poglobiti v to resnico. Če sprejmemo pričevanje ljudi — beremo v Janezovem pismu — je pričevanje Boga večje. In kaj je pričevanje Boga? Ponovno spregovori sveti Janez: Poglejte, kakšno ljubezen nam je podaril Oče, da bi se imenovali božji otroci — in to tudi smo … Preljubi, zdaj smo božji otroci.

V teku let sem se poskušal brez omahovanja opirati na to veselo resničnost. Moja molitev je bila enaka v vseh okoliščinah, le z različnimi poudarki. Dejal sem mu: Gospod, Ti si me postavil sem; Ti si mi zaupal to ali ono in jaz zaupam vate. Vem, da si moj Oče, in vedno sem videl, kako so majhni otroci vedno popolnoma prepričani v svoje starše. Moja duhovniška izkušnja mi je potrdila, da ta izročitev v božje roke spodbuja duše k pridobitvi močne, globoke in vedre pobožnosti, ta pa nas spodbuja, da vedno delujemo s pravilnim namenom.

Quasi modo geniti infantes … V veselje mi je bilo povsod širiti to miselnost, da smo majhni otroci Boga, zaradi česar bomo lahko okušali besede, ki jih prav tako zajema liturgija današnje maše: vse, kar je rojeno iz Boga, premaga svet, premaga težave in doseže zmago v tej veliki bitki za mir v dušah in v družbi.

Naša modrost in naša moč sta prav v tem, da smo prepričani o svoji majhnosti, o tem, da pred božjimi očmi nismo nič. Hkrati pa nas prav On spodbuja, naj delujemo v gotovem zaupanju in oznanjamo Jezusa Kristusa, njegovega edinorojenega Sina, kljub našim napakam in naši osebni bedi, pod pogojem, da se v naši šibkosti vedno borimo s ciljem, da bi jo premagali.

Gotovo ste me pogosto slišali ponavljati nasvet iz Svetega pisma: discite benefacere, kajti res je, da se moramo naučiti delati dobro ter tega učiti tudi druge. Začeti moramo pri sebi, tako da se trudimo odkriti, katera je tista dobrina, po kateri moramo stremeti: za vsakogar izmed nas, za vsakega od naših prijateljev, za vsakega človeka. Ne poznam boljše poti za premišljevanje o božji veličini: naučiti se služiti z neizrekljivim in preprostim stališčem, da je On naš Oče in mi njegovi otroci.

Pobožnost, ki se rodi iz božjega otroštva, je globoka drža duše, ki sčasoma preoblikuje celo življenje: prisotna je v vseh mislih, v vseh željah, v vsakem notranjem vzgibu. Ali niste opazili, kako otroci v družinah posnemajo svoje starše, ne da bi to opazili? Ponavljajo njihove kretnje, njihove navade, podobni so v načinu obnašanja.

Enako se zgodi tudi pri vedenju dobrega božjega otroka. Tudi tu pridemo — ne da bi vedeli kako niti po kakšni poti — do tega čudovitega pobožanstvenja, ki nam pomaga usmerjati dogodke z nadnaravnim pogledom vere. Tako vse ljudi ljubimo, kakor jih ljubi naš nebeški Oče, ter — to šteje največ — dobimo nov zagon v našem vsakdanjem prizadevanju, da bi se približali Gospodu. Vztrajam: naša beda ni pomembna, kajti tu so ljubeče roke našega Očeta Boga, ki nas dvigujejo.

Če ste opazili, je precej drugače, kadar pade otrok in kadar pade odrasel človek. Za otroke padec običajno nima nobenega pomena — tako pogosto se spotaknejo in padejo! In če potem potočijo nekaj solzá, jim njihov oče razloži, da moški ne jokajo. Tako se nezgoda zaključi z malčkovim prizadevanjem, da bi ugodil svojemu očetu.

Za razliko od tega pa poglejte, kaj se zgodi, če izgubi ravnotežje odrasel človek in trešči na tla. Brez sočutja bi ta padec izzval zabavanje, smeh. Razen tega pa bi udarec lahko imel resne posledice, pri starejšemu človeku morda celo neozdravljiv zlom. V notranjem življenju je dobro za vse nas, da smo quasi modo geniti infantes, kakor ti malčki, za katere je videti, da so narejeni iz gume, ki uživajo kljub buškam, kajti takoj se postavijo na noge in nadaljujejo s tekanjem sem in tja. Prav tako pa jim ne manjka — kadar je to potrebno — tolažbe njihovih staršev.

