Seznam točk

Ne odmaknem se od najčistejše resnice, če vam rečem, da Jezus še naprej išče prenočišča v našem srcu. Prositi ga moramo odpuščanja za svojo zaslepljenost, za svojo nehvaležnost. Prositi ga moramo milosti, da mu ne bi nikdar več zaprli vrat svojih duš.

Gospod ne skriva pred nami dejstva, da ta pokorščina, vdana Božji volji, zahteva odpoved in predajanje, saj ljubezen ne zahteva pravic: hoče služiti. On je prvi prehodil to pot. Jezus, kako si bil Ti pokoren? Usque ad mortem, mortem autem crucis, do smrti, do smrti na križu. Treba je iti ven iz sebe, otežiti si življenje, izgubiti ga zaradi ljubezni do Boga in do duš. "Ti si hotel živeti in nisi želel, da bi se ti kaj zgodilo; Bog pa je hotel drugače. Obstajata dve volji: tvoja volja mora biti naravnana, da se zedini z Božjo voljo; ne pa, da je Božja volja izkrivljena, da bi se prilagodila tvoji."

Videl sem mnogo duš, ki so zastavile svoje življenje — kot ti, Gospod, usque ad mortem —, ko so izpolnile, kar jim je namenila Božja volja: posvetile so svoja prizadevanja in poklicno delo v službo Cerkvi, v dobro vsega človeštva.

Naučimo se pokorščine, naučimo se služiti. Ni večje časti, kot je odkrito predati se služenju za druge. Ko slišimo, kako naš ponos godrnja v naši notranjosti, ko nam nadutost prišepetava, da smo nadljudje, takrat je čas, da rečemo ne, da mora naša edina zmaga biti zmaga ponižnosti. Na tak način se bomo poistovetili s Kristusom na križu, ne nadležni ali nemirni ali slabe volje, ampak veseli, kajti to veselje, v pozabi na samega sebe, je najboljši dokaz ljubezni.

Greh farizejev ni bil v tem, da v Kristusu niso videli Boga, ampak v tem, da so se prostovoljno zaprli vase; da niso prenesli, da bi jim Jezus, ki je luč, odprl oči. To mižanje ima takojšnje posledice v medsebojnih odnosih. Tisti farizej, ki si misli, da je luč, in ne pusti, da bi mu Bog odprl oči, je prav ta, ki bo domišljavo in krivično gledal na bližnjega: Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar, tako moli. Od rojstva slepega, ki si prizadeva, da bi jim razložil resnico o čudežnem ozdravljenju, žalijo z besedami: Ves si rojen v grehih, pa nas boš učil? In vrgli so ga ven.

Med tistimi, ki ne poznajo Kristusa, je veliko poštenih ljudi, ki se po naravi znajo obzirno vesti: so odkriti, prisrčni, lepo vzgojeni. Če se oni in mi ne upiramo, da Kristus ozdravi slepoto, ki je še v naših očeh, če dovolimo, da nam Gospod da blata, ki se v njegovih rokah spremeni v najboljše zdravilo za oči, bomo dojeli, kar je zemeljskega, in pričeli razpoznavati, kar je večnega, v novi luči, v luči vere: dosegli bomo čisti pogled.

To je kristjanov poklic: polnost ljubezni, ki je potrpežljiva, dobrotljiva, ni nevoščljiva, se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.

Kristusova ljubezen ni samo dobro čutenje do bližnjega; ne konča se pri človekoljubnosti. V dušo od Boga vlita ljubezen od znotraj preoblikuje razum in voljo: nadnaravno utemelji prijateljstvo in veselje delati dobro.

Poglejte prizor ozdravitve hromega, ki je opisan v Apostolskih delih. Peter in Janez sta šla v tempelj in srečata moža, ki sedi pri vratih; bil je od rojstva hrom. Vse spominja na ozdravitev slepega. Vendar učenca sedaj ne mislita, da so za nesrečo krivi osebni grehi bolnika ali prestopki njegovih staršev. In mu rečeta: V imenu Jezusa Kristusa Nazarečana, hôdi! Prej so bili polni nerazumevanja, zdaj pa usmiljenja; prej so drzno obsojali, zdaj ozdravljajo v Gospodovem imenu. Vedno Jezus, ki prihaja mimo! Jezus, ki še naprej hodi po cestah in trgih vsega sveta v osebah svojih učencev, kristjanov: goreče Ga prosim, naj pride mimo duše koga, ki me v tem trenutku posluša.

Zavedajmo se vsega bogastva, ki je skrito v teh besedah: sveto Jezusovo Srce. Ko govorimo o človeškem srcu, ne mislimo zgolj na čustva, temveč na celotno osebo, ki ljubi in je v odnosu z drugimi. In, rečeno z besedami ljudi, ki so sestavili Sveto pismo, da bi mi lahko razumeli Božje stvari, je srce povzetek in izvir, izraz in najgloblji temelj misli, besed, dejanj. Človek je vreden toliko, kot je vredno njegovo srce, bi se lahko reklo v našem jeziku.

