Seznam točk

Kajti to je božja volja, vaše posvečenje: (…) da vsakdo izmed vas ohrani svoje telo v svetosti in časti, ne pa v poželjivi strasti kakor pogani, ki ne poznajo Boga. Bogu pripadamo v celoti, z dušo in s telesom, z mesom in s kostmi, s čuti in z intelektualnimi sposobnostmi. Zaupno ga prosite: Jezus, varuj naše srce! Veliko, močno in nežno srce, ljubeče in obzirno srce, da bo zate prekipevalo od ljubezni, da bomo služili vsem dušam.

Naše telo je sveto, je tempelj Boga, pojasnjuje sveti Pavel. Ta apostolov vzklik mi v spomin prikliče poklicanost vseh k svetosti, ki jo Učitelj namenja ljudem: Estote vos perfecti sicut et Pater vester caelestis perfectus est. Gospod vse ljudi, brez razlike, prosi za odgovor na milost; od vsakogar, skladno z njegovimi osebnimi okoliščinami, zahteva udejanjanje kreposti, ki so lastne božjim otrokom.

Zato se sedaj, ko vas opominjam, da mora kristjan ohranjati popolno čistost, obračam na vse: na samske, ki morajo živeti popolno vzdržnost; in na poročene, ki živijo čistost tako, da izpolnjujejo dolžnosti, lastne njihovemu stanu.

Z božjim duhom čistost ni nadležno in ponižujoče breme. Je vesela pritrditev: volja, obvladovanje, premagovanje, ki ga ne daje meso niti ne prihaja iz nagona; izhaja iz volje, predvsem če je zedinjena z Gospodovo voljo. Da bi bili čisti — in ne zgolj vzdržni ali pošteni — moramo strastí podvreči razumu, vendar iz višjega razloga, ker nas spodbuja ljubezen.

To krepost primerjam s krili, ki nam omogočajo, da lahko v vsakem okolju na zemlji posredujemo božje zapovedi in božji nauk brez strahu, da bi se pri tem umazali. Krila — tudi krila tistih veličastnih ptic, ki lahko poletijo nad oblake — so težka, in to zelo. Toda če bi odpovedala, ne bi bilo letenja. Vtisnite si to v vaš razum, odločeni, da ne boste popustili, če opazite, da so vas oplazili kremplji skušnjave, ki se pojavi tako, da nam čistost predstavlja kot neznosno breme: bodite pogumni! Navzgor! Vse do sonca, na lov za Ljubeznijo.

Vedno me je zelo razžalostilo pravilo nekaterih — mnogih! — ki za stalno smernico svojih naukov izberejo nečistost, s čimer dosežejo — o tem sem se lahko prepričal pri mnogih dušah — ravno nasprotno od tega, kar želijo doseči, kajti tu gre za snov, ki je bolj lepljiva od smole in popači vest s kompleksi ali s strahom, kakor da bi bila čistost duše skorajda nedosegljiv cilj. Toda mi ne. Mi moramo o sveti čistosti govoriti s pozitivnimi in čistimi razmišljanji, s skromnimi in jasnimi besedami.

Pogovarjati se o tej temi pomeni govoriti o ljubezni. Prej sem vam povedal, da mi pri tem pomaga, če se zatečem k presveti človeškosti našega Gospoda, k temu neizrekljivemu čudu Boga, ki se poniža do te mere, da postane človek, in ki se ne čuti ponižanega, ker je nase prevzel meso, kakršno je naše, z vsemi njegovimi omejitvami in šibkostmi razen greha; in vse to zato, ker nas noro ljubi! On se s svojim ponižanjem ne spusti na nižjo raven; nasprotno pa povzdigne nas, nas pobožanstvi v telesu in duši. Odgovoriti z “da” na njegovo ljubezen, z jasno, gorečo in urejeno ljubeznivostjo, to je krepost čistosti.

Vsemu svetu moramo zaklicati, z ustnicami in s pričevanjem našega ravnanja: ne zastrupljajmo srca, kot da bi bili uboge živali, ki jih obvladujejo najnižji nagoni. Nek krščanski pisatelj pojasnjuje: “Glejte, človeško srce ni majhno, saj zaobjema toliko stvari. Njegove veličine ne merite v njegovih fizičnih razsežnostih, temveč v moči njegovega uma, ki je zmožen spoznavanja številnih resnic. V srcu je mogoče Gospodu pripraviti pot, začrtati pravo stezo, po kateri bosta hodili božja Beseda in Modrost. S poštenim ravnanjem in z brezgrajnimi deli pripravite Gospodu pot, zravnajte stezo, da bo po njej božja Beseda v vas napredovala brez spotikanja in vam dala spoznanje njenih skrivnosti in njenega prihoda.”

