Seznam točk

Bog moj, kako je mogoče, da vidim razpelo in ne zakričim od bolečine in ljubezni?

Kakšno spoštovanje, kakšno čast, kakšno ljubezen moramo občutiti do ene same duše ob dejstvu, da jo Bog ljubi kot nekaj svojega!

Gospod nam ni zgolj povedal, da nas ljubi, temveč nam je to dokazal z dejanji, z vsem življenjem. — In ti?

Ne bom ti nehal ponavljati zato, da bi se ti dobro vtisnilo v dušo: Pobožnost! Pobožnost! Pobožnost! Kajti, če se pregrešiš zoper ljubezen, bo to zaradi bornega notranjega življenja, ne zato, ker imaš slab značaj.

Z velikodušnostjo bodi vsak dan pripravljen veselo in neopazno nadlegovati samega sebe zato, da bi služil in napravil življenje drugim prijetno.

— Ta način ravnanja je resnična ljubezen Jezusa Kristusa.

Treba je ljubiti Boga, ker je srce ustvarjeno, da bi ljubilo. Zato se srce, če ga s čisto vdanostjo ne izročimo Bogu, Devici Mariji, naši Materi, dušam, … maščuje … in v njem se naselijo črvi.

Tistega jutra — da bi premagal senco pesimizma, ki te je napadala — si prav tako vztrajal, kot to dnevno počneš …, vendar si se močneje “spravil” nad svojega angela. Hvalil si ga in mu rekel, naj te nauči ljubiti Jezusa, vsaj, vsaj tako kot ga ljubi on … In postal si miren.

Naj bo ljubezen v tvojih dejanjih vesela, sladka in trdna, človeška in nadnaravna; prisrčna ljubezen, ki je vajena vsakogar sprejemati z iskrenim nasmehom; ki zna razumeti ideje in čustva drugih.

— Če jo prav živiš, ti bo tako Kristusova ljubezen z milino in trdnostjo, brez popuščanja tako v osebnem vedenju kot glede nauka, dala osvajalnega duha: vsak dan boš čutil večjo lakoto po delu za duše.

Gospod te z odprtimi rokami prosi za nenehno miloščino ljubezni.

Ne ustavi se pri tem, da Tolažniku govoriš, poslušaj ga!

V svoji molitvi premišljuj, kako te je življenje otroštva, ko si globoko odkril, da si božji otrok, navdalo s sinovsko ljubeznijo do Očeta; pomisli, kako si pred tem šel po Mariji k Jezusu, ki ga častiš kot njegov prijatelj, kot brat, kot zaljubljenec, kar tudi si …

Potem ko si prejel ta nasvet, si razumel, da si doslej vedel za prebivanje Svetega Duha v tvoji duši, da bi jo ta posvetil …, vendar nisi “razumel” te resnice o njegovi navzočnosti. Potreben je bil ta namig: sedaj čutiš ljubezen znotraj sebe; in želiš se družiti z njim, biti njegov prijatelj, njegov zaupnik …, mu olajšati delo glajenja, izkoreninjanja, vžiganja …

Tega ne bom znal storiti! si pomislil. — Poslušaj ga, ti ponavljam. On ti bo dal moči, On bo naredil vse, če ti hočeš …, saj gotovo hočeš!

— Moli k njemu: Božanski Gost, Učitelj, Luč, Vodnik, Ljubezen, naj te znam lepo gostiti in poslušati tvoje nauke ter se vneti, ti slediti in te ljubiti.

Da bi se približal Bogu, da bi poletel do Boga, potrebuješ močna in velikodušna krila molitve in zadoščevanja.

Da bi se izognil rutini v ustnih molitvah, jih skušaj izgovarjati z isto ljubeznijo, s katero zaljubljenec prvikrat spregovori …, in tako kot da bi bila to zadnja priložnost, ko se lahko obrneš h Gospodu.

Če si ponosen, da si otrok svete Marije, se vprašaj: Kolikokrat Božji Materi izkažem pobožnost čez dan, od jutra do večera?

Med drugimi obstajata dva razloga, si je govoril tisti prijatelj, da zadoščujem moji brezmadežni Materi vsako soboto in na predvečer njenih praznikov.

— Drugi razlog je, da ljudje ob nedeljah in Marijinih praznikih (ki so pogosto vaški prazniki), namesto da bi molili — dovolj je odpreti oči in pogledati — z javnimi grehi in pohujšljivimi zločini žalijo našega Jezusa.

Prvi razlog: da tisti, ki hočemo biti dobri otroci, morda po satanovem nagibu ne živimo z dolžno pozornostjo teh dni, posvečenih Gospodu in njegovi Materi.

— Se že zavedaš, da so ti razlogi žal še vedno zelo aktualni, zato moramo tudi mi zadoščevati.

Vedno sem kristjanovo molitev razumel kot ljubeč pogovor z Jezusom, ki se ne sme prekiniti niti v trenutkih, ko smo fizično daleč od tabernaklja, kajti vse naše življenje je sestavljeno iz stihov človeške ljubezni na božji način … in ljubimo lahko vedno.

