Seznam točk

“Aure audietis, et non intelligetis: et videntes videbitis, et non perspicietis.” Jasne besede Svetega Duha: poslušajo z lastnimi ušesi, a ne slišijo; gledajo z očmi, a ne zaznajo.

— Zakaj se vznemirjaš, če nekateri “vidijo” apostolat in poznajo njegovo veličino, vendar se ne izročijo? Mirno moli in vztrajaj na svoji poti; če se ti ne zaženejo, bodo prišli drugi!

Dolžnost vsakega kristjana je prinašati mir in srečo v različna okolja sveta, v trdnem in veselem križarskem pohodu, ki zgane celo uvela in trhla srca ter jih povzdigne proti Njemu.

Dobro me poslušaj in prenesi to naprej: krščanstvo je ljubezen; stik z Bogom je nadvse pritrdilen dialog; skrb za druge — apostolat — ni stvar razkošja, opravilo nekaterih.

— Zdaj, ko to veš, naj te navda veselje, kajti tvoje življenje je pridobilo popolnoma drugačen pomen, in ravnaj dosledno.

Kadar je v nas gorečnost za duše, se vedno najdejo dobri ljudje, vedno se odkrije plodna zemlja. Ni opravičila!

Bodi prepričan: tudi tam je mnogo ljudi, ki morejo razumeti tvojo pot; duše, ki — zavedno ali nezavedno — iščejo Kristusa in ga ne najdejo. Toda “kako bodo slišali o Njem, če jim nihče ne spregovori?”

Ne govôri mi, da skrbiš za svoje notranje življenje, če ne opravljaš intenzivnega apostolata, brez premora. Gospod — za katerega mi ti zagotavljaš, da se z Njim družiš — hoče, da se rešijo vsi ljudje.

Vsi državljani niso del redne vojske. Toda v času vojne sodelujejo vsi … Gospod pa je rekel: “Nisem prišel, da prinesem mir, ampak vojno.”

Živimo s takšno naglico, da je krščanska ljubezen postala redek pojav v tem našem svetu; čeprav se — vsaj z besedami — oznanja Kristusa …

— To ti priznam. Toda kaj delaš ti, ki se kot katoličan moraš poistovetiti z Njim in slediti njegovim stopinjam? Kajti naročil nam je, naj gremo učit njegov nauk vse ljudi, vse in v vseh časih!

Imel si srečo, da si srečal učitelje resnice, pristne prijatelje, ki so te brez zadržkov naučili vse, kar si hotel vedeti; nisi potreboval zvijač, da bi jim “ukradel” njihovo znanost, ker so ti pokazali najlažjo pot, četudi so oni morali iti preko trdega dela in trpljenja, da so jo odkrili … Sedaj si ti na vrsti, da storiš enako s tem, z onim, z vsemi!

Svet nas potrebuje, da prebudimo zaspane, da spodbudimo boječe, da vodimo zmedene; z eno besedo, da jih uvrstimo v Kristusove vrste, da se ne bi izgubljalo toliko energije.

“Poznam jih nekaj, ki nimajo moči niti za to, da bi prosili pomoči,” mi praviš nevoljno in žalostno. — Ne pojdi mimo njih; tvoja volja, da se rešiš in da jih rešiš, je lahko izhodišče za njihovo spreobrnjenje. Poleg tega pa, če dobro pomisliš, boš ugotovil, da je nekdo tudi tebi ponudil roko.

Nahajaš se v veliki nevarnosti, da bi ti bilo dovolj, če živiš — ali pa misliš, da moraš živeti — kot “priden otrok”, ki stanuje v urejeni hiši, brez težav, ki ne pozna drugega kot srečo.

To je karikatura nazareškega doma: Kristus, ker je prinesel srečo in red, je šel ven in širil te zaklade med moške in ženske vseh časov.