Če poskušamo ravnati kakor oni, se spotiki in neuspehi, ki so tako ali tako neizogibni, v notranjem življenju ne bodo nikoli sprevrgli v zagrenjenost. Naš odziv bo morda bolečina, toda brez malodušja in z nasmehom, ki kakor čista voda izvira iz veselja nad tem, da smo otroci tiste Ljubezni, tiste veličine, tiste neskončne modrosti, tistega usmiljenja, ki je naš Oče. V letih mojega služenja Gospodu sem se naučil biti majhen božji otrok. Enako prosim tudi vas: bodite quasi modo geniti infantes, otroci, ki si želijo božje besede, božjega kruha, božjega živeža, božje moči, zato da bi v prihodnje ravnali kot krščanski ljudje.

Bodite zelo otroški! Kolikor bolj, toliko bolje. To vam govori izkušnja tega duhovnika, ki se je moral velikokrat pobrati s tal v teh šestintridesetih letih — kako dolga in kako kratka se mi zdijo — odkar poskuša izpolniti neko prav določeno božjo voljo. Ena stvar pa mi je vedno pomagala: da sem še vedno otrok in da se nenehno zatekam v naročje moje Matere in v Srce Kristusa, mojega Gospoda.

Veliki padci, ki v duši povzročajo resno škodo in imajo včasih posledice, ki jih je skoraj nemogoče popraviti, vedno izvirajo iz napuha: ko se vidimo kot velike, samozadostne. V takih primerih v človeku prevladuje nekakšna nesposobnost, da bi prosil za pomoč tistega, ki mu jo lahko da: ne samo Boga; tudi prijatelja, duhovnika. In uboga duša se, osamljena v svoji nesreči, pogreza v svojo izgubljenost na napačni poti.

Prosímo sedaj Boga, naj nikoli ne dopusti, da bi se čutili samozadostne. Naj v nas vedno povečuje hrepenenje po njegovi pomoči, po njegovi besedi, po njegovem kruhu, po njegovi tolažbi, po njegovi moči: rationabile, sine dolo lac concupiscite, spodbujajte lakoto, hrepenenje po tem, da bi bili kakor otroci. Prepričajte se, da je to najboljši način, kako premagati napuh. Prepričajte se, da je to edino sredstvo, da bo naš način delovanja pravilen, plemenit, božji. Resnično, povem vam: Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, sploh ne pridete v nebeško kraljestvo.

Ponovno mi prihajajo na misel spomini iz moje mladosti. Kakšen izraz vere je bil to! Zdi se mi, da še vedno slišim liturgični spev, da vdihavam vonj kadila, da vidim tisoče in tisoče ljudi, vsak s svojo velikansko svečo — ki je kakor prispodoba njihove bede — toda s srcem otroka, bitja, ki morda ne zmore dvigniti svojih oči do obraza svojega očeta. Vedi torej in uvidi, kako hudo in bridko je, da si zapustil Gospoda, svojega Boga. Obnovimo svojo trdno odločitev, da se ne bomo nikoli oddaljili od Gospoda zaradi zemeljskih hrepenenj. S konkretnimi sklepi za naše ravnanje okrepimo žejo po Bogu, kot ustvarjena bitja, ki priznavajo svojo lastno nevrednost ter neprenehoma iščejo svojega Očeta ter kličejo k njemu.

Toda vrnimo se k temu, o čemer sem vam govoril prej: potrebno se je naučiti biti kakor otroci, potrebno se je naučiti biti božji otroci. Hkrati pa drugim posredovati ta način razmišljanja, ki nas bo sredi naravnih šibkosti naredil trdne v veri, rodovitne v delih ter gotove na poti. Tako se bomo, ne glede na to, kakšne vrste napako bi utegnili zagrešiti, celo najhujšo, brez omahovanja odzvali in se vrnili na to odlično stezo božjega otroštva, ki se konča v odprtih in pričakujočih rokah našega Očeta Boga.

Kdo od vas se ne spominja rok svojega očeta? Verjetno niso bile tako ljubkujoče, tako sladke in nežne kakor mamine roke. Toda tiste trdne, močne roke so nas držale s toplino in varnostjo. Gospod, hvala za te trde roke. Hvala za te močne roke. Hvala za to nežno in močno srce. Hotel sem se ti zahvaliti tudi za moje zmote! Ne, ti jih nočeš! Vendar jih razumeš, jih opravičiš, jih odpustiš.

To je modrost, ki jo Bog pričakuje v našem odnosu do Njega. Je zares izraz matematične znanosti: priznati, da smo ničla na levi strani … Toda naš Oče Bog vsakogar od nas ljubi takšnega, kakršen je — takšne, kakršni smo! Jaz nisem nič drugega kot le ubog človek, pa vas imam rad takšne, kakršni ste. Predstavljajte si, kolikšna je šele božja ljubezen, če se le borimo, če se trudimo, da bi postavili svoje življenje v sozvočje z našo pravilno izoblikovano vestjo.