Seznam točk

Na te trdne resnice vas spominjam zato, da bi vas povabil, da se pozorno vprašate o gonilih vašega delovanja, z namenom, da bi popravili, kar je potrebno popraviti, da bi vse naravnali k služenju Bogu in vašim bratom ljudem. Glejte, Gospod nam je prišel blizu, nas pogledal z ljubeznijo in nas poklical s svetim poklicem, ne zaradi naših del, ampak po svojem sklepu in milosti, ki nam je bila dana v Kristusu Jezusu pred večnimi časi.

Prečistite svoj namen, vse delajte iz ljubezni do Boga ter z veseljem objemite križ vsakega dne. To sem ponovil že tisočkrat, saj menim, da mora biti ta misel vklesana v srca kristjanov. Kadar se ne omejimo zgolj na to, da prenašamo stiske, fizično ali duševno bolečino, temveč jih ljubimo ter jih izročimo Bogu v zadoščevanje za naše osebne grehe ter grehe vseh ljudi, takrat vam zagotavljam, da nas to trpljenje ne bo potrlo.

Nič več ne nosimo kateregakoli križa, temveč odkrijemo Kristusov križ in tolažbo, da njegovo težo nosi Odrešenik. Mi pa sodelujemo, kakor Simon iz Cirene, ki se je vračal domov z dela na polju z mislijo na zasluženi počitek, a je bil prisiljen primakniti svoja ramena Jezusu v pomoč. Prostovoljno postati Kristusov Cirenejec in tako od blizu spremljati njegovo razbolelo človeškost, ki je sedaj podobna zdelani stari cunji, za zaljubljeno dušo ne pomeni nikakršne nesreče, temveč prinaša gotovost bližine Boga, ki nas blagoslavlja s to izbiro.

Pogosto mi je veliko ljudi presenečeno govorilo o veselju, ki ga — hvala Bogu — imajo in razširjajo moje hčere in sinovi v Opus Dei. Na to tako očitno resničnost vedno odgovorim z enako razlago, saj druge ne poznam: njihovo veselje temelji na tem, da se ne bojijo ne življenja ne smrti; da v bridkostih ne zapadejo v pobitost; da si vsak dan prizadevajo živeti v duhu požrtvovalnosti ter da so se kljub osebni bedi in slabotnosti vedno pripravljeni odreči samim sebi, s čimer drugim ljudem krščansko pot naredijo lažjo in prijetnejšo.

Dovolite mi, da vam vedno znova zaznamujem pot, za katero Bog pričakuje, da jo bo prehodil vsak od nas, kadar nas kliče, naj mu služimo sredi sveta, da bi posvečevali in se posvečevali preko običajnih opravil. Z velikanskim čutom za zdravo pamet in obenem navdan z vero je sveti Pavel učil, da je v Mojzesovi postavi pisano: ne zavezuj gobca volu, kadar vŕši žito. In sprašuje se: Mar Boga skrbi za vole? Ali ne pravi tega predvsem zaradi nas? Kajti zaradinas je pisano, da mora tisti, ki orje, orati v upanju, in tisti, ki vŕši, v upanju, da ima delež.

Krščansko življenje nikoli ni bilo omejeno na moreč splet obveznosti, ki dušo podvrže zagrenjeni napetosti, temveč se okoliščinam vsakega posameznika prilega tako kakor roki rokavica. Hkrati zahteva, da ne bi ob opravljanju naših običajnih opravil, velikih in majhnih, ob molitvi in mrtvičenju, nikoli izgubili nadnaravnega gledišča. Pomislite na to, da Bog strastno ljubi svoja ustvarjena bitja; kako naj dela osel, če mu ne dajo jesti, če nima na voljo nekaj časa, da si opomore, ali pa če se zaradi pretiranih udarcev zrahlja njegova čvrstost? Tvoje telo je kakor osliček — in osliček je bil v Jeruzalemu prestol Boga — ki te na svojem hrbtu nosi po božjih stezah na zemlji: potrebno ga je obvladovati, da ne bi zašel stran od božjih poti, ter ga spodbujati, da bo njegov drnec tako vesel in živahen, kot lahko pričakujemo od mladega oslička.

Ali se že skušaš odločiti glede tvojih iskrenih sklepov? Prosi Gospoda, naj ti pomaga, da boš potrpežljivo prenašal težave zaradi njegove ljubezni; da boš z naravnostjo v vse polagal očiščujočo dišavo mrtvičenja; da se boš razdajal v služenju Njemu, neopažen, v tišini, kakor se použiva lučka, ki utripa ob tabernaklju. In če se sedaj ne moreš spomniti, kako bi konkretno odgovoril na božje zahteve, ki močno trkajo na tvoje srce, me dobro poslušaj.

