Seznam točk

Videntes autem stellam gavisi sunt gaudio magno valde, se čudovito ponavlja v latinskem besedilu — ko so spet odkrili zvezdo, so se razveselili z zelo velikim veseljem. Zakaj tako veselje? Zato ker tisti, ki niso nikdar dvomili, dobijo od Gospoda dokaz, da zvezda ni izginila; prenehali so jo zreti z očmi, v duši pa so jo vedno ohranili. Tak je poklic kristjana: če ne izgubimo vere, če obdržimo upanje v Jezusa Kristusa, ki bo z nami do konca sveta, se zvezda spet prikaže. In ko ponovno ugotovimo resničnost svojega poklica, se rodi še večje veselje, ki v nas poveča vero, upanje in ljubezen.

Stopili so v hišo in zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. Padli so predenj in ga počastili. Tudi mi pokleknemo pred Jezusom, pred Bogom, skritim v človeškosti. Ponovimo mu, da nočemo obrniti hrbta njegovemu klicu, da se ne bomo nikoli odvrnili od njega; da bomo z naše poti odstranili vse, kar bi oviralo zvestobo; da si iskreno želimo biti poslušni njegovim navdihom. Ti v svoji duši in tudi jaz —kajti v svoji notranjosti molim z globokimi tihimi kriki —,pripovedujeva Detetu, da si želiva biti tako dobra služabnika, kakor tisti iz prilike, da bi lahko tudi nama odgovoril: razveseli se, dobri in zvesti služabnik.

Nato so odprli svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire. Ustavimo se za trenutek in skušajmo razumeti ta evangeljski odlomek. Kako je mogoče, da mi, ki nič nismo in nič ne veljamo, moremo opravljati daritve Bogu? Sveto pismo pravi: Vsak dober dar in vsako popolno darilo prihaja od zgoraj. Človek še tega ne zmore, da bi povsem odkril globino in lepoto Gospodovih darov: Če bi poznala Božji dar, odgovori Jezus Samarijanki. Jezus Kristus nas je učil, naj vse pričakujemo od Očeta, naj prej kot vse drugo iščemo Božje kraljestvo in njegovo pravico, saj nam bo vse drugo navrženo in On dobro ve, kaj mi potrebujemo.

V ekonomiji odrešenja naš Oče skrbi za vsako dušo z ljubeznivo nežnostjo: Vsak ima svoj milostni dar od Boga, eden takó, drugi takó. Torej bi se bilo nesmiselno truditi, da bi dali Gospodu nekaj, kar bi On potreboval; kot dolžniki, ki nimajo s čim odplačati, bi naši darovi bili podobni tistim iz Stare zaveze, kakršnih Bog ne sprejema več. Žrtev in daritev in žgalnih daritev in daritev za greh nisi hotel in ti niso bile všeč. In te se darujejo po postavi.

A Gospod ve, da je podarjati stvar zaljubljencev in On sam nam kaže, kaj želi od nas. Ne zanimajo ga ne bogastvo ne sadovi zemlje ali živali s kopnega, morja ali zraka, saj je vse to njegovo; hoče nekaj bolj osebnega, kar naj mu popolnoma svobodno izročimo: Daj mi, moj sin, svoje srce. Vidite? Ne zadovolji se z delitvijo, hoče vse. Ne išče naše lastnine, nas same si želi. Od tod in samo od tod izhajajo darovi, ki jih lahko prinesemo Gospodu.

Po taki izpovedi ljubezni se moramo vesti kot tisti, ki ljubijo Boga. In omnibus exhibeamus nosmetipsos sicut Dei ministros, v vsem se obnašajmo kot Božji služabniki. Če se mu predaš, tako kot On hoče, se bo učinek Božje milosti pokazal v tvojem poklicnem delovanju, na delu, v prizadevanju, da bi po Božje naredil človeška dela, majhna ali velika, saj zaradi ljubezni vsa dobijo novo razsežnost.

V postnem času pa ne moremo pozabiti, da ni lahko biti Božji služabnik. Nadaljujmo v smislu besed svetega Pavla v berilu današnje nedelje, ko nas spominja teh težav: Kot Božji služabniki — piše apostol — v veliki stanovitnosti, v nadlogah, v potrebah, v stiskah, pod udarci, v ječah, pri uporih, v naporih, v bedenjih, v postih, s čistostjo, s spoznanjem, s potrpežljivostjo, z dobroto, s Svetim Duhom, z iskreno ljubeznijo, z besedo resnice, z Božjo močjo.

