Seznam točk

V knjigi »Jezus prihaja mimo « je 3 točk na temo Ljubezen → ljubezen doma .

Ne pozabite, da včasih ni mogoče preprečiti spora med zakoncema. Ne prepirajte se nikoli pred otroki. Trpeli bodo in bodo s tem, ko bi hoteli podpreti enega od vaju, nehote povečali razdor. Vendar je prepir, če ni prepogost, tudi izraz ljubezni, skoraj nujnost. Priložnost za to — in ne vzrok —, je navadno moževa utrujenost, ki je izčrpan zaradi službe; ali pa napor — upajmo, da ne zdolgočasenost —, žene, ki je morala krotiti otroke, posle ali svoj značaj, ki je včasih premalo trden, čeprav ste lahko ženske močnejše od moških, če se le namenite.

Izognita se ošabnosti, ki je največji sovražnik vajinega zakonskega življenja. V vajinih prepirčkih nobeden od obeh nima prav. Kdor se bolje obvlada, naj izreče besedo, ki bo zaustavila slabo voljo. Kasneje — na samem —, se le sporecita, saj se bosta takoj spravila.

Žene morate pomisliti, če se niste nekoliko zapustile. Spomnite se izreka, da urejena žena odvrne moža od drugih vrat. Vedno imate dolžnost, da ste ljubeznive kot takrat, ko ste bile zaročenke. To je dolžnost zaradi pravičnosti, saj pripadate svojemu možu. Prav tako tudi on ne sme pozabiti, da je vaš in ima dolžnost biti do vas vse življenje ljubezniv kot takrat, ko sta bila fant in dekle. Slabo znamenje, če se ob branju tega odstavka ironično nasmehnete. To bi bil očiten znak, da se je družinska prisrčnost spremenila v hladno brezbrižnost.

Ne moremo govoriti o zakonu, ne da bi pomislili tudi na družino, saj je ta sad in nadaljevanje tega, s čimer se zakon začne. Družino sestavljajo ne samo mož in žena, pač pa tudi otroci in — do neke mere —, stari starši, drugi sorodniki in pomočniki. Do vseh mora priti prisrčna toplina, od katere je odvisno družinsko razpoloženje.

Nekaterim zakoncem Bog ne da otrok. To je znak, da od zakoncev pričakuje, da si še naprej enako izkazujeta ljubezen in da, če moreta, usmerita svoje energije v služenje in delovanje v prid drugih. Vendar je naravno, da imata zakonca nasledstvo. Ti zakonci imajo v prvi vrsti dolžnost skrbeti za svoje otroke. Očetovstvo in materinstvo se ne končata ob rojstvu. Ta udeležba pri Božji moči, zmožnost porajanja, se mora nadaljevati v sodelovanju s svetim Duhom in doseči vrhunec v vzgajanju pristnih krščanskih mož in žena.

Starši so najvažnejši vzgojitelji svojih otrok, tako v človeškem kot v nadnaravnem oziru, in morajo občutiti odgovornost te naloge, ki zahteva od njih razumevanje, previdnost, da znajo učiti, predvsem pa ljubiti. Prizadevati si morajo, da dajejo dober zgled. Nasilno in oblastno vsiljevanje ni prava pot pri vzgoji. Vzorni starši si prizadevajo, da jih imajo otroci za svoje prijatelje, katerim lahko zaupajo svoje težnje, svoje probleme, od katerih lahko pričakujejo učinkovito in ljubeznivo pomoč.

Nujno je, da si starši vzamejo dovolj časa za svoje otroke, da se pogovarjajo z njimi. Najvažnejši so otroci, važnejši od poslov, od dela, od počitka. V pogovorih bodite pozorni do njih, skušajte jih razumeti, priznati del resnice — ali vso resnico —, v njihovi upornosti. Hkrati pa pomagajte najti pravo pot njihovim prizadevanjem in upom. Naučite jih spoznavati dejstva in razmišljati. Ne vsiljujte jim vedenja, temveč jim pokažite razloge, nadnaravne in človeške, ki to svetujejo. Z eno besedo: spoštujte njihovo svobodo, saj ni prave vzgoje brez osebne odgovornosti, niti odgovornosti brez svobode.

Poslušajte svoje otroke, posvetite jim tudi nekaj svojega časa, izkažite jim zaupanje! Verjemite jim, kar vam povejo, pa čeprav se vam kdaj zlažejo. Ne ustrašite se njihove upornosti, saj ste tudi vi v njihovih letih bili do neke mere uporniški. Pojdite jim naproti, na pol poti, in molite zanje, da se bodo preprosto obrnili na svoje starše — tako bo, če boste krščansko ravnali —, namesto da bi svojo naravno radovednost potešili pri lažnih, grobih prijateljih brez sramu. Na vaše zaupanje, na prijateljsko razmerje do njih bodo odgovorili z odkritosrčnostjo. To pa je, navkljub občasnim prerekanjem in nerazumevanjem, družinski mir, krščansko življenje.

"Kako naj opišem," se sprašuje pisec iz prvih stoletij, "srečo zakona, ki ga Cerkev združi, predanost potrjuje, blagoslov zapečati, ki ga angeli razglašajo in ga Bog Oče prizna za sklenjenega?… Zakonca sta si kot brat in sestra, drug drugemu služabnika, med njima ni nič ločenega, ne telesnega ne duhovnega. Resnično sta dva v enem telesu, in kjer je eno samo telo, mora biti en sam duh … Ko Jezus gleda te domove, se veseli in jim pošilja svoj mir. Kjer sta dva, je tudi On, in kjer je On, ne more biti nič slabega."