Seznam točk

Kadar te tvoja sebičnost oddalji od skupnega hrepenenja ljudi po dobrobiti in svetosti, kadar postaneš preračunljiv ter te gmotna in duhovna beda tvojih bližnjih ne ganeta, me prisiliš, da ti v obraz povem nekaj zelo krepkega, zato da bi ukrepal: če ne čutiš blaženega bratstva do svojih bratov ljudi in živiš ob robu velike krščanske družine, si ubog zapuščenec.

Žalostno je ugotoviti, kako nekateri razumejo miloščino: nekaj novčičev ali pa stare obleke. Zdi se, da niso brali evangelija.

Ne obotavljajte se, pomagajte ljudem, da pridobijo dovolj vere in srčnosti, da bi se v življenju lahko velikodušno odpovedali temu, kar potrebujejo.

— Tistim, ki se ne zganejo, pa razložite, da ni zelo plemenito in čedno, niti z zemeljskega vidika, čakati na konec, ko na noben način ne bodo mogli s seboj vzeti ničesar.

“Kdor posodi, ne dobi nazaj; če pa že dobi, nikoli vsega; in če dobi vse, ne bo nikdar natančno; če pa že bo, postane sovražnik za vedno.”

Torej? … Daj! Brez preračunljivosti in vedno zaradi Boga. Tako boš tudi človeško gledano živel bližje ljudem in pripomogel, da bo manj trdosrčnežev.

Videl sem rdečico na obličju tistega preprostega človeka in skorajda solze v njegovih očeh: velikodušno je sodeloval pri dobrih delih, s poštenim denarjem, ki ga je sam prislužil, potem pa je slišal, da so “dobri ljudje” njegova dela označili za izprijena.

Z domiselnostjo začetnika v božjih bitkah je šepetal: “Vidijo, da se žrtvujem! … Pa mi še večjo žrtev nalagajo!”

— Počasi sem ga ogovoril, poljubil je moj križ in njegova naravna nejevolja se je spremenila v mir in veselje.

“Hominem non habeo” — nikogar nimam, ki bi mi pomagal. To bi lahko zatrdili — na žalost! — mnogi bolni in hromi na duhu, ki so lahko koristni … in morajo biti koristni.

Gospod, naj nikdar ne bom brezbrižen do duš.

Po “poti upravičenega nezadovoljstva” so odšle in odhajajo množice.

Boli …, toda koliko nevoljnih ljudi smo proizvedli izmed tistih, ki so potrebni duhovne ali materialne pomoči!

— Treba je ponovno postaviti Kristusa med uboge in med ponižne: ravno med njimi se najprijetneje počuti.

Profesor, naj te navdušuje to, da svoje učence v kratkem času pripraviš do razumevanja tega, za kar si ti potreboval ure študija, preden si jasno dojel.

Kako ozko je srce tistih, ki ljubosumno hranijo svoj “seznam žalitev”! … S tistimi nesrečniki je nemogoče živeti.

Tako kot resnična ljubezen ne gleda na “stalne in potrebne” usluge, ki jih nudi, tako tudi ne beleži nesramnosti, ki jih trpi, ampak “omnia suffert” — vse prenaša.

Prav! Priznam: tisti človek je ravnal grdo; njegovo obnašanje je vredno graje in nizkotno; zares je neznačajen.

— Človeško gledano si zasluži zaničevanje! si dodal.

— Vztrajam, razumem te, vendar se ne strinjam s tvojo zadnjo trditvijo; tisto bedno življenje je sveto: Kristus je umrl, da bi ga odrešil! Če ga On ni preziral, kako si to upaš ti?

Prizanesljivost je sorazmerna z oblastjo. Preprost sodnik mora — ob upoštevanju olajševalnih okoliščin — obsoditi storilca, ki mu je bila dokazana krivda in je to priznal. Vrhovna oblast države včasih podeli amnestijo ali pomilostitev. Skesani duši pa Bog odpusti vedno.

“Poznam jih nekaj, ki nimajo moči niti za to, da bi prosili pomoči,” mi praviš nevoljno in žalostno. — Ne pojdi mimo njih; tvoja volja, da se rešiš in da jih rešiš, je lahko izhodišče za njihovo spreobrnjenje. Poleg tega pa, če dobro pomisliš, boš ugotovil, da je nekdo tudi tebi ponudil roko.

Ljudje tiste dežele — tako oddaljene od Boga, tako zmedene — so te spomnili na Učiteljeve besede: “So kot ovce brez pastirja.”

— In začutil si, da tudi tebi srce navdaja sočutje … Odloči se na mestu, ki ga zasedaš, dati življenje v žgalno daritev za druge.