Seznam točk

Ne bodi omejenega duha. — Odpri svoje srce, da bo postalo vesoljno, “katoliško”.

Ne prhutaj kot kokoš, ko se lahko kot orel dvigneš v višave.

Sebičnež. — Ti zmeraj “po svoje”. — Videti je, da nisi sposoben občutiti Kristusovega bratstva: v drugih ne vidiš bratov, temveč tekmece.

Čutim, da boš globoko padel. — In ko boš na dnu, boš od drugih pričakoval ljubezen, ki jim jo ti danes odrekaš.

Nikoli ne boš vodja, če množico vidiš le kot odskočno desko za vzpon. — Vodja boš, če si želiš, da bi rešil vse duše.

Ne moreš živeti tako, da obrneš množici hrbet: moraš hrepeneti po tem, da bi jo osrečil.

Mar ne veš, da boš mirnejši in bolj zedinjen, če sprejmeš to izredno milost, ki zahteva popolno odpoved?

— Bori se zanj, da boš Njemu ugodil, a obenem povečaj svoje upanje.

Bojiš se, da se boš drugim zdel hladen in tog. Tako močno si namreč želiš odpovedi!

— Pusti to skrb: če se predaš Kristusu — predaš v celoti! —, boš imel za vse tudi Kristusov ogenj, luč in toplino.

Primerne besede, šala, ki ni prišla iz tvojih ust; prijazen nasmeh temu, ki te moti; tišina pred krivično obsodbo; dobrohoten pogovor z nadležneži in vsiljivci; vsakodnevno razumevanje za zoprne in nadležne podrobnosti ljudi, s katerimi živiš … Vztrajnost v vsem tem je pristna notranja odpoved.

Izpijmo kelih trpljenja tega bednega sedanjega življenja do poslednje kaplje. — Kaj pomeni trpeti deset, dvajset, petdeset let, … če so potem nebesa za zmeraj, za zmeraj?

— In predvsem — bolje od že navedenega razloga, “propter retributionem” —, kaj pomeni trpeti, če trpimo zato, da tolažimo, da ugajamo našemu Gospodu Bogu, v duhu zadoščevanja, združeni z Njim na križu, skratka, če trpimo iz ljubezni? …

Okusni sadovi duše, ki se zna odpovedati, so razumevanje in popustljivost do šibkosti drugih ter nepopustljivost do samega sebe.

Če izgubiš nadnaravni smisel svojega življenja, bo tvoja ljubezen postala zgolj človekoljubje; tvoja čistost zgolj spodobnost; tvoje mrtvičenje zgolj nespamet; tvoja pokora zgolj bič in vsa tvoja dela neplodna.

Sprosti se. — Moraš se sprostiti! … in široko odpreti oči, da vanje neovirano vstopajo podobe, ali pa jih skoraj povsem zapreti, ker tako zahteva tvoja kratkovidnost …

Povsem jih zapri! Živi notranje življenje in v neverjetni barvi in kontrastih boš videl čudeže boljšega, novega sveta: in govoril boš z Bogom … in spoznal boš svojo bedo … in spoznal boš pobožanstvenje, ki te bo tako približalo tvojemu Očetu, da boš postal bolj brat svojim bratom ljudem.

Čistost namena. — Vedno boš imel čiste namene, da, vedno in v vsem, če si boš prizadeval, da bi ugajal Bogu.

Misijonar. — Sanjaš o tem, da bi bil misijonar. Goreč si kot Ksaverij in za Kristusa hočeš osvojiti cesarstvo. — Japonsko, Kitajsko, Indijo, Rusijo … hladne dežele evropskega severa ali Ameriko ali Afriko ali Avstralijo?

— Še bolj razpihaj te plamene v svojem srcu, to lakoto po dušah. A ne pozabi, da si v “poslušnosti” še večji misijonar. Prostorsko oddaljen od področij apostolata, delaš “tukaj” in “tam”. Mar ne čutiš — tako kot Ksaverij! — da je tvoja roka utrujena, ker si krstil že toliko ljudi?

Jezusova ljubezen te bo pripeljala do številnih prizanesljivosti, … ki so plemenite. — Jezusova ljubezen pa te bo prav tako privedla do številnih neprizanesljivosti, … ki so ravno tako plemenite.

