Seznam točk

Prav gotovo gre za vzvišen in težaven cilj. Toda ne izgubite izpred oči, da se svetnik ne rodi: oblikuje se v nenehni igri božje milosti in človekovega odgovora nanjo. “Vse, kar se razvija,” opozarja eden od krščanskih piscev iz prvih stoletij, ko govori o povezanosti z Bogom, “se začne tako, da je najprej majhno. Šele ko se postoma hrani, ob nenehnem napredovanju počasi postaja veliko.” Zato ti pravim, da če se želiš vesti kot dosleden kristjan — in vem, da si pripravljen ravnati tako, čeprav ti je ob tem ubogem telesu tolikokrat težko zmagati ali napredovati — moraš biti izjemno pozoren na najbolj nepomembne podrobnosti, kajti svetost, ki jo od tebe zahteva naš Gospod, se doseže tako, da z božjo ljubeznijo opravljaš vsakodnevno delo in obveznosti, ki so skoraj vedno sestavljene iz malenkosti.

Ko razmišljam o tistih izmed vas, ki se ob minevanju let še vedno ukvarjate s sanjarjenjem, s praznimi in otročjimi sanjami, kakor Tartarin iz Taraskona med lovom na leve po hodnikih svoje hiše, tam, kjer ni ničesar drugega kot podgane ali komaj kaj več; ko mislim nanje, ponavljam, vas želim spomniti na veličino nadnaravne hoje v zvestem izpolnjevanju običajnih obveznosti vsakega dne, s temi boji, ki Gospoda navdajajo z veseljem in ki jih pozna samo On ter vsak izmed nas.

Prepričajte se, da običajno ne boste našli priložnosti za bleščeča junaška dejanja, med drugim zato, ker se po navadi ne pojavijo. Ne manjka pa vam priložnosti, da bi v malem, v normalnem dokazali ljubezen do Jezusa Kristusa. “Tudi v najmanjšem se pokaže veličina duše,” pravi sveti Hieronim. “Stvarnika ne občudujemo samo v nebesih in na zemlji, v soncu in v oceanu, v slonih, kamelah, volih, konjih, leopardih, medvedih in levih, temveč tudi v najmanjših živalih, kakor so mravlje, komarji, muhe, črvički in druge podobne živali, ki jih bolje razlikujemo po njihovih telesih kot po njihovih imenih: tako v velikih kot v malih občudujemo isto mojstrstvo. Tako duša, ki se izroči Bogu, v najmanjše stvari polaga enako gorečnost kot v večje.

Polovite nama lisice, male lisice, uničevalke vinogradov, ker sta najina vinograda v cvetju. Zvesti v malem, zelo zvesti v malem. Če se poskušamo tako truditi, se bomo naučili tudi z zaupanjem zatekati v naročje svete Marije kakor njeni otroci. Ali vas nisem na začetku spomnil, da imamo vsi zelo malo let, toliko, kolikor let smo odločeni, da bomo z Bogom v zaupljivem odnosu? Torej je razumno, da se naša beda in naša majhnost približata veličini in sveti čistosti božje Matere, ki je tudi naša Mati. Lahko vam povem še eno resnično anekdoto, ker je preteklo že toliko let, odkar se je zgodila, in ker vam bo zaradi kontrastnosti in surovih izrazov pomagala razmišljati. Vodil sem duhovne vaje za duhovnike iz različnih škofij. Iskal sem jih z naklonjenostjo in z zanimanjem, da bi se prišli pogovarjat, razbremenit svojo vest, saj tudi duhovniki potrebujemo bratski nasvet in pomoč. Začel sem govoriti z enim od njih, malce surovim, toda plemenitim in iskrenim človekom; malo sem ga podrezal, obzirno in jasno, da bi zacelil katerokoli rano, ki bi morda lahko bila tam notri, v njegovem srcu. V nekem določenem trenutku me je prekinil nekako s temi besedami: Zelo zavidam moji oslici; v šestih župnijah je služila in o njej ni reči nič slabega. O ko bi jaz delal enako!

Poskušajmo v globini srca gojiti gorečo željo, veliko vnemo, da bi dosegli svetost, čeprav vidimo, da smo polni bede. Ne prestrašite se: ob tem, ko napredujemo v notranjem življenju, jasneje zaznavamo osebne napake. Pomoč milosti se spremeni v nekakšno povečevalno steklo in celo najmanjše, skorajda nezaznavno zrnce prahu ali peska vidimo v velikanskih razsežnostih, ker je duša pridobila božjo občutljivost in celo najmanjša senca zmoti vest, ki ji je všeč samo božja čistost. Povej mu, sedaj, iz globine svojega srca: Gospod, zares želim biti svet, zares hočem biti tvoj dobri učenec in ti brezpogojno slediti. In takoj naredi sklep, da boš vsak dan obnavljal te velike ideale, ki te spodbujajo v tem trenutku.

