Seznam točk

Vedno, ko v svojem srcu začutimo željo, da bi postali boljši, da bi bolj velikodušno odgovorili Gospodu, ter iščemo vodnika, jasen kažipot za svoje krščansko življenje, nam Sveti Duh v spomin prikliče besede iz evangelija, da je treba vedno moliti in se ne naveličati. Molitev je temelj kateregakoli nadnaravnega dela; z molitvijo smo vsemogočni, brez tega sredstva ne bi dosegli ničesar.

Rad bi, da bi se danes v naši molitvi dokončno prepričali o tem, kako potrebno je, da smo pripravljeni biti kontemplativne duše, sredi ulice, sredi dela, v nenehnem pogovoru z našim Bogom, ki v teku dneva ne sme pojemati. Če se trudimo zvesto slediti Učiteljevim korakom, je to edina pot.

Klicali me boste (…) in vas bom uslišal. Kličemo ga s pogovorom, tako da se obračamo k Njemu. Zato moramo prenašati v dejanja apostolovo spodbudo: sine intermissione orate; vedno molíte, pa naj se zgodi, kar hoče. “Ne le iz srca, temveč z vsem srcem.”

Morda boste pomislili, da življenje ni vedno prijetno, da ne manjka težav, žalosti in bridkosti. Odgovoril vam bom ponovno z besedami svetega Pavla: Ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost, ne kakršnakoli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od božje ljubezni v Jezusu Kristusu, našem Gospodu. Nič nas ne more oddaljiti od božje ljubezni, od nenehnega odnosa z našim Očetom.

Se ne zdi priporočanje te stalne povezanosti z Bogom kakor ideal, ki je tako vzvišen, da se za večino kristjanov izkaže za nedosegljivega? Cilj je zares visok, toda ni nedosegljiv. Steza, ki vodi do svetosti, je steza molitve; molitev pa mora v duši pognati korak za korakom, kakor drobno seme, ki bo kasneje postalo mogočno drevo.

Začnemo z ustnimi molitvami, ki smo jih mnogi ponavljali kot otroci: to so goreče in preproste besede, namenjene Bogu in njegovi Materi, ki je naša Mati. Jaz še vedno zjutraj in zvečer, ne en dan, ampak redno, obnavljam tisto molitev izročitve, ki so me jo naučili moji starši: O Gospa moja, o Mati moja, tebi se vsega darujem; in da se ti vdanega skažem, ti danes posvetim: svoje oči, svoja ušesa, svoja usta in svoje srce … Mar ni to — na neki način — začetek kontemplacije, jasen dokaz zaupne vdanosti? Kaj drug drugemu, ko se srečajo, govorijo tisti, ki se imajo radi? Kako se obnašajo? Vse, kar so in kar imajo, žrtvujejo za osebo, ki jo ljubijo.

Najprej molitveni vzklik in nato še eden in še eden …, dokler se ne zazdi, da ta vnema ne zadostuje več, ker se besede izkažejo za prerevne … in dajo prednost božji intimnosti, v gledanju Boga brez prestanka in brez utrujenosti. Tedaj živimo kakor ujeti, kakor zaporniki. Medtem ko v mejah naših zmot in omejitev z največjo možno popolnostjo opravljamo naloge našega položaja in poklica, si duša želi pobegniti … Nameni se k Bogu, kakor železo, ki ga privlači moč magneta. Tako v sladkem nemiru začnemo ljubiti Jezusa na bolj učinkovit način.