Seznam točk

Vrh? Za vdano dušo se vse spremeni v vrh, ki ga je treba doseči: vsak dan odkriva nove cilje, ker ne zna niti noče omejevati božje ljubezni.

Iskren sklep: napraviti drugim pot prijetno in lahko, saj življenje s seboj prinaša že dovolj grenkobe.

Vse, kar te sedaj skrbi, je zaobseženo v enem nasmehu, ki prihaja iz ljubezni do Boga.

Tisti prijatelj me je ogovoril: “Povedali so mi, da si zaljubljen.” — Zelo sem bil presenečen in na misel mi je prišlo samo to, da ga vprašam po izvoru te novice.

Priznal mi je, da je to razbral v mojih očeh, ki so sijale od veselja.

Nisi ga fizično mučil … Vendar se tolikokrat zanj nisi zmenil; nanj si gledal brezbrižno, kakor na tujca.

— Se ti zdi to malo?

Ne bodi brezbrižen do bolečine drugega. Ta oseba — sorodnik, prijatelj, tovariš …, ta, ki ga ne poznaš — je tvoj brat.

— Spomni se na evangeljski odlomek, ki si ga tolikokrat z muko prebiral: niti Jezusovi sorodniki Mu niso zaupali. — Prizadevaj si, da se prizor ne bi ponovil.

Vsak dan odkrivam v sebi nove stvari, mi praviš … Pa ti odgovarjam: sedaj se začenjaš spoznavati.

Kadar človek ljubi zares …, se vedno najdejo drobne priložnosti, da bi ljubil še bolj.

Ob nezgodi ali napaki se izkaže za žalostno zadovoljstvo, če lahko rečeš: “To sem predvideval.”

To bi pomenilo, da ti je bilo vseeno za nesrečo drugega, kajti moral bi pomagati, če je bilo v tvoji moči.

“Božje stvari” razumemo bolj z ljubeznijo kot s študijem.

Zato moraš delati, moraš študirati, moraš sprejemati bolezen, moraš biti zmeren … in istočasno ljubiti!

Zaljubljenci si ne znajo reči zbogom, zmeraj se spremljajo.

— Ali ti in jaz ljubiva Gospoda tako?

Nisi videl, kako so tisti, ki se ljubijo, urejeni, da bi ugajali in dobro izgledali? … — Prav tako moraš ti urediti in okrasiti svojo dušo.

Nisi opazil, kako mnogi izmed tvojih tovarišev znajo izkazovati veliko obzirnost in rahločutnost do tistih, ki jih ljubijo: do dekleta, do žene, do svojih otrok, do svoje družine …?

— Povej jim — in to tudi od sebe zahtevaj! —, da si Gospod ne zasluži manj: naj tako ravnajo z Njim! In še svetuj jim, naj ohranijo tisto obzirnost in rahločutnost, vendar naj jo živijo z Njim in za Njega, pa bodo tudi tu, na zemlji, dosegli srečo, ki si je niti v sanjah ne morejo zamisliti.

Izruvati samoljubje s korenino vred in tja postaviti ljubezen do Jezusa Kristusa — v tem temelji skrivnost učinkovitosti in sreče.

Dokler boš prepričan, da morajo drugi vedno živeti v polni pozornosti do tebe, dokler se ne boš odločil služiti — se skriti in izginiti —, bo življenje s tvojimi brati, s tvojimi kolegi, s tvojimi prijatelji, stalen vir neprijetnosti, slabe volje …, napuha.

Kadar ti je težko narediti uslugo in nekomu ustreči, pomisli, da je božji otrok, spomni se, da nam je Gospod zapovedal, naj ljubimo drug drugega.

— Še več: vsak dan bolj se poglabljaj v to evangeljsko zapoved; ne ostani na površju. Potegni iz tega sklep — to je prav lahko — in prilagodi v vsakem trenutku svoje vedenje tem zahtevam.

Živimo s takšno naglico, da je krščanska ljubezen postala redek pojav v tem našem svetu; čeprav se — vsaj z besedami — oznanja Kristusa …

— To ti priznam. Toda kaj delaš ti, ki se kot katoličan moraš poistovetiti z Njim in slediti njegovim stopinjam? Kajti naročil nam je, naj gremo učit njegov nauk vse ljudi, vse in v vseh časih!

Dobro premisli in skladno s tem ukrepaj: tisti ljudje, ki se jim zdiš antipatičen, bodo spremenili svoje mnenje, ko se bodo zavedli, da jih imaš “resnično” rad. Odvisno je od tebe.