Jezus, ko bi bili mi, ki se združujemo v tvoji ljubezni, vztrajni! Ko bi nam uspelo prenesti v dejanja ta hrepenenja, ki jih ti sam prebujaš v naših dušah! Pogosto se vprašajte: In jaz, zakaj sem na zemlji? Tako boste poskušali doseči popolno, z ljubeznijo napolnjeno dovršitev dela, ki ga vsak dan opravljate, ter pozornost na majhne stvari. Pogledali bomo zgled svetnikov: ljudje kakor mi, iz mesa in krvi, s pomanjkljivostmi in šibkostmi, ki pa so znali zmagati in se premagati zaradi božje ljubezni; opazovali bomo njihovo vedenje in kakor čebele, ki na vsakem cvetu naberejo najdragocenejši nektar, bomo izkoristili njihove boje. Vi in jaz se bomo prav tako naučili odkrivati mnoge kreposti v ljudeh, ki nas obdajajo — učijo nas o delu, o samoodpovedi, o veselju … — in ne bomo se preveč zadržali pri njihovih napakah; samo kadar bo to nujno potrebno, da bi jim pomagali z bratskim opominom.

Mnogi začnejo, končajo pa le redki. In med temi redkimi moramo biti tisti, ki se poskušamo vesti kot božji otroci. Ne pozabite: samo tisto delo, ki je opravljeno z ljubeznijo in je dobro narejeno, si zasluži Gospodovo pohvalo, ki jo beremo v Svetem pismu: konec reči je boljši kot njen začetek.

Morda ste me že ob drugih priložnostih slišali praviti to anekdoto; kakorkoli že, rad bi vas še enkrat spomnil nanjo, ker je zelo nazorna in poučna. Ob neki priložnosti sem v Rimskem obredniku iskal obrazec za blagoslov poslednjega kamna na zgradbi, saj je le-ta pomemben, ker kot nekakšna prispodoba povzema veliko truda, težko in vztrajno delo mnogih ljudi skozi dolga leta. Presenečen sem bil, ko sem videl, da ne obstaja; potrebno se je bilo sprijazniti z benedictio ad omnia, s splošnim blagoslovom. Priznam vam, da se mi je zdelo nemogoče, da bi obstajala taka vrzel, in počasi sem šel ponovno skozi kazalo obrednika, vendar zaman.

Mnogi kristjani so izgubili prepričanje, da celovitost življenja, ki jo Gospod pričakuje od svojih otrok, zahteva resnično skrbnost pri uresničevanju njihovega dela, ki ga morajo posvečevati, tako da se spustijo celo do najmanjših podrobnosti.

Gospodu ne moremo izročiti nečesa, kar znotraj ubogih človeških omejitev ne bi bilo popolno, brezhibno, pozorno izvršeno tudi v najmanjših podrobnostih: Bog ne sprejme slabo opravljenega dela, skrpucal. Ničesar, kar ima napako, ne darujte, kajti ne bi bili sprejeti! nas svari Sveto pismo. Zatorej mora biti delo vsakogar od nas, tista opravila, ki zapolnjujejo naše dneve in naše energije, vredna daritev Stvarniku, operatio Dei, delo od Boga in za Boga; na kratko rečeno: dovršeno in brez napake.

Borite se proti temu pretiranemu razumevanju, ki ga vsakdo ima do samega sebe: bodite zahtevni do sebe! Včasih preveč mislimo na zdravje; na počitek, ki ne sme manjkati, saj ga potrebujemo, da bi se vrnili na delo s prenovljenimi močmi. Toda ta počitek — to sem zapisal že pred mnogimi leti — ne pomeni, da ne delamo nič, ampak da se razvedrimo z dejavnostmi, ki zahtevajo manj napora.

Spet drugič se z lažnimi izgovori preveč prepustimo udobju in pozabimo na blagoslovljeno odgovornost, ki sloni na naših ramenih; zadovoljimo se s tem, da naredimo le najnujnejše, pustimo se premamiti premišljenim nesmislom, da bi lahko stali križem rok, medtem ko Satan in njegovi zavezniki delujejo brez predaha. Pozorno poslušaj in premišljuj, kar je napisal sveti Pavel kristjanom, ki so opravljali delo služabnika: poudarjal je nujnost tega, da ubogajo svoje gospodarje, ne zaradi videza, kakor da bi hoteli ugajati ljudem, ampak kot Kristusovi sužnji, ki iz srca izpolnjujejo božjo voljo. Služíte z dobro voljo kakor Gospodu in ne kakor ljudem. Kako dober nasvet tudi zate in zame!

Prosímo našega Gospoda Jezusa Kristusa za razsvetljenje in rotimo ga, naj nam pomaga v vsakem trenutku odkrivati ta božji smisel, ki naš poklic spreminja v gibalo, na katerem temelji in se giblje naša poklicanost k svetosti. V evangeliju lahko preberete, da je bil Jezus znan kot faber, filius Mariae, delavec, Marijin sin; tudi mi moramo v svetem ponosu z dejanji dokazati, da smo delavci, delavni moški in ženske!

Ker se moramo vedno obnašati kot božji odposlanci, se moramo močno zavedati, da mu prav nič zvesto ne služimo, kadar opustimo svojo nalogo; kadar z drugimi ne delimo truda in požrtvovalnosti ob izpolnjevanju poklicnih dolžnosti; kadar nas lahko označijo za brezdelne, nezanesljive, lahkomiselne, neurejene, lene, nekoristne … Kajti kdor zanemarja te na videz manj pomembne obveznosti, bo težko zmagal v tistih v notranjem življenju, ki so nedvomno težje. Kdor je v najmanjšem zvest, je zvest tudi v velikem, kdor pa je krivičen v najmanjšem, je krivičen tudi v velikem.