Seznam točk

Prava in čista ljubezen med zakoncema je nekaj svetega, kar jaz kot duhovnik, blagoslavljam z obema rokama. Krščansko izročilo je mnogokrat videlo v Jezusovi navzočnosti na svatbi v Kani Galilejski potrditev zakona kot Božjo vrednoto. "Naš Odrešenik je šel na svatbo," piše sveti Ciril Aleksandrijski, "da bi posvetil začetek človeškega rodu."

Zakon je zakrament, ki iz dveh teles naredi eno. Kot z močnim izrazom pove teologija, sta prvina zakona sami telesi zakoncev. Gospod posveti in blagoslovi moževo ljubezen do žene in ženino do moža. Ni združil le njunih duš, ampak tudi telesi. Noben kristjan, pa naj bo poklican v zakonsko življenje ali ne, ga ne more prezirati.

Stvarnik nam je dal pamet, ki je kot iskra Božjega uma, ki nam omogoča — s svobodno voljo, ki je spet Božji dar —, spoznavati in ljubiti. V naše telo je položil možnost porajanja, kar je kot sodelovanje pri njegovi stvariteljski moči. Bog je uporabil zakonsko ljubezen, da je poslal nove ljudi na svet in povečal telo svoje Cerkve. Spolnost ni nekaj sramotnega, ampak Božji dar, ki je po čistosti usmerjen k življenju, ljubezni, plodnosti.

To je okvir, ozadje, v katerega je položen krščanski nauk o spolnosti. Naša vera ne izključuje ničesar lepega, velikodušnega, ničesar resnično človeškega na tem svetu. Uči nas, da pravilo našega življenja ne sme biti samoljubno iskanje užitka, ker le odpoved in žrtev vodita do prave ljubezni. Bog nas je vzljubil in nas vabi, da ga ljubimo in da ljubimo druge resnično in pristno tako kot On. Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel, je zapisal sveti Matej v svojem evangeliju s stavkom, ki se zdi nesmiseln.

Ljudje, ki mislijo samo nase, ki iščejo predvsem svoje zadovoljstvo, postavljajo na kocko svoje odrešenje. Pa tudi že sedaj so neizogibno nesrečni in zagrenjeni. Le tisti, ki pozabi nase, se preda Bogu in drugim — tudi v zakonu —, more biti srečen na zemlji in ta sreča je priprava in predokus tiste v nebesih.

Na naši zemeljski poti je bolečina preizkusni kamen ljubezni. V zakonskem stanu, če ga hočemo nekako opisati, lahko rečemo, da ima medalja dve strani. Na eni strani so veselo spoznanje, da smo ljubljeni, želja zgraditi in vzdrževati dom, zakonska ljubezen, radost ob odraščajočih otrocih. Na drugi so bolečine in neprijetnosti, tek časa, ki načenja telo in grozi s pogrenitvijo značajev, navidezna enoličnost dni, ki so videti vsi enaki.

Slabo bi vrednotil zakon in človeško ljubezen, kdor bi mislil, da se ob teh ovirah ljubezen in zadovoljstvo končata. Prav takrat, ko čustva, ki so navduševala tisti osebi, pokažejo svojo pravo barvo, pa se podaritev in nežnost ukoreninita in pokažeta kot pristno, globoko čustvo, močnejše od smrti.

Vera, upanje, ljubezen. To so življenjske osi svetega Jožefa in vsakega krščanskega življenja. Predanost svetega Jožefa je kot tkanina, v kateri se prepletajo zvesta ljubezen, ljubezniva vera in zaupljivo upanje. Zato je njegov praznik dober trenutek, da vsi poživimo svojo predanost krščanskemu poklicu, ki ga je Gospod namenil vsakemu izmed nas.

Kadar res želimo živeti iz vere, upanja in ljubezni, takrat obnovitev izročitve ne pomeni znova vzeti v roke nekaj, kar je bilo zavrženo. Kadar imamo vero, upanje in ljubezen, tedaj prenova — navkljub osebnim napakam, padcem, nemoči —, pomeni obdržati se v Božjih rokah, potrditi pot zvestobe. Obnoviti izročitev je, ponavljam, obnoviti zvestobo temu, kar Gospod hoče od nas: ljubiti z dejanji.

Ljubezen se nujno razodeva na svoj način, ki je zanjo značilen. Včasih se govori o ljubezni, kot bi bila zagon, usmerjen k lastni zadovoljitvi, ali zgolj sredstvo za sebično dopolnitev lastne osebnosti. In to ni tako. Prava ljubezen pomeni izstopiti iz samega sebe, je izročitev. Ljubezen prinaša veselje, a to veselje ima svoje korenine v obliki križa. Dokler smo na zemlji in še nismo dospeli do polnosti prihodnjega življenja, ne more biti prave ljubezni brez izkušnje žrtve, bolečine. To je okusna bolečina, prijetna bolečina, ki je vir notranjega veselja, toda stvarna bolečina, saj je njen namen premagati lastno sebičnost in vzeti ljubezen kot smernico vseh naših dejanj.

