Seznam točk

Ko premišljujemo tiste besede našega Gospoda: zanje se posvečujem, da bi bili tudi oni posvečeni v resnici, jasno opazimo naš edini cilj: posvečevanje, oziroma to, da moramo biti sveti, zato da bi posvečevali. Hkrati nas kakor neka tiha skušnjava morda obide misel, da nas je zelo malo odločenih odgovoriti na to božje povabilo, poleg tega pa vidimo, da smo le malo vredna orodja. Res je, malo nas je v primerjavi s preostalim človeštvom in osebno nismo vredni nič; toda Učiteljeva trditev odmeva z oblastjo: kristjan je luč, sol, kvas sveta, in peščica kvasa skvasi vse testo. Prav zaradi tega sem vedno učil, da nas zanimajo vse duše — od stotih vseh sto — brez kakršnihkoli razlikovanj, z gotovostjo, da je Jezus Kristus odrešil vse, a le nekatere nas hoče uporabiti kljub naši osebni ničnosti, da bi tudi drugim dali spoznati to odrešenje.

Kristusov učenec ne bo nikoli grdo ravnal z nikomer; zmoto imenuje zmota, toda tistega, ki se moti, mora ljubeznivo popraviti; sicer mu ne bo mogel pomagati, ne bo ga mogel posvečevati. Potrebno je sobivati, potrebno je razumeti, potrebno je odpuščati, potrebno je biti bratski; in kot je svetoval sveti Janez od Križa, v vsakem trenutku “je potrebno položiti ljubezen tja, kjer ni ljubezni, da bi nastala ljubezen”. Tudi v navidez nepomembnih okoliščinah, ki se pojavljajo v poklicnem delu ter v odnosih v družini in v družbi. Zato bova ti in jaz izkoristila celo najbolj navadne priložnosti, ki se pojavljajo okrog naju, da bi jih posvečevala, da bi se posvečevala in da bi posvečevala tiste, s katerimi si deliva ista vsakdanja prizadevanja, tako da bova v najinem življenju čutila sladko in vabljivo težo soodreševanja.

Bil je neki hišni gospodar, ki je zasadil vinograd, ga obdal z ograjo, izkopal v njem stiskalnico in sezidal stolp. Dal ga je v najem viničarjem in odpotoval.

Želel bi, da premišljujemo o nauku te prilike z vidika, ki nas sedaj zanima. Izročilo je v tej pripovedi videlo prispodobo usode od Boga izvoljenega ljudstva in v prvi vrsti nam pokaže, kako ljudje na tolikšno Gospodovo ljubezen odgovorimo z nezvestobo in pomanjkanjem hvaležnosti.

Rad bi se zadržal pri besedah in odpotoval. Takoj pridem do zaključka, da kristjani ne smemo zapustiti tega vinograda, v katerega nas je postavil Gospod. Svoje moči moramo vložiti v to delo, znotraj ograje, delati v stiskalnici, in ko se konča naporno delo dneva, počivati v stolpu. Če se pustimo premagati udobju, bi bilo enako, kot da bi Kristusu odgovorili: Ah, moja leta so zame, ne zate. Nočem se odločiti, da bi obdeloval tvoj vinograd.

Gospod nam je podaril življenje, čute, sposobnosti, neštete milosti: in nimamo pravice pozabiti, da smo delavci, med mnogimi na tem posestvu, na katerega nas je postavil On, da bi sodelovali pri nalogi, da drugim prinašamo hrano. Naše mesto je tukaj, znotraj teh meja; tukaj smo, da se dnevno razdajamo skupaj z Njim in mu pomagamo pri njegovem odrešenjskem delu.

Dovolite mi, da vztrajam: tvoj čas zate? Tvoj čas za Boga! Morda po Gospodovem usmiljenju ta sebičnost še ni vstopila v tvojo dušo. To ti govorim zato, če boš morda kdaj čutil, da tvoje srce omahuje v Kristusovi veri. Takrat te prosim — Bog te prosi — za zvestobo v tvojem prizadevanju, da obvladaš napuh, zajeziš domišljijo, da si ne dovoliš lahkomiselnosti in ne odideš daleč stran, da ne pobegneš.

