Seznam točk

Kakor naš Gospod tudi jaz zelo rad kramljam o barkah in mrežah, da bi ob teh evangeljskih prizorih naredili trdne in jasno določene sklepe. Sveti Luka nam pripoveduje o ribičih, ki čistijo in krpajo mreže na bregu Genezareškega jezera. Jezus se približa barkam, ki so pristale ob obali, in stopi v eno izmed njih, v Simonovo barko. S kakšno naravnostjo Učitelj stopi na barko vsakega izmed nas! Da bi nam zakompliciral življenje, kakor včasih kdo ponavlja s tarnajočim prizvokom. Gospod se je na naši poti srečal z vami in z mano, da bi nam obzirno in ljubeče zakompliciral življenje.

Potem ko uči iz Petrove barke, se obrne k ribičem: Duc in altum, et laxate retia vestra in capturam! — odrinite na globoko in vrzite mreže za lov! V zaupanju v Kristusovo besedo ga ubogajo in zgodi se čudežni ulov rib. Gospod gleda Petra, ki se prav tako kot Jakob in Janez ni mogel nehati čuditi, in mu pojasni: Ne boj se! Odslej boš lovil ljudi. In ko so potegnili čolna na kopno, so pustili vse in šli za njim. Tvoja barka — tvoji talenti, tvoja hrepenenja, tvoji dosežki — nima nobene vrednosti, razen če pustiš, da Jezus Kristus razpolaga z njo, če dovoliš, da On svobodno vstopi vanjo, če je ne spremeniš v malika. Ti sam s svojo barko, brez Učitelja, bi se — nadnaravno rečeno — napotil naravnost proti brodolomu. Samo če priznaš in iščeš Kristusovo prisotnost in vodstvo, boš varen pred viharji in nesrečami življenja. Vse polôži v božje roke: naj gredo tvoje misli, dobre pustolovščine tvoje domišljije, tvoje plemenite človeške ambicije, tvoja čista ljubezen, preko Jezusovega srca. V nasprotnem primeru bo vse to prej ali slej potonilo v tvojem egoizmu.

Če privoliš v to, da Bog gospoduje nad tvojo ladjo, da je On njen gospodar — kakšna varnost! … Tudi takrat, ko je videti, da je odsoten, da je zaspal, da ne skrbi za nas in se sredi najtemačnejšega mraka dviguje vihar. Sveti Marko pripoveduje, da so se sredi takšnih okoliščin znašli apostoli; videl je, kako se mučijo z veslanjem, kajti veter jim je bil nasproten. Okrog četrte nočne straže je šel k njim tako, da je hodilpo jezeru. (…) Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!Nato je stopil k njim v čoln in veter je ponehal.

Otroci moji, na zemlji se dogaja toliko stvari …! Lahko bi vam pripovedoval o bolečinah, o trpljenju, o surovem ravnanju, o mučeništvu — prav nič ne pretiravam — o junaštvu mnogih ljudi. V naših očeh, v našem razumu se včasih pojavi misel, da Jezus spi, da nas ne sliši; toda sveti Luka pripoveduje, kako Gospod ravna s svojimi: Medtem ko so se peljali, je zaspal. In nad jezero je prihrumel silen vihar. Čoln je napolnila voda in bili so v nevarnosti. Pristopili so torej, ga prebudili in rekli: Učenik, učenik, izgubljeni smo! In vstal je ter zapretil vetru in razburkani vodi. Ponehala sta in nastala je tišina. Rekel jim je: Kje je vaša vera?

Če se izročimo, se On izroči nam. Potrebno je popolnoma zaupati v Učitelja, se prepustiti njegovim rokam brez pridržkov; mu z deli pokazati, da je ladja njegova, da hočemo, da po svojih željah razpolaga z vsem, kar nam pripada.

Naj zaključim in prosim Sveto Marijo za posredovanje s temi sklepi: živimo iz vere; vztrajajmo z upanjem; ostanimo tesno ob Jezusu Kristusu; zares, zares, zares ga ljubímo; prehodímo in okušajmo svojo pustolovščino ljubezni, ker smo namreč zaljubljeni v Boga; pustímo, da Kristus stopi na našo ubogo barko in prevzame vodstvo v naši duši kot njen Gospodar in Gospod; z iskrenostjo mu izkazujmo, da se bomo trudili vedno ostati v njegovi navzočnosti, podnevi in ponoči, saj nas je On poklical k veri: Ecce ego quia vocasti me! In prišli smo v njegovo stajo, ker nas je pritegnilo njegovo klicanje in žvižgi dobrega Pastirja, z gotovostjo, da bomo le v njegovi senci našli resnično časno in večno srečo.