Exhortamur ne in vacuum gratiam Dei recipiatis, svarimo vas pred tem, da ne bi Božje milosti prejemali zaman. Kajti Božja milost bo v tem postnem času lahko napolnila naše duše, če le ne zapremo vrat srca. Moramo biti prav razpoloženi, imeti željo, da bi se resnično spremenili, ne da bi se igrali z Gospodovo milostjo.

Nerad govorim o strahu, kajti to, kar žene kristjana, je ljubezen Boga, ki se nam je razodel v Kristusu in nas uči ljubiti vse ljudi, vse stvarstvo; moramo pa govoriti o odgovornosti, o resnosti. Ne slepite se: Bog se ne pusti zasmehovati, nas opozarja isti apostol.

Treba se je odločiti. Ni dopustno živeti z dvema prižganima svečama, ki ju po ljudskem reku hoče imeti vsak človek: eno za sv. Mihaela, drugo za hudiča. Treba je ugasniti hudičevo svečo. Naše življenje moramo preživeti tako, da popolnoma zažari v služenju Gospodu. Če je naše prizadevanje za svetost odkrito, če smo voljni izročiti se Božjim rokam, se bo vse prav izteklo. On je vedno pripravljen deliti svojo milost, v tem času še posebej milost za novo spreobrnjenje, da izboljšamo svoje krščansko življenje.

Tega postnega časa ne moremo jemati le kot še eno obdobje več, kot ciklično ponavljanje liturgičnih časov. To je edinstven trenutek, je Božja pomoč, ki jo moramo sprejeti. Jezus gre mimo nas in pričakuje — danes, v tem trenutku —, velik preobrat.

Ecce nunc tempus acceptabile, ecce nunc dies salutis, sedaj je pravi trenutek, to je lahko dan rešitve. Spet se zaslišijo žvižgi dobrega Pastirja z ljubeznivim klicem: ego vocavi te nomine tuo. Vsakega od nas kliče po imenu, z domačim imenom, kot nas kličejo tisti, ki nas imajo radi. Jezusove nežnosti do nas ni mogoče izraziti z besedami.

Premišljujte z menoj o tej čudoviti Božji ljubezni: Gospod nam stopi naproti, nas čaka, stoji ob poti, da ga moramo videti. Pokliče nas osebno, nam govori o naših stvareh, ki so tudi njegove, da nagne našo vest k skrušenosti in jo odpre za velikodušnost, da vtisne v naše duše željo po zvestobi, po tem, da bi se lahko imenovali njegovi učenci. Zadošča nam zaznati te intimne besede milosti, ki nam tolikokrat zvenijo kot ljubeznivi očitek, da se zavemo, da nas ni pozabil v vsem tem času, ko ga po naši krivdi nismo videli. Kristus nas ljubi z neusahljivo ljubeznijo, ki je mogoča le v njegovem Božjem srcu.

Glejte, kako vztraja: Ob času milosti sem te uslišal in na dan rešitve sem ti pomagal. Če ti torej On obljublja slavo, svojo ljubezen, in ti jo ob svojem času tudi da, kaj boš ti dal Gospodu? Kako boš odgovoril, kako bom jaz odgovoril na to ljubezen Jezusa, ki prihaja mimo?

Ecce nunc dies salutis, tukaj pred nami je ta dan rešitve. Klic dobrega Pastirja je prišel do nas: ego vocavi te nomine tuo, poklical sem tebe, po imenu. Odgovoriti moramo — ljubezen se z ljubeznijo vrača —, in reči: ecce ego quia vocasti me, tukaj sem, kajti klical si me. Odločen sem, da ta postni čas ne preide mimo kakor voda, ki teče čez kamne in ne pusti sledov. Pustil se bom prežeti, preoblikovati; spreobrnil se bom, znova se bom obrnil h Gospodu in ga ljubil, kot On želi, da ga ljubimo.

Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in z vso dušo in z vsem mišljenjem. "Kaj ostane od tvojega srca," pravi sveti Avguštin, "da bi lahko ljubil samega sebe? Kaj ostane od tvoje duše, kaj od tvojega razuma? Ex toto," pravi. "Totum exigit te, qui fecit te," tisti, ki te je ustvaril, zahteva od tebe vse.

Prej nas je presenetila drža Jezusovih učencev do človeka, ki je bil od rojstva slep. Ravnali so v smislu nesrečnega pregovora: slabo misli, pa boš zadel. Potem, ko so bolje spoznali Učenika, ko so spoznali, kaj pomeni biti kristjan, se njihova mnenja navdihujejo v razumevanju.

"V vsakem človeku," piše sveti Tomaž Akvinski, "obstaja kak vidik, po katerem ga lahko drugi ocenjujejo kot odličnejšega, po apostolovih besedah 'imejte v ponižnosti drug drugega za boljšega od sebe' (Flp 2, 3). Če sledimo temu, se morajo vsi ljudje medsebojno spoštovati." Ponižnost je krepost, po kateri odkrijemo, da izrazi spoštovanja do neke osebe — zaradi njenega dostojanstva, poštenosti, zasebnosti —, niso le zunanji izraz, ampak prvi izrazi ljubezni in pravičnosti.

