Seznam točk

Ne morem pozabiti nekega dogodka, ko sem šel v Valenciji molit v stolnico — od takrat je preteklo že veliko časa — in ustavil sem se ob grobnici častitega Ridaura. Takrat so mi povedali, da je ta duhovnik, ko je bil že zelo star in so ga spraševali: Koliko let imate? zelo prepričan odgovarjal v valencijskem jeziku: Poquets, zelo malo, toliko, kolikor let služim Bogu. Za mnoge od vas se še vedno na prste ene roke štejejo leta, odkar ste se odločili biti blizu našemu Gospodu, mu služiti sredi sveta, v vašem lastnem okolju in preko vašega dela. Ta podrobnost ni preveč pomembna; zares pomembno pa je, da si v dušo globoko vtisnemo gotovost, da to povabilo k svetosti, ki ga je Jezus Kristus namenil vsem ljudem brez izjeme, od vsakogar zahteva skrb za notranje življenje, da se dnevno uri v krščanskih krepostih; in to ne na kakršenkoli način, niti na nadpovprečen niti na odličen način: potruditi se moramo do junaštva, v najmočnejšem in najstrožjem pomenu besede.

Cilj, ki vam ga predlagam, oziroma bolje rečeno, ki ga Bog kaže vsem, ni nek privid ali nekakšen nedosegljiv ideal: lahko bi vam pripovedoval o tolikih konkretnih primerih navadnih žensk in moških, kakor vi in jaz, ki so našli Jezusa, ki prihaja mimo quasi in occulto po navidez popolnoma običajnih razpotjih, in odločili so se, da mu sledijo, tako da z ljubeznijo objamejo križ vsakega dne. V tem obdobju splošnega razkroja, vdajanja v usodo in malodušja, ali pa razpuščenosti in anarhije, se mi zdi še bolj aktualno tisto preprosto in globoko prepričanje, ki me je že na začetku mojega duhovniškega dela in vselej použivalo v želji, da bi vsemu človeštvu sporočil: te svetovne krize so krize svetnikov.

Prav gotovo gre za vzvišen in težaven cilj. Toda ne izgubite izpred oči, da se svetnik ne rodi: oblikuje se v nenehni igri božje milosti in človekovega odgovora nanjo. “Vse, kar se razvija,” opozarja eden od krščanskih piscev iz prvih stoletij, ko govori o povezanosti z Bogom, “se začne tako, da je najprej majhno. Šele ko se postoma hrani, ob nenehnem napredovanju počasi postaja veliko.” Zato ti pravim, da če se želiš vesti kot dosleden kristjan — in vem, da si pripravljen ravnati tako, čeprav ti je ob tem ubogem telesu tolikokrat težko zmagati ali napredovati — moraš biti izjemno pozoren na najbolj nepomembne podrobnosti, kajti svetost, ki jo od tebe zahteva naš Gospod, se doseže tako, da z božjo ljubeznijo opravljaš vsakodnevno delo in obveznosti, ki so skoraj vedno sestavljene iz malenkosti.

Zelo me razžalosti, če izvem, da kakšen katoličan — božji otrok, ki je po krstu poklican, da bi bil drugi Kristus — pomirja svojo vest z enostavno formalno pobožnostjo, z nekakšno religioznostjo, ki ga le kdaj pa kdaj spodbudi k molitvi, ampak samo če misli, da bi mu prišla prav; da je prisoten pri sveti maši ob zapovedanih dneh, pa niti ne vedno, medtem ko natančno pazi, da bo njegov želodec miren in jé ob točno določenih urah; popušča v svoji veri in jo zamenja za krožnik leče, da se le ne bi odpovedal svojemu položaju … In potem predrzno ali pohujšljivo uporablja oznako kristjana za svoje povzpetništvo. Ne! Ne sprijaznimo se z zunanjimi oznakami: hočem, da ste kristjani v celoti, nerazdvojeni; in da bi to dosegli, morate brez izgovorov iskati primerno duhovno hrano.

Iz osebne izkušnje vam je znano — to sem pogosto ponavljal z namenom, da bi bilo manj obupovanja — da je notranje življenje sestavljeno iz začenjanja in ponovnega začenjanja, vsak dan. In v svojem srcu boste začutili, tako kakor jaz v mojem, da se je treba nenehno boriti.

Verjetno ste pri spraševanju vesti opazili — tudi meni se dogaja enako; oprostite, da govorim o sebi, toda medtem ko vam govorim, skupaj z Gospodom obravnavam potrebe svoje duše —, da vedno znova utrpite majhne neprijetnosti, in včasih se vam lahko zazdijo ogromne, ker razkrijejo očitno pomanjkanje ljubezni, izročitve, duha požrtvovalnosti, obzirnosti. Z iskrenim kesanjem povečujte hrepenenje po zadoščevanju, toda nikoli mi ne izgubite miru.

Mogoče je, da se bodo že na začetku dvignili oblaki prahu in da bodo sovražniki našega posvečevanja uporabili tako silno in tako spretno pripravljeno tehniko psihološkega terorizma — tehniko zlorabe oblasti — da bodo v svojo nesmiselno smer potegnili celo ljudi, ki so dolgo časa vzdrževali drugačno, razumljivejšo in pravilnejšo držo. In četudi njihov glas zveni kot počen zvonec, ki ni bil ulit iz dobre kovine in je precej drugačen od pastirjevega žvižga, zlorabljajo besedo, ki je eden od najdragocenejših darov, ki jih je človek prejel od Boga, prelepo darilo za izražanje vzvišenih misli ljubezni in prijateljstva z Gospodom in njegovimi ustvarjeninami, vse do te mere, da postane razumljivo, zakaj sveti Jakob o jeziku pravi, da je to svet krivice. Povzroči lahko ogromno škode: laži, obrekovanje, sramotenje, prevare, žalitve, izkrivljeno govoričenje.