Tokrat nam sveti Matej pripoveduje o nekem ganljivem prizoru. In glej, od zadaj je pristopila žena, ki je dvanajst let krvavela, in se dotaknila roba njegove obleke. Kolikšna je bila njena ponižnost! Sama pri sebi je namreč rekla: Če se le dotaknem njegove obleke, bom rešena. Nikoli ne manjka bolnikov, ki prosijo, kakor Bartimaj, z veliko vero, ki jo brez zadržkov kriče izpovedujejo. Toda poglejte kako na Kristusovi poti ni dveh enakih duš. Velika je tudi vera te ženske in vendar ona ne kriči: približa se, ne da bi jo kdorkoli opazil. Zadostuje ji, da se malce dotakne Jezusove obleke, kajti prepričana je, da bo ozdravljena. Komaj je to storila, se je naš Gospod obrnil in jo pogledal. Vedel je, kaj se je dogajalo v notranjosti tistega srca; opazil je njeno gotovost: Bodi pogumna, hči, tvoja vera te je rešila.

“Narahlo se je dotaknila roba plašča, pristopila je z vero, verovala je in vedela je, da je ozdravljena … Če hočemo biti rešeni, se tudi mi z vero dotaknimo Kristusovega oblačila.” Si se prepričal, kakšna mora biti naša vera? Ponižna. Kdo si ti, kdo sem jaz, da bi bila vredna tega Kristusovega klica? Kdo smo mi, da bi lahko bili tako blizu Njega? Kakor tisti ubožni ženski v množici nam je ponudil priložnost; pa ne samo, da bi se malce dotaknili njegovega oblačila, se za trenutek prijeli za rob njegovega plašča. Imamo Njega. Daje se nam popolnoma, s svojim Telesom, s svojo Krvjo, s svojo Dušo in svojo Božanskostjo. Vsak dan ga jemo, z Njim govorimo zaupno, kakor se govori z očetom, kakor se govori z Ljubeznijo. In to je resnica. Niso izmišljotine.

Vrnimo se k svetemu evangeliju in se zadržimo pri tem, kar nam pripoveduje sveti Matej v enaindvajsetem poglavju. Pove nam, da je Jezus, ki se je zjutraj vračal v mesto, postal lačen. Ob poti je zagledal smokvino drevo in šel k njemu. Kakšno veselje, Gospod, ko te vidimo lačnega, ko te vidimo žejnega ob studencu v Sihárju! Opazujem tebe, ki si perfectus Deus, perfectus homo: pravi Bog, vendar pravi človek, s telesom, kakršno je moje. Sam sebe je izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika, da jaz nikoli ne bi podvomil, da me On razume, da me ljubi.

Postal je lačen. Kadar se utrudimo pri delu, pri študiju, v apostolatu, kadar na obzorju vidimo samo oblačno nebo, takrat obrnimo svoj pogled h Kristusu: k dobremu Jezusu, k utrujenemu Jezusu, k lačnemu in žejnemu Jezusu. Kako nam pomagaš, da te razumemo, Gospod! Kako nam pomagaš, da te ljubimo! Pred nami se pokažeš enak nam, v vsem razen v grehu, da bi mi občutili, da lahko s tabo premagamo svoja slaba nagnjenja, svojo krivdo. Kajti nista pomembna ne utrujenost, ne lakota, ne žeja, ne solze … Kristus je bil utrujen, bil je lačen, bil je žejen, jokal je. Tisto, kar je zares pomembno, je boj — ljubezni polna bitka, kajti Gospod vedno ostaja z nami — da bi izpolnili voljo Očeta, ki je v nebesih.

Kaj se torej spremeni? Spremeni se to, da se v duši — ker je vanjo vstopil Kristus, kot je stopil v Petrovo barko — pojavijo obsežnejša obzorja, bolj ambiciozno služenje ter neobvladljiva želja po tem, da bi vsem ljudem oznanjali magnalia Dei, čudovite reči, ki jih Gospod uresničuje, če mu to dopustimo. Ne morem zamolčati, da je — če se tako izrazim — strokovno delo duhovnikov božja in javna služba, ki zahtevno obsega njihovo celotno dejavnost do te mere, da lahko velja splošno pravilo: če duhovniku ostaja čas še za drugo delo, ki pravzaprav ni duhovniško, je lahko prepričan, da ne izpolnjuje dolžnosti svoje službe.