Pokora je natančno izpolnjevanje urnika, ki si si ga določil, čeprav se tvoje telo upira ali pa se razum poskuša izmuzniti v fantazijska sanjarjenja. Pokora je, da vstaneš ob vnaprej določeni uri. Tudi to, da brez upravičenega razloga ne puščaš za kasneje dela, ki ti je naporno in težko.

Pokora je v tem, da znaš usklajevati svoje obveznosti z Bogom, z drugimi in s seboj, da si zahteven do sebe na tak način, da uspeš za vsako stvar najti potreben čas. Spokoren si, kadar se ljubeče podvržeš svojemu načrtu molitve, četudi si utrujen, brezvoljen ali hladen.

Pokora je to, da z drugimi vedno ravnaš s kar največjo ljubeznijo, najprej s svojo družino in prijatelji. Da z največjo rahločutnostjo skrbiš za tiste, ki trpijo, za bolnike, za trpeče. Da potrpežljivo odgovarjaš težavnim osebam in tistim, ki te motijo. Da prekineš ali spremeniš svoje načrte, kadar tako zahtevajo okoliščine, predvsem dobri in pravični interesi drugih ljudi.

Pokora je v tem, da z dobro voljo prenašaš tisoč majhnih vsakodnevnih neprijetnosti; da ne opustiš svojega dela, čeprav te je trenutno minilo veselje, s katerim si ga začel; da hvaležno pojéš, kar ti postrežejo, in nisi v nadlego s svojimi muhami.

Pokora za starše ter na splošno za tiste, katerih poslanstvo je voditi ali vzgajati, pomeni popraviti, kadar je to potrebno, v skladu z naravo napake in z okoliščinami tistega, ki to pomoč potrebuje, ter se dvigniti nad neumno in pretirano čustveno subjektivnost.

Duh pokore nas vodi, da se ne bomo neurejeno navezali na veličasten osnutek naših prihodnjih projektov, v katerih smo že predvideli, kakšne bodo naše mojstrske črte in poteze. Kakšno veselje naredimo Bogu, kadar se znamo odpovedati svojim čačkam in packam malega mojstrčka in dovolimo, da je On tisti, ki dodaja tiste poteze in barve, ki so mu najbolj všeč!

Lahko bi nadaljeval in ti naštel célo množico malenkosti — navedel sem ti samo tiste, ki so mi sedaj prišle na misel in jih boš lahko izkoristil v teku dneva, da se boš lahko vedno bolj približeval Bogu, vedno bolj tvojemu bližnjemu. Če sem ti omenil te zglede — vztrajam — tega nisem storil zato, ker bi preziral veliko pokoro. Nasprotno; le-ta se izkaže kot sveta in dobra in celo potrebna, kadar Gospod kliče na to pot in ko ti jo odobri tisti, ki vodi tvojo dušo. Toda opozarjam te, da so velike pokore združljive tudi z velikimi padci, ki jih povzroči napuh. Nasprotno pa ob tej nenehni želji, da bi ugajali Bogu v majhnih osebnih bitkah — na primer nasmehniti se, kadar nam ni prav nič do tega … razen tega vam zagotavljam, da je nasmeh včasih težji kakor ena ura spokorniškega pasu — težko najdemo povod za ponos, te smešno neumne naivnosti, ko se imamo za pomembne junake; sebe bomo videli kot otroka, ki mu s težavo uspe izročiti njegovemu očetu ničvredne drobnarije, ki pa jih oče sprejme z neizmernim veseljem.

Potemtakem se mora kristjan vedno mrtvičiti? Da, toda iz ljubezni. Kajti ta zaklad naše poklicanosti imamo v glinastih posodah, da bi bilo to preobilje moči iz Boga in ne iz nas. V vsem nas stiskajo, vendar nismo utesnjeni; na neprehodni poti smo, vendar ne brez izhoda; preganjajo nas, vendar nismo zapuščeni; ob tla nas mečejo, vendar nismo uničeni; vedno nosimo v telesu Jezusovo umiranje, da bi se tudi Jezusovo življenje razkrilo v našem telesu.

Morda do sedaj nismo čutili, kako nujno je tako od blizu slediti Kristusovim korakom. Morda nismo opazili, da lahko njegovi zadoščevalni žrtvi pridružimo naše male odpovedi: za naše grehe, za grehe ljudi v vseh obdobjih, za to zlonamerno delovanje Luciferja, ki nenehno nasprotuje Bogu s svojim non serviam! Kako bi si drznili brez hinavščine vzklikniti: Gospod, bolijo me žalitve, ki ranijo tvoje preljubeznivo srce, če se ne odločimo, da se bomo odpovedali kakšni malenkosti ali mu izročili kakšno majčkeno žrtev v čast njegovi ljubezni? Pokora, resnično zadoščevanje, nas vodi po poteh izročitve, ljubezni. Izročitev, da bi zadoščevali, in ljubezen, da bi pomagali drugim, kakor je Kristus pomagal nam.