Gospod je rekel: “Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci.”

— In sveti Pavel: “Nosite bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo.”

— Jaz nimam kaj dodati.

Bodi nepopustljiv v nauku in vedenju.

— Toda bodi blag v zunanjem izražanju. — Močan jeklen bat v oblazinjenem ovoju.

— Bodi nepopustljiv, toda ne grob.

Ne prosi Jezusa le, naj ti oprosti tvoje grehe: ne ljubi ga le s svojim srcem …

Povrni mu za vse žalitve, ki so mu jih prizadejali, mu jih prizadevajo in mu jih bodo prizadejali … ljubi ga z močjo vseh src ljudi, ki so ga najbolj ljubili.

Bodi drzen: reci mu, da ga bolj noro ljubiš kot Marija Magdalena, bolj kot Velika in Mala Terezija … ter bolj kot Avguštin, Dominik in Frančišek, bolj kot Ignacij in Ksaverij.

Skrivnost, ki povzdigne to, kar je nizko, celo to, kar je najbolj ponižujoče, je ljubezen.

Kako majhna stvar je eno življenje za daritev Bogu! …

Kaznovati iz ljubezni: to je skrivnost, s katero je mogoče dvigniti na nadnaravno raven zasluženo kazen.

Iz ljubezni do Boga, ki ga žalijo, naj kazen služi kot zadoščenje; iz ljubezni do bližnjega zaradi Boga, naj kazen ne bo maščevanje, temveč učinkovito zdravilo.

Moj Bog, zdaj vem, kako zelo me ljubiš … pa še nisem ponorel?

Gospod: daj, da bom tehtal v vsem … razen v ljubezni.

Živi iz ljubezni in boš vedno zmagal — pa čeprav boš poražen — v bitkah svojega notranjega boja.

Norec! — Videl sem — mislil si, da si sam v škofovski kapeli —, kako si vsak na novo posvečen kelih in pateno poljubil, da bi On našel tvoje poljube, ko se bo prvikrat “spustil” v te evharistične čaše.

O nikomer ne misli slabega, pa čeprav besede ali dejanja tistega kažejo, da je to upravičeno.

Če je potrebno, se potrudi in vedno od prvega trenutka odpusti tistim, ki te žalijo. Kajti naj bo škoda ali žalitev, ki si je bil deležen, še tako velika, tebi je Bog več odpustil.

Pomembna značilnost apostolskega človeka je, da ljubi mašo.

Maša je dolga, praviš, in jaz dodajam: ker je tvoja ljubezen kratka.

Ali ni čudno, da mnogi kristjani, ki so umirjeni, celo slovesni v družabnem življenju (kjer se jim ne mudi), v svojem malo razgibanem poklicnem življenju, pri mizi, pri počitku (kjer se jim tudi ne mudi), nenadoma začutijo, da se jim zelo mudi in pritiskajo tudi na duhovnika v želji po skrajšanju, po pospešitvi časa, ki je posvečen oltarni daritvi?

“Lepo mi ravnajte z njim, lepo mi ravnajte z njim!” je s solzami v očeh govoril starejši prelat pravkar posvečenim novomašnikom.

— Gospod, ko bi imel tako močen glas in toliko moči, da bi lahko tako zakričal na uho in srce mnogih, mnogih kristjanov!

Koliko let vsak dan pri obhajilu! Kdo drug, si mi rekel, bi že zdavnaj dosegel svetost, jaz pa vedno ostajam isti!

— Sin moj, sem ti odvrnil, še naprej hodi vsak dan k obhajilu in pomisli: kaj bi bilo šele z mano, če ne bi bil pri obhajilu vsak dan.

Obhajilo, združenje, povezava, zaupanje: Beseda, Kruh, Ljubezen.

Prejmi obhajilo. — To ni pomanjkanje spoštovanja. — Ravno danes prejmi obhajilo, ko si se izvil iz tiste zanke.

— Ali pozabljaš, da je Jezus rekel: zdravnika ne potrebujejo zdravi, ampak bolni?

Vse delaj nesebično, iz čiste ljubezni, kakor da ne bi bilo plačila in ne kazni. — Vendar v srcu utrjuj slavno upanje na nebesa.