Simon Peter, Tomaž, ki se imenuje Dvojček, Natanael iz Kane Galilejske, Zebedejeva sinova in dva druga izmed njegovih učencev so bili skupaj. Simon Peter jim je rekel: Ribe grem lovit. Rekli so mu: Tudi mi gremo s teboj. Odšli so in stopili v čoln, toda tisto noč niso nič ujeli. Ko se je že zdanilo, je stal Jezus na bregu.

Približa se svojim apostolom, tem dušam, ki so se izročile Njemu; oni pa ne dojamejo, da je tam. Kolikokrat je Kristus ne blizu nas, ampak v nas; pa živimo tako človeško življenje! Kristus je blizu, a s strani svojih otrok ni deležen niti prijaznega pogleda, niti ljubeznive besede, niti dobrega dela.

Kako bomo lahko premagali te ovire? Kako se bomo mogli utrditi v odločnosti, ki se nam začenja dozdevati zelo težka? Tako da se bomo navdihovali pri vzoru, ki nam ga kaže presveta Devica Marija, naša Mati: nadvse široka pot, ki neobhodno pelje preko Jezusa.

Da bi se približali Bogu, se moramo podati na pravo pot, ki je Kristusova presveta človeškost. Zaradi tega vedno priporočam branje knjig, ki opisujejo Gospodovo trpljenje. Ti spisi, navdani z iskreno pobožnostjo, nam pred oči postavljajo Božjega Sina, človeka kakor mi in resničnega Boga, ki ljubi in v svojem mesu trpi za zveličanje sveta.

Pomislite na eno izmed najbolj zakoreninjenih molitev med kristjani, na sveti rožni venec. Cerkev nas spodbuja h kontemplaciji skrivnosti, da bi se v naš um in v našo domišljijo skupaj z veseljem, trpljenjem in slavo svete Marije vtisnil neverjetni Gospodov zgled, v njegovih tridesetih letih skritosti, v njegovih treh letih oznanjevanja, v njegovem sramotnem trpljenju in v njegovem slavnem vstajenju.

Slediti Kristusu: v tem je skrivnost. Spremljati ga tako od blizu, da bomo živeli z Njim, kakor prvih dvanajst učencev; tako od blizu, da se bomo poistovetili z Njim. Brez odlašanja bomo pritrdili, če le nismo postavljali ovir milosti, da smo si oblekli našega Gospoda Jezusa Kristusa. Gospod se kakor v ogledalu odseva v našem ravnanju. Če je ogledalo takšno, kot mora biti, bo odsevalo preljubeznivo podobo našega Odrešenika, ne da bi jo popačilo, ne da bi iz nje naredilo karikaturo. In drugi ljudje bodo imeli možnost, da ga občudujejo, da mu sledijo.

V tem prizadevanju, da bi se poistovetili s Kristusom, ločim štiri stopnje: iskati ga, najti ga, biti z njim in ga ljubiti. Morda boste ugotovili, da ste nekako na prvi stopnji. Hrepeneče ga iščite, iščite ga v vas samih z vsemi vašimi močmi. Če se boste tako trudili, si upam trditi, da ste ga že našli in ste že vstopili v oseben odnos z njim, ga ljubite in ste začeli vaš pogovor v nebesih.

Prosim Gospoda, da bi se odločili v naših dušah gojiti edino plemenito ambicijo, edino, ki je vredna truda: da bi hodili skupaj z Jezusom, kot sta hodila njegova blažena Mati in sveti očak, s hrepenenjem, z odrekanjem, brez da bi karkoli zanemarili. Deležni bomo sreče, ki jo prinaša božje prijateljstvo — v notranji zbranosti, združljivi z našimi poklicnimi ali državljanskimi dolžnostmi — in zahvaljevali se mu bomo za rahločutnost in ljubezen, s katero nas On uči izpolnjevati voljo našega Očeta, ki prebiva v nebesih.

Z občudovanjem in resnično ljubeznijo do Jezusove presvete človeškosti bomo drugo za drugo odkrivali njegove rane. V teh težavnih in silnih časih pasivnega očiščevanja, ko skušamo prikriti sladkogrenke solze, bomo začutili potrebo, da vstopimo v vsako izmed teh presvetih ran, da bi se prečistili, da bi bili deležni radosti odrešilne krvi, da bi se utrdili. Zatecimo se kakor golobice — povedano s svetopisemsko prispodobo — ki ob neurju najdejo zavetje v skalnih duplinah. Skrijmo se v to zavetje, da bomo našli Kristusovo zaupnost: in videli bomo, da je njegov glas prijeten in njegovo obličje prikupno, kajti “tisti, ki vedo, da je njegov glas blag in prijeten, so prejeli milost evangelija, zaradi katere pravijo: Ti imaš besede večnega življenja.”