Odslej naj se vam mudi ljubiti. Ljubezen nam bo preprečevala, da bi se pritoževali in upirali. Pogosto namreč prenašamo težave, da; vendar tarnamo; in takrat zapravljamo božjo milost, poleg tega pa ji zvežemo roke za prihodnje zahteve. Hilarem enim datorem diligit Deus. Bog ljubi veselega darovalca, ki daje neprisiljeno, s spontanostjo; ta pa se rodi iz zaljubljenega srca, brez vika in krika nekoga, ki se izroča, kakor da bi delal uslugo.

Ponovno se ozri na svoje življenje in prosi odpuščanja za to in ono malenkost, ki se takoj pojavi pred očmi tvoje vesti; za neprimerno rabo jezika; za tiste misli, ki se nenehno vrtijo samo okrog tebe; za tisto kritično obsodbo, v katero si privolil in ki te po neumnem skrbi ter v tebi povzroča nenehen nemir in bojazen … Lahko bi bili zelo srečni! Gospod namreč hoče, da smo zadovoljni, pijani od veselja, medtem ko hodimo po enakih poteh sreče, ki jih je prehodil On! Nesrečne se čutimo samo takrat, ko si prizadevamo zaiti s poti in se podati na stezo sebičnosti in čutnosti. Še toliko slabše pa je, če stopimo na stezo hinavcev.

Kristjan se mora izkazati kot pristen, resnicoljuben, iskren v vseh svojih dejanjih. Njegovo delovanje mora odsevati duha: Kristusovega duha. Če ima kdo na tem svetu obveznost, da se izkaže za doslednega, je to kristjan, ker je prejel vnaprej, da bi naredil rodoviten ta dar: resnico, ki osvobaja, ki odrešuje. Morda me boste vprašali: Oče, in kako naj dosežem iskrenost življenja? Jezus Kristus je izročil svoji Cerkvi vsa potrebna sredstva: naučil nas je moliti, govoriti z njegovim nebeškim Očetom; poslal nam je svojega Duha, Vélikega Neznanca, ki deluje v naši duši; in zapustil nam je vidna znamenja milosti, ki so zakramenti. Uporabljaj jih. Okrepi svoje življenje pobožnosti. Vsak dan opravljaj osebno molitev. In nikoli ne odtegni svoje rame veselemu bremenu Gospodovega križa.

Jezus sam te je povabil, da mu slediš kot dober učenec, da bi na svojem potovanju po zemlji sejal mir in veselje, ki ga svet ne more dati. Zato — ponavljam — moramo hoditi brez strahu pred življenjem in brez strahu pred smrtjo, ne da bi se za vsako ceno izogibali bolečini, ki je za kristjana vedno sredstvo očiščenja in priložnost, da resnično ljubi svoje brate, tako da izkoristi tisoč priložnosti običajnega življenja. Čas se je iztekel. Zaključiti moram ta razmišljanja, s katerimi sem skušal nagniti tvojo dušo, da bi se ti odzval z nekaj konkretnimi sklepi; ne z mnogimi, pač pa z jasno določenimi sklepi. Pomisli na to, da Bog hoče, da si zadovoljen; če ti po tvoji strani narediš vse, kar lahko, boš srečen, zelo srečen, presrečen, čeprav bo v vsakem trenutku prisoten križ. Toda ta križ ni več morišče, temveč prestol, s katerega vlada Kristus. In ob njem njegova Mati, ki je tudi naša Mati. Sveta Devica Marija ti bo izprosila srčnost, ki jo potrebuješ, da boš odločno sledil korakom njenega Sina.

Toda ne pozabite, da biti z Jezusom zagotovo pomeni srečati se z njegovim križem. Ko se prepustimo božjim rokam, On pogosto dopusti, da okušamo bolečino, osamljenost, nasprotovanje, obrekovanje, sramotenje, norčevanje, od znotraj in od zunaj: saj nas hoče izoblikovati po svoji podobi in sličnosti ter dopušča celo to, da nas imenujejo norce in nas imajo za neumne.

Takrat je čas, da vzljubimo pasivno mrtvičenje, ki pride — prikrito ali pa predrzno in grobo — kadar ga ne pričakujemo. Prihajajo, da bi ovce ranili s kamni, ki bi jih bilo treba metati proti volkovom: kdor hodi za Kristusom, na svojem mesu izkusi, da tisti, ki bi ga morali ljubiti, z njim ravnajo na način, ki se razteza od nezaupanja do nasprotovanja, od sumničenja do sovraštva. Gledajo ga nezaupljivo kakor lažnivca, ker ne verjamejo, da je mogoče imeti oseben odnos z Bogom, notranje življenje; po drugi strani pa so do ateista in brezbrižneža, ki je navadno razbrzdan in nesramen, nadvse ljubeznivi in razumevajoči.