Najprej ravnaš grdo … In preden bi kdorkoli lahko reagiral, zavpiješ: “Sedaj pa ljubezen do vseh!”

— Če bi pričel z drugim, ne bi nikoli prišel do prvega.

Ne bodi sejalec ljuljke kot človek, o katerem je njegova lastna mati trdila: “Predstavite mu svoje prijatelje in on bo poskrbel, da se ti prijatelji sprejo z vami.”

Ko je videl to veselje ob trdem delu, je tisti prijatelj vprašal: Ampak, se vse te naloge opravijo iz navdušenja? — Z veseljem in vedrostjo so mu odgovorili: “Iz navdušenja? … Ta je pa dobra!” — “Per Dominum Nostrum Iesum Christum!” — Za našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nas nenehno čaka!

Takole je ljubosumje ali nevoščljivost povzel vrl mož: “Zelo slab namen morajo imeti, da kalijo tako bistro vodo.”

Glasno zavpij k njemu, kajti to vpitje je norost zaljubljenca: Gospod, čeprav te ljubim …, mi ne zaupaj! Priveži me k sebi, vsak dan bolj!

Obzirno se izogibaj vsemu, kar bi lahko ranilo srce drugega.

Zakaj moraš izmed desetih načinov, kako reči “ne”, vselej izbrati najbolj antipatičnega? — Krepost ne želi raniti.

Pogostost, s katero obiskujemo Gospoda je odvisna od dveh dejavnikov: od vere in od srca; videti resnico in jo ljubiti.

Ljubezen se krepi tudi z zatajevanjem in z mrtvičenjem.

Če bi imel veliko srce in malo več iskrenosti, se ne bi ustavljal ob tem, da mrtvičiš, niti se ne bi čutil mrtvičenega … zaradi neznatnih podrobnosti.

Ubogi, je dejal tisti naš prijatelj, so moja najboljša duhovna knjiga in glavni namen mojih molitev. Trpim zaradi njih in z njimi trpim zaradi Kristusa. In ker trpim, razumem, da ga ljubim in da jih ljubim.

Ta položaj te žge: približal se ti je Kristus, ko nisi bil nič drugega kot beden gobavec! Do tedaj si gojil samo eno dobro lastnost: velikodušno zanimanje za druge. Po tistem srečanju si dosegel milost, da v njih vidiš Jezusa, zaljubil si se v Njega in sedaj ga ljubiš v njih … in zdi se ti zelo majhna stvar — prav imaš! — tisti altruizem, ki te je prej spodbujal, da si bližnjemu storil kakšno uslugo.

Tiran hoče s svojo taktiko doseči, da se med seboj sprejo tisti, ki bi združeni mogli povzročiti njegov padec. — Stara zvijača, ki jo sovražnik — hudič in njegovi pristaši — uporablja za rušenje mnogih apostolskih načrtov.

Misel na smrt ti bo pomagala gojiti krepost ljubezni, kajti morda je prav ta trenutek sožitja zadnji, ki ga boš preživel s tem ali z onim … Ti ali oni, ali pa jaz, lahko preminemo kadarkoli.

Nauči se reči “ne”, brez da bi po nepotrebnem ranil, brez da bi se zatekal k ostremu zavračanju, ki raztrga ljubezen.

— Spominjaj se, da si vedno pred Bogom!

Opravljajo. Nato pa sami poskrbijo, da ti nekdo takoj pride povedat, češ da “se govori” … — Podlost? — Brez dvoma. Vendar ne izgubljaj miru, saj ti njihov jezik ne bo mogel povzročiti nikakršne škode, če delaš pošteno … — Pomisli: kako so neumni, kako brezobzirni, kakšno pomanjkanje lojalnosti do njihovih bratov … in še posebno do Boga.

Ti pa se ne prepuščaj opravljanju zaradi narobe razumljene pravice do ugovora. Če moraš govoriti, se posluži bratskega opomina, kot svetuje evangelij.

Naj te ne skrbi to nasprotovanje, to govoričenje. Res je, da delamo v božji službi, toda smo ljudje … In razumljivo je, da med hojo dvigamo prah na poti.

To, kar te nadleguje, kar te rani …, izkoristi za svoje očiščenje in, če je potrebno, za poboljšanje.

Nastopaš kot izvrsten teoretik … — Vendar ne popustiš niti v brezpomembnih malenkostih! — Ne verjamem v tega tvojega duha mrtvičenja!

Skrb za majhne stvari pomeni stalno mrtvičenje, pot, da drugim napravimo življenje prijetnejše.