V najrazličnejših trenutkih svojega življenja, v vseh situacijah, se moramo vesti kot Božji služabniki in se zavedati, da je Gospod z nami, da smo njegovi otroci. Zavedati se moramo tega Božjega izvora, ki je vdelan v naše življenje in v tem duhu ravnati.

Apostolove besede vas morajo prežeti z veseljem, ker so kot kanonizacija vašega poklica običajnih kristjanov, ki živite sredi sveta in ga delite z ostalimi ljudmi, vam enakimi, kakor tudi delite napore, delo in veselje. Vse to je na Božji poti. Gospod vas prosi, da vsak trenutek ravnate kot Božji otroci in služabniki.

Vendar bodo te običajne okoliščine res del Božje poti, če se v resnici spreobrnemo, če se predamo. Besede svetega Pavla so namreč trde. Kristjanu obljublja trdo življenje, nevarno, v stalni napetosti. Kako so popačili krščanstvo tisti, ki so hoteli iz njega napraviti udobno pot! Vendar je popačeno tudi, če mislimo, da je to globoko in resno življenje, ki pozna vse zapreke človeškega obstoja, zgolj življenje, polno nesreč, stisk in bojazni.

Kristjan je realist, z nadnaravnim in človeškim realizmom, ki spozna vse odtenke življenja: bolečino in veselje, lastno in tuje trpljenje, gotovost in zmedenost, velikodušnost in nagnjenje k sebičnosti. Kristjan pozna vse to in se vsemu temu zoperstavlja, poln človeške stanovitnosti in od Boga prejete moči.

Premišljevanje Kristusove smrti se strne v povabilo, da bi se popolnoma iskreno srečali z našim vsakdanom, da bi vero, ki jo izpovedujemo, vzeli zares. Veliki teden zato ne more biti le nekakšen posvečeni premor sredi življenja, ki se odvija le po človeških postavkah; biti mora priložnost, da se poglobimo v globine Božje ljubezni, ki bi jo tako mogli z besedo in deli pokazati ljudem.

A Gospod ima svoje pogoje. Sveti Luka je zabeležil izjavo, ki je ne moremo pogrešiti: Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec. To so trde besede. Res je, da beseda sovraži ne izraža najbolje Jezusove prvotne misli. Na vsak način so Gospodove besede močne, saj jih tudi ne moremo zamenjati z imeti manj rad, kot se včasih zmerno razlaga, da bi omilili ta stavek. Strašna je ta ostra izjava, pa ne zato, ker bi pomenila negativno ali brezsrčno ravnanje, saj je ta Jezus, ki zdaj tako govori, tisti, ki nam ukazuje ljubiti bližnje kakor samega sebe in izroča svoje življenje za človeka; ta izjava preprosto kaže, da pred Bogom ne moremo biti polovičarji. Kristusove besede bi lahko prevedli z bolj ljubi ali bolje ljubi, ne z egoistično ljubeznijo in tudi ne s kratkoročno ljubeznijo, ljubiti moramo z Božjo ljubeznijo.

Za to gre. Oglejmo si zadnjo Jezusovo zahtevo: et animam suam. Življenje, dušo sámo, zahteva Gospod. Če smo nečimrni, če se zanimamo samo za svojo osebno udobnost, če obstoj vseh drugih in celo vsega sveta usmerjamo v sebe same, se nimamo pravice imenovati kristjani, priznavati se za Kristusove učence. Potrebna je izročitev v dejanjih in v resnici, ne samo v besedah. Ljubezen do Boga nas vabi, da z našimi rokami nosimo križ, da tudi sami občutimo težo celotnega človeštva in da, v okoliščinah, lastnih stanu in poklicu vsakega posameznika, izpolnimo jasne in hkrati ljubeče namere Očetove volje. V tem evangeljskem odlomku nadaljuje Jezus: Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec.

Sprejmimo Božjo voljo brez strahu, brez obotavljanja napravimo sklep, da gradimo vse svoje življenje v skladu s tem, kar nas uči in zahteva naša vera. Bodimo prepričani, da se bomo spopadali z boji, trpljenjem in bolečino, vendar če resnično posedujemo vero, ne bomo nikdar nesrečni: tudi trpeči in celo obrekovani se bomo čutili srečne; ta sreča nas bo spodbujala ljubiti druge, da bi bili tudi oni deležni našega nadnaravnega veselja.