Gospod bo morda dopustil, da je njegov učenec napaden z orožjem osebnih žalitev, ki ni nikdar v čast človeku, ki se ga poslužuje; ali da je osramočen na javnem mestu kot posledica zlonamerne množične in lažnive propagande, kajti nima vsakdo daru dobrega okusa in dostojnosti.

Če ljudje zagovarjajo negotovo teologijo in razpuščeno moralo brez zavor, če po svojih osebnih kapricah izvajajo dvomljivo liturgijo, z disciplino hipijev in neodgovornim vodenjem, potem ni čudno, da proti tistim, ki govorijo le o Jezusu Kristusu, širijo nevoščljivost, sumničavost, lažne obtožbe, žalitve, trpinčenje, ponižanja, govorice in nadlegovanja vseh vrst.

Tako Jezus s klesanjem obdeluje duše svojih, obenem pa jim daje notranjo vedrino in veselje, saj zelo dobro razumejo, da tudi iz stotih laži skupaj hudi duhovi ne zmorejo napraviti niti ene resnice; v njihovo življenje vtisne prepričanje, da se bodo počutili udobno šele tedaj, ko se bodo udobju odpovedali.

Z občudovanjem in resnično ljubeznijo do Jezusove presvete človeškosti bomo drugo za drugo odkrivali njegove rane. V teh težavnih in silnih časih pasivnega očiščevanja, ko skušamo prikriti sladkogrenke solze, bomo začutili potrebo, da vstopimo v vsako izmed teh presvetih ran, da bi se prečistili, da bi bili deležni radosti odrešilne krvi, da bi se utrdili. Zatecimo se kakor golobice — povedano s svetopisemsko prispodobo — ki ob neurju najdejo zavetje v skalnih duplinah. Skrijmo se v to zavetje, da bomo našli Kristusovo zaupnost: in videli bomo, da je njegov glas prijeten in njegovo obličje prikupno, kajti “tisti, ki vedo, da je njegov glas blag in prijeten, so prejeli milost evangelija, zaradi katere pravijo: Ti imaš besede večnega življenja.”

Koprnenje po čaščenju, želja po zadoščevanju s tiho blagostjo in s trpljenjem. V našem življenju bo zaživela Jezusova trditev: Kdor ne vzame svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden. Gospod pa bo postajal vedno zahtevnejši, prosil nas bo za zadoščevanje in pokoro ter nas spodbujal k temu, da izkusimo goreče hrepenenje, da bi živeli Bogu, skupaj s Kristusom smo namreč križani.Ta zaklad pa imamo v glinastih posodah, krhkih in lomljivih, da bi bilo opazno, da je to preobilje moči iz Boga in ne iz nas.

V vsem nas stiskajo, vendar nismo utesnjeni; na neprehodni poti smo, vendar ne brez izhoda; preganjajo nas, vendar nismo zapuščeni; ob tla nas mečejo, vendar nismo uničeni; vedno nosimo v telesu Jezusovo umiranje.

Poleg tega si domišljamo, da nas Gospod ne posluša, da blodimo v prevari, da je slišati le samogovor našega glasu. Znajdemo se kakor brez opore na zemlji in od neba zapuščeni. Kljub temu pa je resničen in dejaven naš stud do greha, tudi če je to le mali greh. S trmo kánaanske žene bomo vdano padli predenj kakor ona, ki ga je počastila in milo prosila: Gospod, pomagaj mi! Tema bo izginila, saj jo bo premagala luč Ljubezni.

To je trenutek za vzklik: spomni se danih obljub, da se navdam z upanjem; to mi je v tolažbo v moji ničevosti in mojemu življenju daje moč. Naš Gospod hoče, da v vsem računamo na Njega: jasno vidimo, da brez Njega ne moremo ničesar, z Njim pa nam je vse mogoče. Tako potrdimo našo odločitev, da bomo vedno hodili v njegovi navzočnosti.

Z božjim razsvetljenjem v umu, ki se zdi nedejaven, bomo brez sence dvoma razumeli, da če Stvarnik skrbi za vse — celo za svoje sovražnike — koliko bolj bo potem poskrbel za svoje prijatelje! Prepričamo se, da ni zla niti neprijetnosti, ki ne bi pripomogla k dobremu. Tako našega duha še trdneje prevzameta veselje in mir, ki ju nič človeškega ne bo moglo izkoreniniti, kajti ta obiskovanja nam vedno pustijo nekaj svojega, nekaj božjega. Hvalili bomo Gospoda, našega Boga, ki je v nas uresničil čudovita dela, in doumeli bomo, da nas je Bog ustvaril in nam dal zmožnost, da posedujemo neskončen zaklad.