Že spet …: kaj so rekli, kaj napisali, … za ali proti, … z dobrim ali manj dobrim namenom, … prikrivajo in obrekujejo, … hvalijo in poveličujejo, … bedarije in pravilne ugotovitve …

— Kako si nespameten, neznansko nespameten! Kaj te briga žvižganje vetra in petje čričkov, vse to šumenje, brundanje, hrzanje, če si sam odločno krenil proti svojemu cilju in sta tvoja glava in srce pijana od Boga? …

Poleg tega pa je to … neizogibno. Ne poskušaj postavljati vrat na prostem.

Razvezali so se jeziki in ti povzročili bolečino, ki je bila tem večja, ker se je nisi nadejal.

Odzovi se nadnaravno: odpusti jim in celo sam prosi odpuščanja ter izkoristi to izkušnjo, da ne bi bil navezan na ljudi.

Slišiš? — V nekem drugem stanu, na drugem mestu, na drugem položaju in poklicu bi lahko naredil veliko več dobrega! — Za to, kar počneš, ni treba imeti nobenih sposobnosti! …

Jaz pa ti pravim: tam, kamor so te postavili, ugajaš Bogu … To, o čemer premišljuješ, pa ti očitno prišepetava hudič.

Ali se v tvoji duši ne iskri želja, da bi bil v zadovoljstvo tvojega Očeta-Boga, ko te bo moral soditi?

Čisti nameni. — Namigovanja oholosti in telesnih vzgibov takoj prepoznaš … proti njim se boriš in jih z božjo pomočjo tudi premagaš.

Toda motivi, ki te vodijo tudi v najplemenitejših delih, se ti ne zdijo tako jasni … globoko v sebi slišiš glas, ki te tako premeteno opozarja na človeške razloge, da v tvojo dušo vnese nemir ob misli, da ne delaš tako, kot bi moral — iz čiste ljubezni, zgolj in izključno zato, da bi dal Bogu vso njegovo slavo.

Vsakokrat se takoj odzovi in reci: “Gospod, zase nočem ničesar. — Vse je za tvojo slavo in iz ljubezni.”

Tvoja ljubezen je majhna, če ne čutiš goreče želje po odrešenju vseh ljudi. — Tvoja ljubezen je skromna, če drugim apostolom ne skušaš predati te svoje norosti.

Vse delajte iz ljubezni. — Tako ni drobnih stvari: vse postane veliko. — Vztrajanje v drobnih stvareh iz ljubezni je junaško.

Ne imej sovražnikov. — Imej samo prijatelje: prijatelje … na desnici — če so ti storili ali hoteli storiti dobro — in … na levici — če so ti prizadeli ali poskušali prizadeti škodo.

Priznam, ljubezen moja, svojo veliko, veliko nespretnost. Celo ko skušam pobožati, naredim škodo. — Omehčaj mojo dušo: daj mi, prosim te, skupaj s trdnim in možatim življenjem otroštva, takšno nežnost in ljubeznivost, kot jo imajo otroci do svojih staršev v najpristnejših dokazih ljubezni.

En zbodljaj. — In še eden in še eden. — Kar trpi jih, človek! Mar ne vidiš, da si tako neznaten, da v svojem življenju — na svoji kratki poti — lahko izročaš le te majhne križe?

Poleg tega ne pozabi: križ za križem, en zbodljaj … in še eden … kako velik kup bo nastal!

Na koncu, otrok, si znal napraviti veliko stvar: ljubiti.

Gospod, napravi nas za norce s tisto nalezljivo norostjo, ki bo mnoge pritegnila k tvojemu apostolatu.

Izkaži posebno spoštovanje, ko se s teboj posvetuje tvoj nadrejeni in se v čem z njim ne strinjaš. — In čeprav se moti, ne izrazi nikoli svojega nasprotovanja pred njegovimi podrejenimi.

Bodi vesel, če vidiš, da drugi delajo v dobrih apostolatih. — In prosi zanje obilo božje milosti in tudi, da se nanjo odzovejo.

Potem pa pojdi naprej po svoji poti: bodi prepričan, da druge nimaš.