Ne bi rad zaključil, ne da bi dodal še zadnje razmišljanje. Ko kristjan prinaša Kristusa med ljudi, tako da je sam ipse Christus, ni to samo dejanje ljubezni, ampak poskuša razkriti Božjo ljubezen preko te svoje človeške ljubezni.

Jezus je vse svoje življenje zasnoval kot razkritje te ljubezni: Filip, je odgovoril enemu svojih učencev, kdor je videl mene, je videl Očeta. V skladu s tem naukom apostol Janez povabi kristjane, da potem, ko so spoznali Božjo ljubezen, to tudi izpričujejo s svojimi deli: Preljubi, ljubimo drug drugega, ker je ljubezen od Boga in ker je vsak, kdor ljubi, od Boga in Boga pozna.

Kdor pa ne ljubi, Boga ne pozna, zakaj Bog je ljubezen. Božja ljubezen do nas se je razodela tako, da je Bog poslal v svet svojega edinorojenega Sina, da bi živeli po njem. Ljubezen ni v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravo za naše grehe. Preljubi, če je Bog tako vzljubil nas, smo tudi mi dolžni ljubiti drug drugega.

Jezus na križu, s srcem, presunjenim z ljubeznijo do ljudi, je zgovoren odgovor — besede so odveč —, na vprašanje o vrednosti stvari in ljudi. Ljudje ter njihovo življenje in sreča so tako pomembni, da se sam Božji Sin izroči za njihovo rešitev, očiščenje, povišanje. "Kdo ne bi ljubil tako ranjenega Srca?" se je ob tem spraševala kontemplativna duša. In dalje: "Kdo ne bi na ljubezen odgovarjal z ljubeznijo? Kdo ne bi objel tako čistega Srca? Mi, ki smo iz mesa, bomo ljubezen vračali z ljubeznijo, objeli našega ranjenca, ki so mu brezbožniki prebodli roke in noge, stran in Srce. Prosimo ga, naj blagovoli naše srce povezati z vezjo svoje ljubezni in ga raniti s sulico, kajti še vedno je trdo in nespokorjeno."

To so misli, čustva in besede, ki so jih zaljubljene duše od nekdaj namenjale Jezusu. Če pa naj bi razumeli ta jezik, da bi zares poznali človeško srce in Kristusovo Srce in Božjo ljubezen, sta potrebni vera in ponižnost. V veri in ponižnosti nam je sveti Avguštin zapustil svetovno znane besede: "K sebi si nas ustvaril in nemirno je naše srce, dokler ne počije v tebi."

Kadar pozabimo na ponižnost, se človek poskuša polastiti Boga, vendar ne na Božji način, ki nam ga je omogočil sam Kristus z besedami: vzemite in jejte, to je moje telo, temveč tako, da skuša Božjo veličino stlačiti v človeške okvire. Razum, ta hladni in slepi razum, ki ni razum, ki izhaja iz vere, niti prava razumnost človeka, zmožnega uživati in ljubiti stvari, se sprevrže v krivičnost tistega, ki vse podreja svojim skromnim izkušnjam, ki zmanjšajo nadnaravno resničnost in človeško srce prekrijejo s skorjo, neobčutljivo za vzgibe Svetega Duha. Naš ubogi razum bi bil izgubljen, če ne bi Bog s svojo usmiljeno močjo prebil meja naše bede: Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega mesa in vam dam meseno srce. Duša pa ponovno zažari v luči in se napolni z veseljem, zaradi obljub Svetega pisma.

Z vami imam načrte blaginje in ne nesreče, je Bog oznanil skozi usta preroka Jeremija. Liturgija te besede pripisuje Jezusu, kajti v Njem se nam z vso jasnostjo pokaže, da nas Bog ljubi na ta način. Ne pride, da bi nas obsodil, nam očital naše pomanjkljivosti in našo omejenost; pride, da bi nas rešil, nam odpustil, nas opravičil, nam prinesel mir in veselje. Če odkrijemo ta čudoviti odnos Gospoda do Njegovih otrok, se bodo naša srca gotovo spremenila in spoznali bomo, da se pred našimi očmi odpira povsem nov pogled, poln smisla, globine in luči.