Seznam točk

Darujmo mu torej zlato, čisto zlato duha nenavezanosti na denar in na gmotna sredstva. Ne pozabimo, da so to dobrine, ki prihajajo od Boga. Vendar je Bog odločil, da jih uporabljamo, ne da bi v njih pustili svoje srce, in da bi jih uporabljali v prid vsega človeštva.

Zemeljske dobrine niso slabe; pokvarijo se, ko jih človek malikuje in pred temi maliki pokleka. Oplemenitijo se, ko jih uporabimo za dobro, za krščansko dejavnost pravičnosti in ljubezni. Ne moremo iskati ekonomskih dobrin, kot bi iskali zaklad; naš zaklad je tu, leži v jaslih; to je Kristus in v njem se morajo zbirati vse naše ljubezni, kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce.

Darujemo kadilo: želje, ki se dvigajo h Gospodu po plemenitem življenju, iz katerega izhaja bonus odor Christi, Kristusova dišava. Prežeti naše besede in dela z bonus odor je sejati razumevanje, prijateljstvo; da bi naše življenje spremljalo življenja drugih ljudi, da nihče ne bi bil osamljen ali se počutil samega. Naša ljubezen se mora izražati tudi v ljubeznivosti, v človeški toplini.

Tako nas uči Jezus Kristus. Človeštvo je stoletja pričakovalo Odrešenikov prihod; preroki so ga napovedovali na tisoče načinov; in vse do najbolj skritih kotičkov zemlje — čeprav je bil zaradi greha in nevednosti velik del Božjega razodetja ljudem izgubljen —, je bila ohranjena želja po Bogu, hrepenenje po odrešenju.

Približa se polnost časov, a se za izpolnitev te naloge ne prikaže kak filozofski genij kot Platon ali Sokrat; na Zemlji se ne dvigne mogočni zavojevalec, kakršen je bil Aleksander. Rodi se Dete v Betlehemu. On je Odrešenik sveta; a še preden spregovori, ljubi z deli. S seboj ne prinaša nobene čarobne formule, ker ve, da mora odrešenje, ki ga ponuja, najprej prodreti skozi srce človeka. Njegova prva dejanja so smeh, otroški jok, nemočno spanje učlovečenega Boga — da bi se zaljubili, da bi ga znali sprejeti v svoje roke.

Spet spoznamo, da je to krščanstvo. Če kristjan ne ljubi z deli, je propadel kot kristjan, kar pomeni, da je tudi propadel kot človek. Ne moreš misliti na druge kot na številke ali stopnice, po katerih se vzpenjaš; ali na maso, ki jo navdušiš ali ponižaš, hvališ ali preziraš, kakor pač je. Misli na druge — najprej in predvsem na tiste, ki te obkrožajo —, kot na to, kar so: Božji otroci z vsem dostojanstvom, ki jim ga ta čudoviti naslov podeljuje.

Do Božjih otrok se moramo obnašati kot Božji otroci: naša ljubezen mora biti požrtvovalna, vsakodnevna, razumevajoča na tisoče drobnih načinov, oblikovana iz tihe daritve, iz predanosti, ki se ne opazi. To je tisti bonus odor Christi, ki je navdihoval sodobnike naših bratov v veri iz prvih časov, da so vzklikali: Poglejte jih, kako se ljubijo!

To ni oddaljen cilj. Kristjan ni neke vrste Tartarin iz Tarascona, ki si prizadeva, da bi lovil leve tam, kjer jih ne bo našel: po hodnikih lastne hiše. Vedno hočem govoriti o vsakodnevnem in konkretnem življenju, o posvečevanju dela, družinskih odnosov, prijateljstva. Če tam nismo kristjani, kje sploh smo? Prijeten vonj po kadilu izvira iz žerjavice, na kateri se brez ponašanja žgejo številna zrna; med ljudmi zaznamo bonus odor Christi ne po plamenu občasnega ognja, ampak po učinkovitosti žerjavice iz kreposti: pravičnost, vdanost, zvestoba, razumevanje, velikodušnost, veselje.

On je kralj in hrepeni kraljevati v naših srcih, srcih Božjih otrok. A ne imejmo v mislih zemeljskih kraljestev. Kristus ne prevladuje niti ne išče nadvlade, ker ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel.

Njegovo kraljestvo so mir, veselje, pravica. Kristus, naš kralj, ne pričakuje od nas puhlega premišljevanja, temveč dejanj, saj ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: Gospod, Gospod, ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih.

On je zdravnik in nas ozdravi našega egoizma, če mu le dovolimo, da njegova milost pride do dna naše duše. Jezus nas je opozoril, da je najhujša bolezen hinavščina, ošabnost, ki prikriva naše grehe. Pri zdravniku moramo biti popolnoma odkriti, mu razložiti vse po resnici in reči: Domine, si vis, potes me mundare, Gospod, če hočeš — in Ti vedno hočeš —, me moreš očistiti. Ti poznaš moje napake; čutim določene simptome, imam tudi te slabosti. Preprosto mu pokažemo rane; in gnoj, če ga imamo. Gospod, Ti, ki si ozdravil toliko duš, daj, da Te, ko Te imam v svojem srcu ali Te gledam v tabernaklju, spoznam kot Božjega zdravnika.

On je učitelj znanosti samo Njemu znane: brezmejne ljubezni do Boga in do ljudi. V Kristusovi šoli se naučimo, da ne razpolagamo s svojim življenjem: On je dal svoje življenje za vse ljudi in če mu sledimo, bomo spoznali, da si tudi mi ne moremo svojega prilastiti iz egoizma, da moramo deliti bolečine z drugimi. Naše življenje je od Boga in uporabiti ga moramo v službi Njemu, v dobrobit duš. S tem bomo dokazali, z besedami in z dejanji, globino krščanskih zahtev.

Jezus pričakuje, da bomo gojili to željo po njegovi znanosti, da nam ponovi: Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije. Pa mu odgovorimo: nauči nas pozabiti na same sebe, da bomo lahko mislili Nate in na vse ostale. Na tak način nas bo Gospod spremljal v svoji milosti, tako kot takrat, ko smo začenjali pisati — se spominjate tistih krogcev iz otroštva, ki smo jih pisali z učiteljevo pomočjo? —, in tako bomo začeli okušati srečo, izpovedovati svojo vero, spet milost Božjo, tudi to v nedvomnem izrisu krščanskega vedenja, kjer lahko vsi razberejo Božja dela.

On je prijatelj, pravi prijatelj: vos autem dixi amicos, pravi. Nas imenuje prijatelje, in On je naredil prvi korak; prvi nas je ljubil. Vendar nam svoje ljubezni ne vsiljuje, jo ponuja. Prikaže nam jo z najjasnejšim znakom prijateljstva: Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje. Bil je Lazarjev prijatelj in je jokal, ko ga je videl mrtvega. Če nas najde hladne, brez volje, morda otrple v našem ugašajočem notranjem življenju, bo njegov jok življenje za nas: Prijatelj, rečem ti: vstani in hodi! Izvleci se iz tega ozkega življenja, ki ni življenje.