Seznam točk

Mnogo je kristjanov, ki so prepričani, da se bo odrešenje uresničilo v vseh okoljih sveta in da morajo nekatere duše — ne vedo katere — s Kristusom prispevati k njegovemu uresničenju. Toda to vidijo v teku stoletij, mnogih stoletij … trajalo bi celo večnost, če bi sledilo koraku njihove izročitve.

Tako si razmišljal ti, dokler te niso prišli “prebudit”.

Mnogokrat se sprašuješ, zakaj duše, ki so že v otroških letih imele srečo spoznati resničnega Jezusa, toliko oklevajo preden se odzovejo z najboljšim, kar premorejo: s svojim življenjem, s svojo družino, s svojimi načrti.

Glej, ti se moraš ravno zato, ker si prejel “vse” na en mah, izkazati Gospodu zelo hvaležnega; tako kot bi se odzval slep človek, ki bi nenadoma spregledal, medtem ko drugim niti na misel ne pride, da bi se zahvaljevali zato, ker vidijo.

Toda … to ni dovolj. Dnevno moraš ljudem okrog sebe pomagati, da bodo hvaležni za to, da so božji otroci. Sicer mi ne govôri, da si hvaležen.

Kako čudovito je spreobračati neverne, pridobivati duše! …

— Tako in še bolj Bogu všečno pa je preprečiti, da se izgubijo.

Kakšno nespremenljivo veselje ti vzbuja tvoja izročitev Bogu! … In kolikšna mora biti tvoja skrb in kolikšno hrepenenje, da bi bili vsi deležni tvojega veselja!

Razumem nadnaravno in človeško veselje tistega človeka, ki ga je doletela sreča biti v prednji četi božje setve.

“Čudovito je, ko se čutiš edinstvenega, da bi vzbudil celo mesto in njegovo okolico,” si je prepričan ponavljal.

— Ne čakaj, da pridejo drugi ali da boš imel na razpolago več sredstev: duše te potrebujejo danes, zdaj.

Med pogovorom sva gledala dežele tiste celine. — V očeh ti je zagorel plamen, tvojo dušo je napolnila nepotrpežljivost in z mislijo na tista ljudstva si mi dejal: Je mogoče, da bi na oni strani teh morij Kristusova milost postala neučinkovita?

Nato si sam sebi dal odgovor: On hoče v svoji neskončni dobroti uporabiti poslušna orodja.

Kakšno sočutje vzbujajo! … Rad bi jim zaklical, da izgubljajo čas … Zakaj so tako slepi in ne zaznajo tega, kar si ti — revež — videl? Zakaj se ne odločijo za najboljše?

— Môli, mrtviči se, potem pa — to je tvoja obveznost! — jih prebudi vsakega posebej in jim razloži — prav tako vsakemu posebej —, da tako kot ti lahko najdejo božansko pot, brez da bi zapustili mesto, ki ga zasedajo v družbi.

Začel si zelo ognjevito. Vendar si se polagoma začel krčiti … In končal boš zaprt v svojem revnem oklepu, če boš še nadalje ožal svoje obzorje.

— Vedno bolj moraš širiti svoje srce, z lakoto po apostolatu! Od stotih duš nas zanima vseh sto.

Kdor je srečal Kristusa, se ne more zapreti v svoje okolje: žalostna bi bila takšna zožitev! Odpreti se mora kakor pahljača, da bi dosegel vse duše. Vsakdo mora ustvariti — in razširiti — krog prijateljev, na katere vpliva s svojim strokovnim ugledom, s svojim obnašanjem, s svojim prijateljstvom, ter se truditi, da bi Kristus vplival preko tega strokovnega ugleda, tega obnašanja, tega prijateljstva.

Biti moraš goreča žerjavica, ki ponese ogenj na vse strani. Kjer pa okolje ne zmore zažareti, moraš dvigniti njegovo duhovno temperaturo.

— Sicer bedno zapravljaš svoj čas in čas ljudi okrog sebe.

Kadar je v nas gorečnost za duše, se vedno najdejo dobri ljudje, vedno se odkrije plodna zemlja. Ni opravičila!

Imel si pogovor s tem, z onim, s tistim tam, ker te použiva gorečnost za duše.

Oni se je ustrašil; drugi se je posvetoval z “razumnim človekom”, ki ga je slabo usmeril …

— Vztrajaj; da se potem nihče ne bo mogel opravičevati z besedami “quia nemo nos conduxit” — nihče nas ni poklical.

Bog noče, da bi bili njegovi otroci kot obrambne sile. — Ne moremo obstati v pričakovanju: naša stvar je boj, tam kjer se nahajamo, kot vojska v bojnem redu.

Imaš prijeten slog, ki je značilen za razumnega sogovornika … Vendar si tudi zelo apatičen. — “Če pa me ne poiščejo …,” se opravičuješ.

— Če se ne spremeniš — poudarjam — in ne stopiš naproti tistim, ki čakajo nate, ne boš nikoli mogel biti učinkovit apostol.

Ljudje tiste dežele — tako oddaljene od Boga, tako zmedene — so te spomnili na Učiteljeve besede: “So kot ovce brez pastirja.”

— In začutil si, da tudi tebi srce navdaja sočutje … Odloči se na mestu, ki ga zasedaš, dati življenje v žgalno daritev za druge.

Goreč pozdrav brata te je v tistem popotnem okolju spomnil, da so poštene poti sveta odprte za Kristusa. Potrebno je le, da se zaženemo in jih prehodimo v osvajalnem duhu.

Da, Bog je ustvaril svet za svoje otroke, da bi v njem prebivali in ga posvečevali. Kaj čakaš?

Obnašaj se, kot da bi bilo od tebe, izključno od tebe, odvisno vzdušje v okolju, kjer delaš: delavno, veselo vzdušje, polno božje navzočnosti in nadnaravnega pogleda.

— Ne razumem tvoje brezvoljnosti. Če zadeneš ob nekoliko težavnejšo skupino kolegov — ki je morda postala težavna zaradi tvojega zanemarjanja —, se narediš nevednega, se potuhneš in si misliš, da so mrtva teža, balast, ki nasprotuje tvojim apostolskim načrtom, da te ne bodo razumeli …

— Kako naj te slišijo, če poleg tega, da jih imaš rad in jim služiš s svojo molitvijo in mrtvičenjem, z njimi tudi ne govoriš? …

— Koliko presenečenj te čaka tistega dne, ko se boš odločil spregovoriti z enim, z drugim in še z enim več! Poleg tega, če se ne spremeniš, bodo lahko po pravici s prstom pokazali nate in vzkliknili: “Hominem non habeo!” — Nikogar nimam, ki bi mi pomagal!