Seznam točk

Gospod, naj bodo tvoji otroci kot žareča žerjavica, brez plapolajočega ognja, ki se vidi od daleč. Žerjavica, ki zaneti prvo ognjeno iskro v vsakem srcu, s katerim se sreča …

— Ti boš storil, da se to iskrenje spremeni v požar: tvoji angeli — to vem, ker sem videl — znajo zelo dobro razpihati žerjavico v srcih …, srce, ki je očiščeno pepela, pa lahko pripada samo tebi.

Tako kot hoče Učitelj, moraš biti sol in luč — trdno postavljen na ta svet, v katerem živimo, in v vse človeške dejavnosti. — Luč, ki razsvetljuje razum in srce; sol, ki daje okus in preprečuje kvarjenje.

Če ti torej manjka apostolske prizadevnosti, boš postal brezokusen in nekoristen, pustil boš na cedilu ljudi okoli sebe in tvoje življenje bo postalo nesmisel.

Če si drugi Kristus, če se obnašaš kot božji otrok, boš prinašal ogenj, kjerkoli že boš: Kristus ne pušča src brezbrižnih, ampak jih vžge.

Vidim tvoj križ, moj Jezus, in uživam tvojo milost, kajti plačilo za tvojo Kalvarijo je bil za nas Sveti Duh … Vsak dan se mi ljubeče — noro! — daješ v presveti hostiji … Napravil si me za božjega otroka! In dal si mi svojo Mater.

Zahvaljevanje mi ni dovolj, misel mi uhaja: Gospod, Gospod, toliko duš daleč od Tebe!

Spodbujaj v svojem življenju apostolsko hrepenenje, da bi ga ljudje spoznali … in ga ljubili … in se čutili ljubljene!

Zapisal si: “Slišim te vpiti, moj Kralj, z močnim glasom, ki še vedno odmeva: »Ignem veni mittere in terram, et quid volo nisi ut accendatur?« — Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo in kako želim, da bi se že razplamtel!”

Nato si dodal: “Gospod, odgovarjam ti — vse moje bitje — z mojimi čuti in zmožnostmi: »Ecce ego quia vocasti me!« — Tukaj sem, ker si me klical.”

— Naj bo ta tvoj odgovor vsakodnevna resničnost.

Sladka Mati …, popelji nas do norosti, zaradi katere bodo še drugi postali nori na našega Kristusa.

Sladka gospa Marija, naj ljubezen v nas ne bo lažni požar iz navideznega ognja, ki je včasih posledica razkrajajočih se trupel … Naj bo resnično požrešen požar, ki zajame in vžge vse, česar se dotakne.

Kakor hitro boš imel koga ob sebi — pa naj bo kdorkoli — tedaj brez počenjanja čudnih reči išči način, kako bi ga okužil s svojim veseljem kot nekdo, ki je in živi kakor božji otrok.

Naj bo ljubezen v tvojih dejanjih vesela, sladka in trdna, človeška in nadnaravna; prisrčna ljubezen, ki je vajena vsakogar sprejemati z iskrenim nasmehom; ki zna razumeti ideje in čustva drugih.

— Če jo prav živiš, ti bo tako Kristusova ljubezen z milino in trdnostjo, brez popuščanja tako v osebnem vedenju kot glede nauka, dala osvajalnega duha: vsak dan boš čutil večjo lakoto po delu za duše.

Otrok, ali ne goriš v želji, da bi Ga vsi ljubili?

Biti kristjan v svetu ne pomeni izoliranosti. Nasprotno! — Pomeni ljubiti vse ljudi in si želeti, da bi jih vžgal z ognjem ljubezni do Boga.

Obnašati se moraš kot goreča žerjavica, ki vname vse naokrog, kjerkoli se nahaja; ali pa vsaj poskušaj dvigniti duhovno temperaturo ljudi, ki te obdajajo, in jih voditi k intenzivnemu krščanskemu življenju.

V vsakem človeku, s katerim se srečaš, moraš videti dušo: dušo, ki ji je treba pomagati, ki jo je treba razumeti, s katero je treba sobivati in ki jo je treba rešiti.

Môli takole, apostolska duša: Gospod, daj da bom znal “pritisniti” na ljudi in vse vneti v ognju ljubezni, da bi bilo to edino gonilo naših dejavnosti.

Znotraj velike množice človeštva — zanimajo nas vse duše — moraš biti kvas. Tako boš s pomočjo božje milosti in s svojim odzivom v vseh krajih sveta deloval kot kvas, ki daje kakovost, ki daje okus, ki daje vsebino, s ciljem, da bi kasneje Kristusov kruh mogel hraniti druge duše.

Brani resnico z ljubeznijo in trdnostjo, kadar gre za zadeve, ki se tičejo Boga. S sveto brezobzirnostjo obtožuj zmote, ki so včasih majhne zvijače, drugič sovražne trditve ali nesramna nevednost, običajno pa so izraz nemoči ljudi, ki ne morejo prenašati rodovitnosti božje besede.

Tisti dan, ko ne bi poskušal drugih približati Bogu — ti, ki moraš biti vedno žareča žerjavica — bi se spremenil v prezira vredno oglje ali pa v kupček pepela, ki ga odnese pihljaj vetra.

— V sebi moraš nositi ogenj, biti moraš nekaj, kar gori, kar žari, kar vžiga kresove božje ljubezni, zvestobe, apostolata.

Tudi od tebe je odvisno, da mnogi ne ostanejo v temi in stopijo na pot, ki vodi do večnega življenja.

Ob pogledu na lepoto, veličino in učinkovitost apostolskega dela praviš, da te zaboli glava, ko pomisliš na pot, ki jo je še treba prehoditi — koliko duš čaka! In čutiš se nadvse srečnega, ko se Jezusu izročaš kot njegov suženj. Hrepeniš po križu in trpljenju, po ljubezni in po dušah. Nehote, z nagonsko kretnjo — ki je ljubezen — razprostreš roke in odpreš dlani, da bi te On pribil na svoj blaženi križ: da bi bil njegov suženj — »serviam!« — kar pomeni kraljevati.

Umreti je nekaj dobrega. Kako je mogoče, da nekdo ima vero, obenem pa se boji smrti? … Toda dokler te Gospod hoče ohraniti na zemlji, bi umreti zate pomenilo strahopetnost. Živeti, živeti in trpeti in delati iz ljubezni: to je tvoja naloga.

Zelo si se zresnil, ko si me slišal reči: Sprejemam smrt, kadar bo On hotel, kot bo On hotel in kjer bo On hotel; istočasno pa mislim, da bi zgodaj umreti pomenilo “udobje”, kajti želeti si moramo, da bi mnogo let delali za Njega in zaradi Njega služili drugim.

Umreti? … Naj ponovim, kakšno udobje!

— Tako kot tisti sveti škof, ostarel in bolan, reci: »Non recuso laborem« — Gospod, dokler sem ti lahko koristen, ne odklanjam tega, da živim in delam zate.