Sveto pismo nam razodeva, da se to veličastno delo posvečevanja, ki je skrito in čudovito delo Tolažnika, uresničuje v duši in v telesu. Mar ne veste, da so vaša telesa Kristusovi udje? je vzkliknil apostol. Ali naj torej vzamem Kristusove ude in jih naredim za ude nečistnice? (…) Ali mar ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki je v vas, in da ga imate od Boga in da niste sami svoji? Odkupljeni ste bili namreč za visoko ceno: proslavite torej Boga v svojem telesu.

Poglejmo, katera sredstva za zmago v tem boju za ohranitev čistosti imamo kristjani vedno na voljo, ne kakor angeli, temveč kakor zdravi, močni, normalni moški in ženske. Z vso dušo častim angele, s to božjo vojsko me povezuje velika pobožnost. Ne maram pa, da bi se nas primerjalo z njimi, kajti angelska narava je drugačna od naše, zato bi tako primerjanje pomenilo nered.

V mnogih okoljih obstaja splošno vzdušje čutnosti, ki združeno z nejasnostmi glede cerkvenega nauka številne ljudi pripelje do tega, da upravičujejo kakršnokoli izprijenost ali pa vsaj izkazujejo najbolj ravnodušno tolerantnost do vseh vrst razuzdanih navad.

Kar zadeva telo, moramo biti čisti najbolj, kolikor zmoremo, brez strahu, kajti spolnost je nekaj svetega in plemenitega — je udeleženost v božji stvarjenjski moči — in ustvarjena je za zakon. Tako boste čisti in brez strahu boste s svojim ravnanjem pričevali, da je sveta čistost nekaj mogočega in lepega.

Najprej si bomo prizadevali izostriti našo vest, se poglobiti, kolikor je potrebno, dokler ne bomo prepričani, da smo jo dobro izoblikovali, da dobro razlikujemo med rahločutno vestjo, ki je resnična božja milost, in pretirano tankovestnostjo, ki je nekaj čisto drugega.

Z vso prizadevnostjo varujte čistost, pa tudi tisti drugi dve kreposti, njeni spremljevalki: skromnost in sramežljivost, ki sta kakor njena osebna straža. Nikar lahkomiselno ne spreglejte teh tako učinkovitih vodil, s katerimi se boste ohranili dostojne pred božjim pogledom: pozorno varovanje čutov in srca; pogum — da si upamo biti strahopetni — da zbežimo od priložnosti za greh; pogostnost zakramentov, predvsem zakramentalne spovedi; popolna iskrenost pri osebnem duhovnem vodstvu; obžalovanje, kesanje, zadoščevanje po storjeni napaki. Vse to naj bo pomaziljeno z nežno pobožnostjo do naše Gospe, da bi nam Ona od Boga izprosila dar svetega in čistega življenja.

Če nesrečno pademo, moramo takoj vstati. Z božjo pomočjo, ki nam je ne bo manjkalo, če bomo le uporabili potrebna sredstva, se moramo čim prej pokesati, biti ponižno iskreni ter zadoščevati, in tako se bo trenutni poraz spremenil v veliko zmago Jezusa Kristusa.

Prav tako se navadite bojevati svoj boj na področjih, ki so daleč od utrjenih zidov trdnjave. Ne moremo hoditi in loviti ravnotežje na meji greha: stanovitno se moramo izogibati posredno prostovoljnim dejanjem, zavrniti celo najmanjše pomanjkanje ljubezni ter spodbujati gorečnost po nenehnem in rodovitnem krščanskem apostolatu, ki potrebuje sveto čistost kot temelj in kot enega od njegovih najznačilnejših sadov. Poleg tega moramo svoj čas vedno napolniti z zavzetim in odgovornim delom ter si prizadevati za božjo navzočnost, saj nikoli ne smemo pozabiti, da smo bili odkupljeni za visoko ceno in da smo tempelj Svetega Duha.

Katere druge nasvete vam še predlagam? Tisto, kar so vedno uresničevali kristjani, ki so se zares trudili slediti Kristusu, ter tisti prvi verniki, ki so sami doživeli Jezusovo opogumljanje: reden stik z Gospodom v evharistiji, otroško klicanje k presveti Devici, ponižnost, zmernost, mrtvičenje čutov — “ni dobro gledati, česar ni dovoljeno poželeti,” je opozarjal sveti Gregor Veliki — ter pokora.

Dejali mi boste, da je vse to pravzaprav povzetek krščanskega življenja. Vsekakor ni umestno ločevati čistosti, ki je ljubezen, od bistva naše vere, ki je v tem, da se vedno znova zaljubimo v Boga, ki nas je ustvaril, ki nas je odrešil in ki nas nenehno vodi za roko, čeprav tega v številnih okoliščinah ne opazimo. Ne more nas zapustiti. Hči sionska pa pravi: Zapustil me je Gospod, Gospod je name pozabil. Mar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če bi one pozabile, jaz te ne pozabim. Ali vas te besede ne navdajo z neizmernim veseljem?