V srcu se začnejo veselje: moje srce se raduje zaradi tvoje pomoči; kesanje: moje srce je postalo kakor vosek, raztopilo se je sredi mojega telesa; hvala Gospodu: srce mi prekipeva od dobre besede; odločitev poslušati Gospoda: moje srce je pripravljeno; bedenje iz ljubezni: spala sem, a moje srce je bedelo. Pa tudi dvom in strah: Vaše srce naj se ne vznemirja. Verujete v Boga, tudi vame verujte!

Srce ne samo čuti, ampak tudi ve in razume. Božjo postavo sprejmemo v srce in tam ostane zapisana. Sveto pismo še dodaja: Iz preobilja srca namreč govorijo usta. Gospod je nekim pismoukom vrgel v obraz: Zakaj v svojih srcih hudobno mislite? In da bi povzel vse grehe, ki jih človek lahko zagreši, je rekel: Iz srca namreč prihajajo hudobne misli, umori, prešuštva, nečistovanja, tatvine, kriva pričevanja, kletve.

Ko se v Svetem pismu govori o srcu, ne gre za minljivo čustvo, ki prinese ganjenost ali solze. O srcu se govori z mislijo na človeka, ki je, kot je pokazal sam Jezus Kristus, v celoti, z dušo in telesom, usmerjen v tisto, kar mu pomeni dobro: Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce.

Ko zdaj razmišljamo o Jezusovem Srcu, izražamo gotovost ljubezni Boga in resničnost njegove izročitve. S tem ko priporočamo pobožnost do tega svetega Srca, priporočamo, da se moramo celovito — z vsem, kar smo: naša duša, naša čustva, naše misli, naše besede in naša dejanja, naše delo in naše veselje —, obračati na celega Jezusa.

Resnična pobožnost do Jezusovega Srca se uresničuje v sledečem: v spoznavanju Boga in spoznavanju nas samih ter v gledanju Jezusa in zatekanju k Njemu, ki nas poživlja, uči in vodi. V tej pobožnosti ni prostora za površnost, razen površnosti človeka, ki v svoji človeški necelovitosti ne dojame resničnosti Božjega utelešenja.

Naša mati nam je vzor, kako odgovoriti na milost, in ko bomo opazovali njeno življenje, nas bo Gospod razsvetlil, da bomo znali posvetiti svoje običajno bivanje. Ob Marijinih praznikih med letom, kot tudi ob mnogih trenutkih vsakega dne, kristjani večkrat pomislimo na Devico. Če te trenutke izkoristimo za to, da si predstavljamo, kako bi se naša Mati lotila dela, ki ga moramo opraviti mi, se bomo postopoma učili od Nje in ji postajali podobni, kot so otroci podobni svoji materi.

Najprej moramo posnemati njeno ljubezen. Ta ne ostane pri čustvih; preiti mora v besede in predvsem v dejanja. Marija ni samo rekla fiat, ampak je v vsakem trenutku izpolnila to trdno in nepreklicno odločitev. Tako tudi mi: ko nas bo spodbudila Božja ljubezen in bomo spoznali, kaj On hoče, se moramo zavezati, da bomo zvesti in vdani, in to zares. Kajti ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: Gospod, Gospod, ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih.

Posnemati moramo Marijino naravno in nadnaravno eleganco. Marija je privilegirano bitje v zgodovini odrešenja: v njej je Beseda postala meso in se naselila med nami. Bila je nežna priča, ki je ostala neopažena; ni želela, da jo hvalijo, ker si ni prizadevala za lastno slavo. Marija je bila prisotna ob skrivnostih Sinovega otroštva, običajnih skrivnostih, če lahko tako rečem, v času velikih čudežev in slavljenja množic pa je izginila. V Jeruzalemu, ko Kristusa na osličku sprejmejo kot kralja, Marije ni zraven. Ponovno pa se pojavi ob križu, ko drugi zbežijo. Takšno ravnanje izraža, čeprav Marija tega ni iskala, veličino, globino in svetost njene duše.

Poskusimo se učiti od nje, tako da sledimo njenemu zgledu v poslušnosti Bogu, v prefinjenem prepletu služabništva in gospostva. Marija nima nič skupnega z odnosom neumnih devic, ki sicer ubogajo, a nepremišljeno. Naša Gospa pozorno posluša, kaj želi Bog, premisli, česar ne razume, vpraša, česar ne ve. Nato se vsa preda izpolnjevanju Božje volje: glej, Gospodova služabnica sem, zgodi se mi po Tvoji besedi. Kaj ni čudovito? Sveta Marija, ki vodi vse naše ravnanje, nas zdaj uči, da poslušnost Bogu ni suženjstvo, da ne podjarmi naše zavesti; nežno nas spodbuja, da odkrijemo svobodo Božjih otrok.