Seznam točk

Če ljubiš Gospoda, moraš “nujno” opaziti blaženo breme duš, da bi jih privedel k Bogu.

Apostol brez redne in načrtne molitve nujno zapade v mlačnost … in preneha biti apostol.

Ne postavljaj ovir milosti: prepričati se moraš, da če naj boš kvas, moraš biti svet in se boriti za poistovetenje z Njim.

Prav: tvoja skrb morajo biti “oni”. Toda tvoja prva skrb moraš biti ti sam, tvoje notranje življenje; kajti drugače jim ne boš mogel služiti.

Bog, naš Gospod, hoče, da si svet, da bi posvečeval druge. — Za to pa je potrebno, da ti — pogumno in iskreno — pogledaš na samega sebe, da gledaš Gospoda, našega Boga … in potem, šele potem, gledaš svet.

Pogosto je bila poudarjena nevarnost del brez notranjega življenja, ki bi jih spodbujalo. Toda treba bi bilo poudariti tudi nevarnost notranjega življenja — če sploh more obstajati — brez del.

Svetost — kadar je resnična — prekipeva iz svoje posode, da bi še druga srca, druge duše napolnila s tem preobiljem.

Božji otroci se posvečujemo tako, da posvečujemo druge. — Se širi v tvoji okolici krščansko življenje? Premišljuj o tem vsak dan.

Brez notranjega življenja, brez izobraževanja ni resničnega apostolata niti plodovitih dejanj: delo je negotovo in celo nepristno.

— Kolikšno odgovornost imamo torej božji otroci! Biti moramo lačni in žejni Njega ter njegovega nauka.

Tako kot se ogromen mehanizem v številnih tovarnah ustavi in obstane brez moči, kadar je električni tok prekinjen, tako tudi apostolat preneha biti rodoviten brez molitve in mrtvičenja, ki nagibata presveto Srce Jezusa Kristusa.

Apostolat — jasen znak notranjega življenja — je tisto stalno utripanje, zaradi katerega postane nadnaravna vsaka podrobnost dneva — velika ali majhna — s pomočjo ljubezni do Boga, ki jo vnašamo v vse stvari.

Jezus, naj se moje ubogo srce napolni z oceanom tvoje ljubezni, s takšnimi valovi, ki bodo očistili in izgnali iz mene vso mojo bedo … Izlij prečiste in goreče vode iz svojega Srca v moje, da bo potešeno moje hrepenenje po ljubezni do tebe, in ko srce ne bo več moglo zadržati vzgibov božanskega požara, naj poči — umiranje od ljubezni! — in naj izbruhne ta tvoja ljubezen v poživljajočih in neustavljivih in nadvse plodovitih slapovih vse do drugih src, ki bodo ob stiku s takšno vodo utripala v utripanju vere in ljubezni.

Šli bomo k Jezusu, pred tabernakelj, da bi ga spoznali, da bi vsrkali njegov nauk, da bi to hrano lahko predali dušam.