Seznam točk

Za nekatere ljudi se zdi, kot da bi čutili potrebo po obrambi, kadar govorijo o Bogu ali apostolatu. Morda zato, ker niso odkrili vrednosti človeških kreposti, po drugi strani pa je v njih preveč duhovne popačenosti in strahopetnosti.

Ne obnašaj se kot tisti, ki se ustrašijo sovražnika, katerega moč je le v njegovem “napadalnem jeziku”.

Razumeš delo, ki se opravlja …, zdi se ti dobro (!). Vendar se skrbno trudiš, da ne bi sodeloval, še bolj pa si prizadevaš preprečiti, da bi drugi videli ali mislili, da sodeluješ.

— Rekel si mi, da te je strah, da bi te imeli za boljšega, kot si! — Ali te ni morda strah tega, da bi Bog in ljudje od tebe zahtevali več doslednosti?

Nisem apostol, kot bi moral biti. Sem … boječnež.

— Ali nisi morda plašen, ker je tvoja ljubezen majhna? — Reagiraj!

Pri delu za širjenje apostolske dejavnosti beseda “ne” nikoli ni dokončen odgovor. Vztrajajte!

Preveč si “oprezen” ali pa premalo “nadnaraven” in zato se delaš pametnega. Ne izumljaj “zaprek” sam sebi niti ne skušaj vseh razrešiti.

— Kdor te posluša, bo morda manj “pameten” ali bolj “velikodušen” od tebe, in ker računa na Boga, ti ne bo ugovarjal s tolikimi “ampak”.

Obstajajo načini ravnanja, ki so tako previdni, da z eno besedo pomenijo bojazljivost.

Prepričaj se: kadar delamo za Boga, ni težav, ki jih ne bi bilo mogoče premagati, niti malodušja, zaradi katerega bi opustili nalogo, niti neuspehov, vrednih tega imena, pa naj se izid zdi še tako brezploden.

Tvoja vera je premalo dejavna. Lahko bi rekli, da je bolj vera pobožneža kot vera človeka, ki se bori za svetost.

Vedrost! Drznost!

S tema dvema krepostma razženi peto kolono mlačnežev, bojazljivcev, izdajalcev.

Zagotavljal si mi, da se hočeš boriti brez predaha. Sedaj pa prihajaš s povešeno glavo.

Glej, tudi zgolj človeško gledano je dobro, da zate ni vse že razrešeno, brez zapletov. Nekaj — mnogo! — boš moral doprinesti ti. Kako boš sicer “postal” svet?

Ne poženeš se v delo v tisti nadnaravni dejavnosti, ker — tako praviš ti — se bojiš, da ne znaš ugajati, da boš napravil kak ponesrečen korak. — Če bi mislil več na Boga, bi ti nesmisli izginili.

Včasih pomislim, da peščica sovražnikov Boga in njegove Cerkve živi od strahu mnogih dobrih ljudi, in zelo me je sram.

Bodi pogumen v svoji molitvi in Gospod te bo iz pesimista spremenil v optimista; iz bojazljivca v drzneža; iz malodušneža v človeka vere, v apostola!

Naravnost, iskrenost, veselje: nepogrešljivi pogoji za apostola, da bi pritegnil ljudi.

Vljudni moramo biti vedno, do vseh. Vendar še posebej do tistih, ki nastopajo kot nasprotniki — ti ne imej sovražnikov —, kadar jih skušaš izvleči iz njihove zmote.

Zakaj, si ogorčen spraševal, morajo biti okolje in sredstva za apostolat grda, umazana … in zapletena? — In si dodal: saj je potreben isti napor!

— Meni se je tvoje ogorčenje zdelo zelo razumljivo. In pomislil sem, da se je Jezus obračal k vsem in privlačil vse: revne in bogate, učene in nevedne, vesele in žalostne, mlade in stare … Kako ljubezniva in naravna — nadnaravna — je njegova podoba!

Privlačnost tvojega ljubeznivega vedenja mora narasti po količini in kakovosti. Sicer bo tvoj apostolat zamrl v brezživljenjskih in vase zaprtih krogih.

Imaš prijeten slog, ki je značilen za razumnega sogovornika … Vendar si tudi zelo apatičen. — “Če pa me ne poiščejo …,” se opravičuješ.

— Če se ne spremeniš — poudarjam — in ne stopiš naproti tistim, ki čakajo nate, ne boš nikoli mogel biti učinkovit apostol.

Bodi prepričan: tvoj apostolat temelji na tem, da širiš dobroto, luč, navdušenje, velikodušnost, duha daritve, stalnost pri delu, poglobljenost pri študiju, širino izročitve, sodobnost, brezpogojno in veselo pokorščino Cerkvi, popolno ljubezen …

— Nihče ne daje tega, česar nima.