Božja ljubezen do njegovih ustvarjenin je tolikšna in naš odgovor bi moral biti tolikšen, da bi se pri obhajanju svete maše morale ustaviti vse ure.

Mladike, zedinjene s trto, dozorijo in dajejo sad.

— Kaj morava storiti ti in jaz? Preko kruha in besede morava biti prav blizu Jezusu Kristusu, ki je naša trta …, mu govoriti ljubeznive besede skozi ves dan. Tako delajo zaljubljenci.

Zelo rad imej Gospoda. V svoji duši varuj in spodbujaj to nujnost, da ga ljubimo. Ljubi Boga prav zdaj, ko ga morda mnogi, ki ga imajo v svojih rokah, nimajo radi, z njim grdo ravnajo in ga zanemarjajo.

Lepo mi ravnaj z Gospodom pri sveti maši in skozi ves dan!

Molitev je najmočnejše kristjanovo orožje. Molitev nas dela učinkovite. Molitev nas osrečuje. Molitev nam daje vso potrebno moč, da bi izpolnjevali božje zapovedi.

— Da! Vse tvoje življenje more in mora biti molitev.

Osebna svetost ni nekakšna entelehija, temveč jasna stvarnost, človeška in božja, ki se nenehno kaže v dnevnih dejanjih ljubezni.

Duh molitve, ki poživlja celotno življenje Jezusa Kristusa med ljudmi, nas uči, da mora pred vsakim dejanjem — velikim ali majhnim — biti prisotna molitev, ga spremljati in mu slediti.

Žívi vero z veseljem, v tesni bližini Jezusa Kristusa. — Resnično ga ljubi — resnično, resnično! — in boš junak velike pustolovščine ljubezni, ker boš vsak dan bolj zaljubljen.

Počasi reci Učitelju: Gospod, hočem ti samo služiti! Hočem samo izpolnjevati svoje dolžnosti in te ljubiti z zaljubljeno dušo! Daj mi občutiti svoj trdni korak ob meni. Bodi Ti moja edina opora.

— Reci mu to počasi … in reci mu zares!

Ti, ker si kristjan, ne moreš obrniti hrbta pred nobeno skrbjo, pred nobeno potrebo svojih bratov ljudi.

S kakšno vztrajnostjo je apostol Janez oznanjal »mandatum novum«! — “Ljubite drug drugega!”

— Kar pokleknil bi, brez zganjanja komedije — k temu me kliče srce — in vas pri božji ljubezni prosil, da se imate radi, da si pomagate, da se podpirate, da znate drug drugemu odpuščati.

— Zato zavračajte napuh, bodite razumevajoči, dobrotljivi; nudite drug drugemu oporo molitve in iskrenega prijateljstva.

Dober boš samo, če znaš videti dobre stvari in kreposti drugih.

— Zatorej, kadar moraš koga popraviti, stori to z ljubeznijo, v primernem trenutku, brez poniževanja … in z željo, da bi se ti sam učil in se izboljšal v tem, kar popravljaš.

Spodbujaj in udejanjaj ljubezen, brez omejitev in brez razlikovanj, kajti to je krepost, ki je značilna za nas, Učiteljeve učence.

— Vendar pa te ta ljubezen ne more voditi — saj bi prenehala biti krepost — k temu, da bi oslabil vero, da bi otopil ostre robove, ki jo določajo, da bi jo osladil do te mere, da bi se spremenila, kot hočejo nekateri, v nekaj brezobličnega, brez božje moči in sile.

Moraš sobivati, moraš razumeti, moraš biti brat svojim bratom ljudem, moraš postaviti ljubezen — kot piše španski mistik — tja, kjer ni ljubezni, da bi od tam pridobil ljubezen.

Kritika, kadar jo bo treba izreči, mora biti pozitivna, v duhu sodelovanja, konstruktivna in nikdar na skrivnem pred dotično osebo.

— Drugače je to izdajstvo, klevetanje, opravljanje, morda obrekovanje … vedno pa pomanjkanje poštenosti.

Kadar vidiš, da božja slava in blagor Cerkve zahtevata, da spregovoriš, ne molči.

— Pomisli: Le kdo ne bi bil pogumen pred Bogom, če ima pred sabo večnost? Ničesar ne izgubiš, po drugi strani pa pridobiš veliko. Torej, zakaj si ne upaš?

Nismo dobri bratje naših bratov ljudi, če nismo pripravljeni pošteno ravnati kljub temu, da bi ljudje okoli nas slabo tolmačili naše vedenje in bi se odzvali na neprijeten način.

Bog me ljubi … Apostol Janez piše: “Ljubímo, ker nas je on prvi vzljubil.” — In kot da to ne bi bilo dovolj, se Jezus kljub naši nesporni bedi obrača k vsakomur izmed nas, da bi nas vprašal kot Petra: “Simon, Janezov sin, ali me ljubiš bolj kakor tile?” …

— Čas je, da odgovorimo: “Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad!” ter s ponižnostjo dodamo: Pomagaj mi, da te bom ljubil bolj, pomnoži mi ljubezen!