Tisti dninarji, ki so bili sredi trga, so imeli odveč cel dan; tisti človek, ki je skril talent v zemljo, je hotel zapravljati svoje ure; tisti, ki bi moral skrbeti za vinograd, gre drugam. Vsem je skupna nekakšna brezčutnost pred veliko nalogo, ki jo je Učitelj zaupal vsakemu kristjanu: da se zavedamo, da smo njegovo orodje in tako tudi ravnamo, zato da bi soodreševali skupaj z Njim; da razdamo vse svoje življenje v tej veseli daritvi, da se izročimo za dobro duš.

To je sad današnje molitve: da se prepričamo, da je naše zemeljsko potovanje — v vseh okoliščinah in v vseh obdobjih — za Boga, da je zaklad slave, podoba nebes; da je čudež v naših rokah, ki ga moramo upravljati s čutom odgovornosti, zaradi ljudi in zaradi Boga, brez potrebe po spremembi stanú; sredi ulice, tako da posvečujemo svoj poklic ali službo, življenje doma, družbene odnose, sleherno dejavnost, ki je na videz samo zemeljska.

Ko sem imel šestindvajset let in sem v vsej globini zaznal zavezanost služenja Gospodu v Opus Dei, sem ga z vso svojo dušo prosil za osemdeset let resnosti. Mojega Boga sem — začetniško naivno, otroško — za več let prosil zato, da bi me naučil izkoristiti vsako minuto za služenje Njemu. Gospod zna dodeliti te zaklade. Morda bova ti in jaz na koncu le lahko rekla: Razumnejši sem od starcev, ker se držim tvojih ukazov. Mladost ne sme pomeniti lahkomiselnosti, prav tako kakor sivi lasje ne pomenijo nujno preudarnosti in modrosti.

Pojdi z mano h Kristusovi Materi. Naša Mati, ki si gledala Jezusa, kako je rasel, ki si ga videla, kako je dobro izkoriščal svoj čas med ljudmi: nauči me porabljati moje dneve v služenju Cerkvi in dušam; nauči me najgloblje v srcu zaslišati — kakor ljubezniv očitek, dobra Mati, vedno, ko bo potrebno — da moj čas ne pripada meni, temveč našemu Očetu, ki je v nebesih.

Ne napeljujem te k temu, da bi zapostavljal izpolnjevanje tvojih dolžnosti ali da ne bi zahteval svojih pravic. Nasprotno, navadno bi bil umik iz te bojne vrste enak strahopetnemu pobegu pred bojem za svetost, h kateremu nas je poklical Bog. Zato bodi v vesti gotov, da si moraš predvsem pri tvojem delu prizadevati, da boste tako ti tvoji bližnji imeli vse potrebno za življenje v krščanskem dostojanstvu. Če boš kdaj v svojem mesu izkusil težo pomanjkanja, ne bodi žalosten niti se ne upiraj, toda — vztrajam — poskusi uporabiti vse plemenite načine, da bi premagal to okoliščino. Drugačno ravnanje bi namreč pomenilo preizkušanje Boga. In medtem, ko se boriš, se spomni na omnia in bonum: da vse — tudi pomanjkanje in revščina — pripomore k dobremu tistim, ki ljubijo Gospoda. Že sedaj se navadi, da se boš z veseljem soočal z majhnimi omejitvami, pomanjkanjem udobja, z mrazom, z vročino, da se odpoveš nečemu, kar se ti zdi nujno potrebno, da ne moreš počivati takrat in tako, kakor bi si želel, da sprejmeš lakoto, samoto, nehvaležnost, nerazumevanje, sramotenje …