Krščanska ljubezen se ne omejuje na ekonomsko pomoč potrebnim; usmerjena je predvsem k spoštovanju in razumevanju vsakega posameznika kot takega, v njegovem lastnem dostojanstvu človeka in Stvarnikovega otroka. Zato napadi na osebo — na njen ugled, na njeno čast —, pomenijo, da človek, ki jih izvaja, ne verjame ali ne živi nekaterih resnic naše krščanske vere, v vsakem primeru pa kažejo na pomanjkanje pristne Božje ljubezni. "Ljubezen, s katero ljubimo Boga in bližnjega, je ena in ista krepost, ker je razlog za ljubezen do bližnjega ravno Bog, in ljubimo Boga, kadar ljubimo bližnjega."

Upam, da bomo iz tega pogovora v Gospodovi navzočnosti znali oblikovati zelo konkretne zaključke. V prvi vrsti se bomo zavzemali, da ne bomo sodili drugih, da jih ne bomo žalili niti z dvomom, da bomo slábo utopili v dobrem ter sejali okoli sebe pošteno sožitje, pravičnost in mir.

To je odločitev, da se ne bomo nikdar užalostili, če bodo naša dosledna dejanja ljudje nápak razumeli, če bodo dobro, za kar se trudimo — s stalno Gospodovo pomočjo —, izkrivljeno prikazovali in nam po nekem nedopustnem postopku pripisovali slabe namene, zvijačnost in pretvarjanje. Vedno odpuščajmo z nasmehom na ustnicah! Jasno povejmo, brez jeze, kadar po vesti mislimo, da moramo spregovoriti. In z zlatim molkom prepustimo vse v roke našega Boga Očeta — Iesus autem tacebat, Jezus pa je molčal —, kadar so napadi osebni, pa naj bodo še tako surovi in nedostojni. Zavzemajmo se le za dobra dela, On pa bo poskrbel, da bodo svetila pred ljudmi.

Kristjanova vojna nima konca, ker je notranje življenje nenehno začenjanje in ponovno začenjanje, kar onemogoča ošabno mišljenje, da smo že dosegli popolnost. Na naši poti bo neizogibno veliko težav; če ne bi naleteli na ovire, bi ne bili bitja iz mesa in kosti. Vedno nas bodo strasti tlačile navzdol in vedno se bomo morali braniti proti tem bolj ali manj silovitim blodnjam.

Spoznati v telesu in duši želo napuha, čutnosti, nevoščljivosti, lenobe, želje po podjarmljenju drugih, bi ne smelo biti odkritje za nas. To je staro zlo, sistematično podprto z našimi osebnimi izkušnjami; to je izhodišče in običajno okolje za zmago v teku do Očetove hiše, v tem notranjem športu. Zato uči sveti Pavel: Jaz ne tečem kar na slepo, ne bojujem se, kakor bi mahal po zraku. Nasprotno, trdo ravnam s svojim telesom in ga usužnjujem, da ne bi bil sam zavržen, ko oznanjam drugim.

Če naj kristjan začne ali nadaljuje ta boj, ne sme čakati na zunanje znake ali na ugodne občutke. Duhovno življenje ni stvar čustev, ampak Božje milosti, volje, ljubezni. Vsi Kristusovi učenci so zmogli slediti Jezusu na dan njegovega zmagoslavja v Jeruzalemu, skoraj vsi pa so ga zapustili ob uri sramote na križu.

Za pravo ljubezen moramo biti močni, vdani, v srcu globoko zasidrani v veri, upanju in ljubezni. Samo površinska lahkotnost muhasto spreminja cilj svojih ljubezni, ki niso ljubezni, temveč egoistični nadomestki. Kjer je ljubezen, je tudi celovitost: sposobnost izročanja, daritve, odpovedi, skupaj z mukami nasprotovanja, sreča in veselje. Veselje, ki nam ga nič in nihče ne bo mogel odvzeti.

Na tej tekmi ljubezni nas ne smejo užalostiti padci, tudi najgloblji ne, če se z obžalovanjem in dobrim sklepom obrnemo k Bogu pri zakramentu sprave. Kristjan ni obsedenec, ki bi skušal prikazati brezhibno kartoteko. Našega Gospoda Jezusa Kristusa zelo ganeta Janezova nedolžnost in zvestoba, po Petrovem padcu pa se razneži ob njegovem kesanju. Jezus razume našo krhkost in nas priteguje k sebi kot po klancu navzgor; želi si, da bi znali vztrajati v prizadevanju, da bi se povzpeli vsak dan malo više. Išče nas, kot je poiskal učenca na poti v Emavs, jima stopil naproti; kot je poiskal Tomaža in mu pokazal rane na rokah in strani ter mu rekel, naj položi svojo roko vanje. Jezus Kristus vedno čaka, da se vrnemo k njemu, ravno zato, ker pozna našo šibkost.