Strastno ljubi Gospoda. Noro ga ljubi! Kajti, če je navzoča ljubezen, potem si drznem trditi, da sklepi sploh niso potrebni. Moji starši — pomisli na svoje — niso potrebovali sklepov, da bi me imeli radi, in kako so razsipavali ljubeznive pozornosti nad menoj!

S tem človeškim srcem moremo in moramo ljubiti Boga.

Sveti Pavel nam daje recept fine ljubezni: »Alter alterius onera portate et sic adimplebitis legem Christi« — nosíte bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo.

— Se to izpolnjuje v tvojem življenju?

Pogosto se vprašaj: Si zares prizadevam, da bi bil bolj rahločuten v ljubezni do tistih, ki živijo ob meni?

Ko oznanjam, da je treba postati preproga, po kateri bodo drugi mehko stopali, nimam v mislih zgolj lepe fraze: to mora biti resničnost!

— To je težko, kot je svetost težka; pa vendar je lahko, kajti — vztrajam — svetost je dosegljiva vsem ljudem.

Sredi tolikšne sebičnosti, tolikšne brezbrižnosti — vsakdo gleda samo na svoje zadeve! — se spominjam tistih lesenih osličkov, močnih, krepkih, kako so v drncu tekali po mizi … — Eden je izgubil taco. Vendar je šel naprej, ker se je opiral na druge.

Praksa bratskega opomina — katerega jedro je evangeljsko — je dokaz nadnaravne ljubezni in zaupanja.

Bodi hvaležen, kadar ga prejmeš, in ne opuščaj tega dejanja do tistih, ki živijo ob tebi.

Kadar moraš koga popraviti, ker je to potrebno in hočeš izpolniti dolžnost, je treba upoštevati tujo in lastno bolečino.

Toda naj ti to dejstvo nikdar ne bo v izgovor, da bi se temu izognil.

V vsakem človeku, s katerim se srečaš, moraš videti dušo: dušo, ki ji je treba pomagati, ki jo je treba razumeti, s katero je treba sobivati in ki jo je treba rešiti.

Svetnik je za mnoge ljudi in za njihov način življenja “neprijeten”. Toda to ne pomeni, da mora biti neznosen.

— Njegova gorečnost nikoli ne sme biti grenka; pri opominjanju nikoli ne sme raniti; njegov zgled nikoli ne sme biti ošabna moralna klofuta v obraz bližnjega.

Naj bo tvoja ljubezen prijazna: z dolžno razumnostjo in naravnostjo, četudi bi v sebi jokal, ne sme na tvojih ustnicah nikdar manjkati nasmeh za vsakogar, služenje brez barantanja.

Kot kristjan lahko znotraj meja dogme in morale popustiš v vsem, kar je tvojega, in to storiš iz vsega srca … Toda v tem, kar je Kristusovega, ne moreš popuščati!

Bodi evharistična duša!

— Če je središče tvojih misli in tvojih upov v tabernaklju, sin moj, kako obilni bodo sadovi svetosti in apostolata!

Vztrajno hôdi pred tabernakelj, fizično ali s srcem, da bi se čutil varnega, da bi se čutil vedrega; pa tudi da bi se čutil ljubljenega … in da bi ljubil!

Jezus, naj se moje ubogo srce napolni z oceanom tvoje ljubezni, s takšnimi valovi, ki bodo očistili in izgnali iz mene vso mojo bedo … Izlij prečiste in goreče vode iz svojega Srca v moje, da bo potešeno moje hrepenenje po ljubezni do tebe, in ko srce ne bo več moglo zadržati vzgibov božanskega požara, naj poči — umiranje od ljubezni! — in naj izbruhne ta tvoja ljubezen v poživljajočih in neustavljivih in nadvse plodovitih slapovih vse do drugih src, ki bodo ob stiku s takšno vodo utripala v utripanju vere in ljubezni.

Do nobene duše ne moreš biti brezbrižen, do nobene!

Kristusov učenec ne bo nikoli takole razmišljal: “Jaz poskušam biti dober, drugi pa, če hočejo …, naj grejo v pekel.”

Takšno ravnanje ni človeško, niti ni skladno z božjo ljubeznijo, niti z ljubeznijo, ki smo jo dolžni izkazovati bližnjemu.

Zelo sem se razveselil, ko sem videl, da razumeš, kar sem ti povedal: ti in jaz morava delati, živeti in umreti kot zaljubljenca, in tako bova “živela” večno.

Pomisli, kako je Bogu, našemu Gospodu, prijetno kadilo, ki se žge njemu v čast; pomisli tudi na to, kako malo veljajo zemeljske stvari, ki se komaj začnejo in že jih je konec …

Nasprotno pa te v nebesih čaka velika Ljubezen: brez prevar, brez zvijač: vsa ljubezen, vsa lepota, vsa veličina, vsa znanost …! In brez naveličanosti: nasičevala te bo, ne da bi te zasitila.

Če ljubim, zame ne bo pekla.

Kako dobro je živeti od Boga! Kako dobro je hoteti le njegovo slavo!