Smo ljudje z ulice, običajni kristjani, ki se gibljejo po krvnem obtoku družbe, in Gospod hoče, da smo sveti, apostolski, prav sredi našega poklicnega dela: da se v tem delu posvečujemo, da ga posvečujemo in da z njim pomagamo tudi drugim, da se posvečujejo. Bodite prepričani, da vas Bog čaka v tem okolju s skrbnostjo Očeta in Prijatelja; in mislite na to, da z vašim odgovorno opravljenim poklicnim delom — poleg tega, da se ekonomsko vzdržujete — tudi neposredno služite razvoju družbe, lajšate bremena drugim in vzdržujete mnoga družbena dela na krajevni in svetovni ravni v dobro posameznikov in ljudstev v manj ugodnem položaju.

Pripeljal vas bom nazaj iz izgnanstva, kjerkoli že ste. Sužnosti se osvobodimo z molitvijo: čutimo se svobodne, na krilih svatovske pesmi zaljubljene duše, s pesmijo o ljubezni, ki v nas spodbuja željo, da se ne bi ločili od Boga. Nov način stopanja po zemlji, božanski, nadnaraven, čudovit način. Ob spominu na mnoge španske pisatelje šestnajstega stoletja bomo morda sami želeli okušati besede: Živim, ker ne živim več: kajti v meni živi Kristus!

Radovoljno sprejemamo potrebo po tem, da mnogo let delamo na tem svetu, kajti Jezus ima tu spodaj malo prijateljev. Ne odklanjajmo obveznosti, da živimo, da se iztrošimo — dodobra iztisnjeni — v služenju Bogu in Cerkvi. Na tak način, v svobodi: in libertatem gloriae filiorum Dei,qua libertate Christus nos liberavit; s svobodo božjih otrok, ki nam jo je zaslužil Jezus Kristus, ko je umrl na lesu križa.

Askeza? Mistika? To me ne skrbi. Karkoli že je, askeza ali mistika, je vseeno? Gre za božjo milost. Če se trudiš meditirati, ti Gospod ne bo odrekel svoje pomoči. Vera in dela vere: dela, kajti Gospod je — to si izkusil že na začetku, o tem sem že govoril — vsak dan bolj zahteven. To je že kontemplacija in zedinjenje; takšno mora biti življenje mnogih kristjanov, ko vsak od njih hodi naprej po svoji lastni duhovni poti, ki jih je neskončno mnogo, sredi svetnih prizadevanj, čeprav morda tega sploh ne opazijo.

Molitev in ravnanje, ki nas ne ločujeta od naših običajnih dejavnosti, ki nas sredi te plemenito zemeljske vneme vodita h Gospodu. Ko človek vsa ta opravila povzdiguje k Bogu, spreminja svet v nekaj božanskega. Mnogokrat sem govoril o mitu o kralju Midasu, ki je spreminjal v zlato vse, česar se je dotaknil! V zlato nadnaravnih zaslug lahko spremenimo to, česar se dotaknemo, kljub našim osebnim napakam.

Znova bi rad zatrdil, da ne govorim o nekem izrednem načinu krščanskega življenja. Naj vsak izmed nas premišljuje o tem, kaj je Bog zanj storil in kako se je on odzval. Če smo pogumni v tem osebnem izpraševanju, bomo zaznali, kaj nam še manjka. Včeraj sem bil ganjen, ko sem od nekega japonskega katehumena slišal, da uči katekizem tiste, ki še ne poznajo Kristusa. In bilo me je sram. Potrebujemo več vere, več vere! Skupaj z vero pa kontemplacijo.

Umirjeno premislite tisto božje oznanilo, ki dušo navdaja z nemirom, obenem pa je sladko kakor med s satovja: Redemi te, et vocavi te nomine tuo: meus es tu; odkupil sem te in te poklical po imenu: moj si! Ne kradimo Bogu tega, kar je njegovo. Bogu, ki nas je ljubil do te mere, da je umrl za nas, ki nas je izvolil pred vso večnostjo, pred stvarjenjem sveta, da bi bili sveti pred njegovim obličjem, in ki nam nenehno ponuja priložnosti za očiščevanje in izročitev.

Če pa bi v nas še vedno ostal kakšen dvom, dobimo z njegovih ustnic še en dokaz: Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil, da greste daleč in obrodite sad in da ostane ta vaš obilni sad dela kontemplativnih duš.

Nato pa vera, nadnaravna vera. Kadar vera omahuje, je človek nagnjen k temu, da si Boga predstavlja, kot da bi bil daleč in bi ga komajda skrbelo za njegove otroke. Na religijo gleda kot na nekaj dodatnega za primer, ko vse ostalo odpove; človek čaka na senzacionalne dogodke, na nekaj izrednega. Nasprotno pa, kadar je v duši živa vera, odkrije, da kristjanova pot ni ločena od človeškega življenja, običajnega in vsakdanjega; in da je ta velika svetost, ki jo Bog od nas zahteva, skrita tukaj in zdaj, v majhnih stvareh vsakega dne.

Všeč mi je govoriti o poti, ker smo popotniki, ker smo namenjeni v nebeško domovanje, v našo domovino. Toda pomislite: čeprav lahko na poti tu in tam srečamo posebno težavne predele, čeprav je treba kdaj prebresti kakšno reko ali se prebiti skozi majhen, skoraj neprehoden gozd, bo večinoma ta pot nekaj običajnega, brez presenečenj. Nevarnost je v rutini: v pomisleku, da v tem, v stvarnosti vsakega trenutka, ni Boga, ker je tako enostavno, tako običajno!

Dva učenca sta bila na poti v Emavs. Hodila sta z normalnim korakom kakor mnogi drugi, ki so potovali skozi tisto pokrajino. Povsem naravno se ob njiju pojavi Jezus, hodi z njima in začne pogovor, ki jima lajša utrujenost. Predstavljam si ta prizor, ko se dan že nagiba k večeru. Pihlja lahen vetrič. Naokrog pa polja zrelega žita in stare oljke s posrebrenimi vejami od nežne svetlobe.

Jezus na poti. Gospod, kako si velik v vsakem trenutku! Vendar me še bolj ganeš, ko se spustiš k nam, da bi nam sledil, da bi nas poiskal v našem vsakodnevnem vrvežu. Gospod, daj nam preprostost duha, čist pogled, jasne misli, da te bomo mogli prepoznati, kadar boš prišel brez zunanjih znamenj tvoje slave.

Ko pridejo do vasi, se pot konča in onadva, ki sta bila, ne da bi se zavedala, v globini srca ranjena zaradi besede in ljubezni Boga, ki je postal človek, obžalujeta, da odhaja. Kajti Jezus se od njiju poslovi, kakor da gre dalje. Nikoli se ne vsiljuje ta naš Gospod. Hoče, da ga kličemo svobodno, potem ko smo zaznali čistost ljubezni, ki nam jo je vsadil v dušo. Na silo ga moramo zadržati in ga prositi: Ostani z nami, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil, noči se.

Takšni smo: vedno premalo drzni, morda zaradi neiskrenosti, morda pa zaradi sramežljivosti. Globoko v sebi si mislimo: Ostani z nami, kajti v duši nas obdaja tema in samo Ti si luč, samo Ti zmoreš potešiti to tesnobo, ki nas razjeda. Kajti “ni nam neznano, katera izmed lepih in poštenih stvari je na prvem mestu: to, da imamo vedno v posesti Boga.”

In Jezus ostane. Odprejo se nam oči tako kot Kleopu in njegovemu tovarišu, ko Kristus razlomi kruh; in čeprav bi On znova izginil izpred naših oči, se bomo mogli tudi mi znova odpraviti na pot — noči se — da bi drugim spregovorili o Njem, kajti eno srce ne zmore zadržati tolikšnega veselja.

Pot v Emavs. Naš Bog je to ime navdal z milino. Emavs pa je ves svet, kajti Gospod je odprl božje poti na zemlji.